Izmuzljiva koristnost

V iztekajočem se letu sem pretekel približno tri tisoč kilometrov. Ta številka se tekaškim nenavdušencem najbrž zdi bizarno visoka, resnim maratoncem smešno nizka, srednje zagrizeni rekreativni tekači pa se po vsej verjetnosti bolj ali manj najdejo v njej. Če predpostavimo, da sem v povprečju tekel s hitrostjo pet minut na kilometer, sem v tekajočem stanju preživel petnajst tisoč minut oziroma dvesto petdeset ur. Dobrih deset dni. Če temu prištejem še čas, ki sem ga porabil za raztezanje ter vaje za tehniko in moč, lahko v grobem sklenem, da me je na letni ravni moja rekreacija stala pol meseca.

Po eni strani se mi ta seštevek ne zdi pretirano visok, po drugi pa se že dolgo borim z občutkom, da sem ta čas vrgel stran. Če bi ga, na primer, namenil osredotočenemu branju, bi mi gotovo uspelo prebrati celotna opusa Tolstoja in Hemingwaya ter tako zapolniti dve globoki vrzeli v moji splošni izobrazbi. Prepričan sem, da bi se v dvesto petdesetih urah lahko naučil osnov bolj ekstravagantnega glasbenega inštrumenta, kot sta klavir in kitara, skratka, lahko bi počel marsikaj koristno nekoristnega na bolj plemenit način, kot je premikanje ene noge pred drugo.

Res je, fizična aktivnost je temelj zdravega življenjskega sloga, a večino pozitivnih učinkov bi lahko pobral s tri četrt manjšim vložkom.

Zaradi vsega tega me neznosno veseli, kadar se moje tekaške sposobnosti izkažejo za uporabne v vsakdanjem življenju. Tipičen primer je lov na avtobus, ki nam je speljal tik pred nosom, ampak bodimo iskreni: nikoli se ne zgodi, da bi avtobus ujel ravno zato, ker se v polnem sprintu približam hitrosti tridesetih kilometrov na uro, medtem ko slehernik teče deset kilometrov na uro počasneje. Ali ga bova ujela ali ne, je odvisno predvsem od šoferjeve empatije in ne od najine hitrosti.

Kljub temu bi bil moj tek letos jeseni skoraj skoraj koristen. V zgodnjih jutranjih urah sem se iz mesteca Galtellì na vzhodu Sardinije odpravil proti južnemu delu otoka. Po tridesetih metrih sem prevozil manjšo grbino in avto se je v trenutku pokvaril. Pravzaprav se je izklopil, saj se pod nobenim pogojem ni hotela zasvetiti nobena luč. Očigledno je bilo nekaj narobe z elektriko, ampak s to informacijo si nisem znal kaj prida pomagati. Prva krajana, ki sem ju srečal, sta mi povedala, da je najbližji avtomehanik v osem kilometrov oddaljenem Orseiju. Javnega prevoza ni bilo. Sardinska angleščina in moja italijanščina sta preslabi (če bi tistih dvesto petdeset ur porabil pametneje ...), da bi zadeve urejal po telefonu. Priznam, na možnost, da bi nekdo drug poklical v mojem imenu, nisem pomislil. Navsezadnje, osem v eno oziroma šestnajst kilometrov v obe smeri ni ne vem kakšen zalogaj. Pa še zrak je bil mamljivo svež. Tekel sem do sosednjega mesta, našel avtomehanika, se dogovoril, da se oglasi popoldan, shranil njegovo telefonsko številko, nato pa jo s še lahkotnejšim korakom mahnil nazaj po isti poti in se pri tem počutil neznansko koristnega.

Ko sem se vrnil v Galtellì, je okoli mojega avta krožil moški. Od daleč ni bil videti jezen, kar je bil dober znak. Čez nekaj trenutkov se je izkazalo, da je, kot sem pravilno sklepal, lastnik garaže, pred katero sem zvlekel nesrečnega twinga. Pustil sem dovolj prostora, da je svojo macchino spravil na cesto, vseeno pa ga je zanimalo, kaj na dvorišču počne nenapovedani prišlek. Ko sem mu povedal, da je moja macchina kaput, so se mu zasvetile oči. Šele takrat sem opazil, da ima na majici vsaj dvajset našitkov različnih avtomobilskih znamk.

Rdeči twingo s črno streho je postal njegov izziv. Ker mu ga v prvih poskusih ni uspelo oživiti, je na pomoč poklical prijatelje in avto je bil v nekaj minutah nared. Menda se je nekaj razrahljalo, kaj jaz vem. Precej bolje vem, da sem mehaniku iz Orseija javil, da k sreči ne potrebujem njegove pomoči in da me je na (ne)koristnost jutranjega teka opominjal le še lepljivi hlad, ta zoprna posledica tekov, ki se ne končajo pod tušem.

V novem letu vam poleg temeljnih dobrin (ljubezni, zdravja, denarja, topline) želim čim več radosti v nekoristnih opravilih. Ne skušajte jih reinterpretirati kot koristna. Koristnost je navsezadnje tako subjektivna in izmuzljiva kategorija, da je ponavadi preprosto bolje uživati v svežih jutrih, ki nas kličejo na pot.