Tata, kupi mi ...

V srednješolskem razredu nas je bilo 36, štirje fantje in preostanek punc. Korektno razmerje, se strinjate, bralke? Ne bi šel v podrobnosti, o čem ali o kom smo štirje sanjarili, sem pa prepričan, da nihče ni niti sanjal, da bi lahko v tedaj bližnji prihodnosti, ki je zdaj daljna preteklost, vozil avto oziroma šel delat izpit. Za osemnajstletnika je bil avto tedaj to, kar je zdaj, za postaranega mladeniča, specialka za dvanajst jurjev. Malo Übermorgen.

Tudi sredi fakultetnega izobraževanja sem se globoko čudil vrstnikom, ki so staršem zmaknili avto ali so jim ga roditelji dali na posodo, še več, imeli so celo vozniško dovoljenje. Sam sem se dirkaškega uka lotil v časih, ko sem najprej vozil staro, sklumpano, pa slednjič, ja, ur se je nabralo kar nekaj, čisto novo zastavo. Kar nekaj fur je bilo vse, razen pedalov, volana in prestavne paličice, v polivinilu.

Med frajerje, ki druge z dovoljenjem ogrožajo na cestiščih, sem se vpisal v prelomnem, neolimpijskem letu 1993. Tedaj so mi poklonili redno zaposlitev, iz katere me še niso odpustili, ne vem, kako, ampak tudi diplomiral sem, kar je bil pogoj za posel, vselil sem se v stanovanjce in se odlepil od metaforičnih materinih grudi in očetovih nasvetov za moralno življenje, no, tudi premierno fotografsko razstavo sem imel. Skoraj preveč veselij je bilo, ampak ko sem izstopil iz zastave na Roški, bočno mi na srečo ni bilo treba parkirati, se mi je odtrgalo od evforije. Ta je bila pri soslavistu, ki je že nekaj let upravljal yugeca, krepko zalita. Ne vem, verjetno tedaj še ni veljalo, da mladi voznik ne sme divjati vinjen (tudi če je žlampal pivo ali šnops), itak pa sem imel že 27 let.

Oče, ki me je spodbujal k naskoku na avtošolo, mi še kar nekaj časa ni posojal svoje vise. Slednjič je postala moja last, izročil mi jo je v dar, a mi je njeno približno vrednost pozneje odštel od dediščine.

Danes pa se dogodi, da v drugi šoli istega ranga sedi 28 učečih se, v zadnjem letniku pa ima vozniško že osmerica. Četrtina. Ja, mladost norost, čez mostove drvi, kjer jih ni. Otrokom ure vožnje plačujejo ta stari. Sam ne pomnim, če sem jih pokrival s plačanim trdim novinarskim delom, nedela, Nedela še ni bilo.

Pa gre zdaj otročè po obveznih nekaj več kot 20 urah prvič na izpit in oče čez nekaj ur prejme esemes, ki ni za objavo. Najlepše rečeno, bil je padec. Stari pred tem od živčnosti pol noči ni zatisnil očk, a ni pomagalo. Ker v drugo še ne gre rado, oče po drugem izpitnem poizkusu dobi podoben, le manj vulgaren esemes, z istim rezultatom. Pred tem je spal skoraj vso noč. Tudi to ni pomagalo.

Z vsakim padcem nas je manj, manj v hlačah, to vemo, in če je tretji izpitni rok določen tik po prazničnem zabavljaštvu, obeti niso najbolj sončni. Ampak do takrat je še mesec in pol.

In ko je le še mesec do usodnega dne, fotrič sedi v lokalu, razmišljajoč o svoji nemili usodi, kar mu zazvoni mobilnik. In ga naslednica vpraša, če sedi. Ja, kaj bi pa drugega? In v sedečem položaju izve, da ima hčerka licenco za vožnjo po cestiščih, namenjenih štirikolesnim prevoznim sredstvom. Na izpit je šla skrivoma, tajnost je razkrila zgolj sorojencu, očetu očitno ne, ker je želela, da se ponoči zbuja zgolj zaradi potrebe po uriniranju, zakaj je projekt zamolčala materi, ni jasno. Ampak presenetljiva sreča je lahko še srečnejša od pričakovane. In takšna je tudi bila.

Nič več ne bo voženj z nalepko, na kateri je velika črka L, ob mladi voznici pa trepetata eden ali drugi roditelj. Ja, časi se res spreminjajo, nekdanje avtošole so zdaj postale šole vožnje, sila kunštno, kajne, v naših življenjih pa vseeno je nekaj nespremenljivk. In onega večera, v katerega se je prevesil srečni dan, ata eno od njih na telefončku predvaja vozniški uspešnici – Zdenka Vučković: Tata, kupi mi avto. Iz leta 1962, ko celo (zmedena) glava družine še ni bila na svetu, prepolnem avtomobilov.