Na večerji z Johnom Malkovichem

Direktor in umetniški vodja Festivala Ljub­ljana Darko Brlek je v maniri Ludvika XIV. za različne mize na terasi posrečeno posadil umetnice in umetnike, glasbenike, kritike, vodje kulturnih ustanov, gospodarstvenike ... Za dolgo mizo so poleg Malkovicha sedeli soust­varjalca predstave Aleksej Igudesman in violinistka So-Ock Kim, direktor Mini teatra Robert Waltl, vodja oddelka za kulturo Mestne občine Ljubljana Mateja Demšič, Tomislav Čizmić, predsed­nik uprave Mercatorja, ki je generalni pokrovitelj Festivala Ljubljana, Kristina Gregorc, direktorica in urednica digitalne televizije M soseska tv, ter vinar Aