Najprej navdušila Gunse, zdaj še druge

Vsak človek ima v sebi veliko talentov, pravi Eva Breznikar, le ustrašiti se ne sme poskusiti česa novega, niti (birokratskih) ovir in nasprotovanj. No, seznam talentov Korošice, ki se je kot izvrstna plavalka zaradi boljših razmer za trening že po koncu osnovne šole preselila v Ljubljano, je res dolg: odličnjakinja v šoli, lovorike v plavanju, pozneje uspešna trenerska kariera, študij novinarstva, ob tem se je učila še igranja na kitaro, petja, pozneje tolkal. Več let je imela bend, nato na povabilo Laibacha osem let hodila po turnejah, ves ta čas pa gojila svoj slog oblačenja, si izdelovala izstopajoče dodatke in nakit za na oder ter z njimi zanetila tako povpraševanje, da danes od tega posla živi.

»Če bi mi kdo pri dvajsetih letih rekel, da bom delala, kar delam zdaj, bi ga vprašala, ali je vse v redu z njegovo glavo,« je v svoji delavnici v središču Ljubljane, polni najrazličnejšega materiala, pribila odločna plavolaska. »Okolica je sitna že, če ne začneš igrati na klavir kot otrok, ampak šele pri dvajsetih, a če te nekaj zanima, moraš vztrajati. Dobrih ustvarjalcev je sicer mnogo, a ne zdrži vsak številnih ovir – mentalnih, birokratskih, pa tudi dobronamernih opozoril in svaril bližnjih ljudi, ki ga silijo na ustaljeno, varno pot.«

Sama že od malega tega ni sprejemala, »vedno sem povedala, kakor sem mislila, in nikoli nisem bila tiho pred avtoriteto samo zato, ker je avtoriteta, zlasti če se nisem strinjala s povedanim. Pogosto sem bila zaradi tega učiteljem trn v peti, a ker nisem bila nalašč ‘žleht’, moje ocene pa dobre, smo jo povsem dobro vozili skupaj.« Ravno zaradi ostrega jezika se je je že v osnovni šoli prijel vzdevek Evil Eve (zlobna Eva), kakor se je pozneje imenoval tudi njen rock bend, s katerim je izdala tri studijske albume, zdaj pa je to že nekaj let ime njene blagovne znamke unikatnih in izstopajočih izdelkov večinoma iz kakovostnega usnja – od torbic, zapestnic, uhanov, pasov, korzetov, denarnic, celo pasjih povodcev, medtem ko v ZDA trenutno najbolj zažiga s pasovi za kitaro.

A najprej je bilo to ustvarjanje zgolj hobi, do katerega jo je pripeljala glasba. »Ob svojem bendu sem pomagala tudi drugim, med drugim snemala spremljevalne vokale s Flirtom, pa z Requiemom, sodelovala tudi z nekim italijanskim death metal bendom ter pri številnih drugih glasbenih in gledaliških projektih. Glasba me je vedno zabavala, uživala sem tako v različnih žanrih kot vizualnih podobah.« A ker se odrskih dodatkov, kakršne si je želela, v Sloveniji ni dalo kupiti, se je izdelovanja lotila kar sama.

»Menim namreč, da so oder in vsi vizualni dodatki na tebi podaljšek tega, kar ustvarjaš, torej z njimi svoje ustvarjanje še poudariš. Oblečeš se, kakor se, zato, ker si to ti, in ne zato, da bi komu ugajal, vendar tega pri nas še nismo ponotranjili. Jaz visoke pete nosim, ker jih rada nosim, in ne zato, da se afnam. Tudi naličena sem zato, ker mi je to všeč, a se v to vtakne marsikdo, čeprav nenehno poudarjamo, da videz ni pomemben,« je ostra 41-letna ustvarjalka, ki je s svojimi kosi hitro opozorila nase.

»Katja Nolli, moja oblikovalka oblačil za oder, mi je takrat zapovedala, da moram začeti izdelovati tudi za druge, saj je iz mojega dela in pripomb ob postavljanju scen na odru očitno zaslutila moj potencial. Vztrajala je toliko časa, da sem si res nabavila orodje, za kar sem ji še danes neskončno hvaležna. Prav tako svojemu fantu Juretu, ki je že na samem začetku dejal, naj pustim vse drugo in se lotim usnja, ker sem res nadarjena. Preostalo podporo sem si potem kar sama ustvarila, saj sem okoli sebe zbrala ljudi, ki jim zaupam.«
 

Usodno srečanje v Los Angelesu

Je popolni samouk, »učila sem se iz lastnih napak«, šele pred kratkim se je v Los Angelesu udeležila izobraževanja v tej smeri, in sicer pri priznanem izdelovalcu unikatnih kitar, Leu Scali, ki je Evi ključno pomagal na poti do uspeha na ameriških tleh. Njuna zgodba se je sicer začela že leta 2010, ko je v Los Angelesu nekaj časa živela, saj je njen fant zaključeval zadnji letnik glasbene akademije, sama pa si je služila kruh kot novinarka, dopisnica iz ZDA za različne slovenske medije, v prostem času pa zase izdelovala različne modne dodatke.



»Ljudje so me ustavljali dobesedno na ulici in me spraševali, kje sem nabavila nakit, začela sem deliti svoj kontakt in prav v ZDA je prodaja mojih izdelkov prvič stekla, tam sem imela tudi svojo prvo samostojno razstavo torbic. Priznam, da če ne bi takrat v ZDA, kamor se redno vračam še zdaj, doživela tako dobrega odziva, si v Sloveniji ne bi upala zagnati tega posla, saj me je obdajalo neverjetno veliko negative, slišala sem tisoč in en razlog, zakaj naj se tega ne lotim. Tako pa sem bila zaradi spodbude iz tujine sposobna preslišati vse in riniti naprej po svoji poti.«

Vse je olajšal mojster umetnik Leo Scala, o čigar kitari je že od nekdaj sanjal njen fant kitarist, in ko je dovolj privarčeval, sta jo šla naročit. Takrat je z velikimi očmi gledala po delavnici in na Leovo veliko začudenje spraševala o vsem mogočem, tudi tehnikalijah. »Potem se je zagledal v moje čevlje, ki sem jih predelala po svoje, in mi povedal, da že dlje časa išče evropskega oblikovalca za sodelovanje ... Vsaka njegova kitara, ki jo izdela od začetka do konca, je neverjetna, in dejal je, da zato ne more imeti nekega navadnega kitarskega pasu, s čimer se povsem strinjam. In tako se je začelo ...« Prav dosti si od njunega sodelovanja ni obetala, ker je do takrat v glavnem izdelovala za ženske. »Očitno pa je iz mojega dizajna razbral, kaj lahko pričakuje od mene. Za pokušnjo mi je naročil en kitarski pas, potem pa je zelo hitro prišlo naročilo Guns N’ Roses. Moj pas so videli na eni od Leovih kitar in ga želeli tudi sami.«

Vseeno je bila previdna, ni se upala prehitro veseliti, do zadnjega ni verjela, da bo stvar uspela, »dokler nisem dobila njihove fotografije s kitarami na mojih pasovih. Prvič so naročili tri, pred kratkim še dodatne tri.« Vmes jih je izdelovala tudi za druge, pri nas manj znane kitariste, se je pa podobna zgodba kot s skupino Axla Rosa zgodila tudi s kitaristom skupine Whitesnake, Dougom Aldrichem: »Ko ga je videl, ga je želel imeti tudi sam.« In pred nekaj tedni, ko je bila spet v L. A., ji je Leo pripravil presenečenje: poskrbel je, da sta se z Evo tudi osebno spoznala, Aldrich pa je ob tej priložnosti naročil še en pas in še nekaj drugih njenih dodatkov, kar je vneto izdelovala pretekle dni, da mu jih je lahko dostavila v Avstrijo, kjer se je ustavil v okviru turneje.
 

Vodi jo intuicija

A tako za Guns kot za Aldricha je delala »na pamet«, brez njihovih navodil, zato je, v samopomoč, preučila številne njihove fotografije. »Vizualnost prilagodim glasbi, ki jo človek izvaja, temu, kar dela, seveda pa je lažje, če naročnika lahko povprašaš po željah, barvi ... Edino navodilo Gunsov je bilo, naj naredim tako, kot jih vidim jaz. Seveda je super, če ti nekdo tako zaupa že na začetku, je pa to tudi velika odgovornost, saj lahko povsem udariš mimo. K sreči me moja ženska intuicija ni pustila na cedilu niti pri Aldrichu, ki me je ob srečanju vprašal, kako sem vedela, da moram zanj narediti ravno srebrnega (smeh).« Doslej je vse delala in šivala ročno, šele pred kratkim si je nabavila dva stara industrijska šivalna stroja za usnje, »ampak šivi so bolj za okras«, je pa zato toliko več lepljenja, barvanja, rez(k)anja ...

S svojimi strankami je zelo iskrena, pove jim, če kak izdelek ni primeren zanje, od tega ne odstopa, »ker sem začela delati iz povsem drugega vzgiba, ne zaradi zaslužka, in takrat pride na plano Evil Eve. Ponosna sem na to, da stranka pri meni nima vedno prav, pač pa mi pusti, da ji svetujem, in nato skupaj najdeva najboljšo rešitev, tako da smo na koncu vsi zadovoljni. To, da nekdo lepo nosi moj izdelek, mu je pisan na kožo, pomeni, da sem ujela njegov stil, in to boža mojo dušo. K sreči imam neko širino, da lahko izdelek prilagodim tipu stranke, ker ni vse za vse,« je povedala ob omembi, da si je njen pas zaželel tudi Matic Plevel iz Avsenikov. »Opozorila sem ga, da zanj pač ne bom izdelala takega, kakršnega sem za Gunse, pa je rekel, da je upal, da bo tako.« Zdaj čaka že na svojega drugega in Eva pri izdelovanju ni pozorna le na dizajn, ampak predvsem na uporabnost. »Kitara ima določeno težo in to, koliko je pas širok, kako podložen ..., zelo vpliva na dobro počutje, zlasti pri tistih, ki imajo težave s hrbtenico.«
 

Naporna tekma z velikimi

Najprej je sicer izdelovala nakit in torbice, šele potem so prišle na vrsto stvari, ki »sem jih bodisi potrebovala sama bodisi kdo drug«. Naročila prejema ves čas, čeprav v promocijo ni vložila skoraj nič, »vse se širi od ust do ust, kar je super, saj rokodelec težko parira velikim blagovnim znamkam s trdnim finančnim zaledjem, zanj veljajo tudi povsem enaka pravila kot za velika podjetja, ki ‘štancajo’ izdelke na Kitajskem, zato mora imeti zelo kljubovalen značaj, da se gre to naporno tekmo. Jaz se grem, saj v tem, kar delam, vidim poslanstvo. Ker če mi, rokodelci, ne bomo vztrajali, bo slovenska kultura na področju oblikovanja izumrla, jih je pa doslej že ogromno obupalo zaradi birokracije in zahtevnih pogojev ... A jasno je, da smo ljudje željni drugačnih slovenskih stvari, zato je prav, da rokodelci povezujemo tradicijo s časom, v katerem živimo. Bi pa morali biti drug drugemu navdih in motivacija, kar pri nas močno pogrešam, saj se večina obnaša, kakor da tekmujemo med seboj. Sem pa nepopisno jezna, če me kdo kopira, zlasti če gre za nekoga, ki ob redni službi v lastnem stanovanju to počne kot popoldanski samostojni podjetnik, torej skoraj brez stroškov, medtem ko večina espejevcev, kot sem sama, plačuje visoke prispevke in najemnine za lokal, delavnico, stanovanje ...«

Trenutno ima lokal v ozki Židovski ulici v središču Ljubljane, ki je sicer slikovita, vendar vanjo zaidejo le redki turisti. »Res si želim lokal, ki bi bil ob glavnih mestnih poteh, saj so tujci, ki naletijo na mojo, z izdelki že povsem napolnjeno trgovinico, običajno zelo navdušeni nad videnim.« In čeprav številni ob omembi usnja hitro pomislijo na črno motoristično opravo z mračnjaškimi kovinskimi dodatki, je med Evinimi strankami največ elegantnih žensk, »ki razumejo, da en dodatek spremeni vse. Rockerskih strank imam pravzaprav le kak odstotek.« Njena redna stranka je, na primer, Oriana Girotto, »kar mi je super, saj se pojavlja na zelo različnih dogodkih, ki zato zahtevajo povsem drug dizajn, poleg tega je ženska, ki ji pristaja prav vse«. Svoj pečat je pustila tudi pri zboru Perpetuum Jazzile, kjer je za okoli 40 po postavi in starosti različnih posameznikov za vsakega posebej izdelala prepoznaven odrski dodatek, »nato pa so si jih naročili še več in na koncu je izpadlo zelo lepo, skupaj z velikim odrom, osvetlitvijo ...«.

Ne zapira si vrat

Sama zdaj za oder nima več časa in ga niti ne pogreša preveč. »Vse, kar sem doslej počela v življenju, mi je bilo v veselje. Vedno delam po svojih najboljših močeh, in če to komu ni zadosti, je to njegov problem. Tako mi ni niti za minuto žal zaradi številnih napornih let plavanja, saj sem se naučila, da ne smeš nikoli obupati, da je treba vztrajati, zelo zgodaj pa sem se naučila tudi dobro organizirati čas, bolje prenašati stres in neuspehe ter dejstvo, da nisi takoj povsod dober ali najboljši. Zato sem tudi strastna navijačica vseh slovenskih športnikov in stiskam pesti zanje zlasti takrat, ko jim ne gre, hkrati pa se ob njihovem uspehu zavedam, koliko dela, odpovedovanja in neuspehov je v ozadju. Tudi zato sem danes tu, kjer sem: to z Guns N’ Roses seveda je uspeh, a sem se na poti do sem soočala s številnimi ovirami, kritikami, krizami.«



Z vso strastjo in srcem je bila tudi trenerka, tako da ima še danes stike s svojimi nekdanjimi varovanci, a kakor pravi, takrat vabila od skupine Laibach, da se jim pridruži kot tolkalistka, preprosto ni mogla zavrniti. »Me je pa pomirjalo dejstvo – in me še zdaj –, da se lahko v trenerske vode še vrnem, tudi v novinarstvo ali odnose z javnostmi, če bi se z Evil Eve kakorkoli zalomilo, in to mi omogoča res veliko svobodo in večjo kreativnost. Pravzaprav ne utegnem uresničiti vseh idej, kar mi je nekaj časa povzročalo stres, a se zdaj učim, da me to ne muči več. Tolažim se, da je bolje, če imam preveč idej kot pa prazno glavo in zato delo na silo.«

A kakor pravi, ni rečeno, da bo v tem tudi čez deset let. »Vidim namreč ljudi, ki zaradi denarja z velikim odporom vztrajajo po službah, kar se prej ali slej pokaže pri zdravju. Tega sama nočem, zato si ne zapiram nobenih vrat. Če me bo zagrabilo vrtnarstvo, bom morebiti nekoč odprla vrtnarski center ali pa se lotila česa drugega. Fino je, če te v življenju zanimajo različne stvari in se jih upaš lotiti. Ker vsak človek ima v sebi veliko talentov, in če se temu prepustiš ali te v to prisilijo razmere, v sebi odkriješ marsikaj presenetljivega. Poznam številne ljudi, ki so se precej pozno odločili poskusiti nekaj novega, in večinoma se je izkazalo, da je bila to prava pot.«

Za zdaj si želi samo, »da bi mi roke in zdravje še dolgo služili in bom lahko čim dlje delala, kar trenutno tako rada delam«. Tudi zato spet plava, a ne zna drugače kot na polno: pod strogim očesom trenerja Jureta Bučarja, trikratnega olimpijca, se uspešno in nepričakovano hitro bori s štoparico. »Drugače kot v delavnici, od koder me morajo kdaj dobesedno zvleči, pri plavanju potrebujem šibo. A v družbi nekdanjih plavalnih kolegov je vse lažje!«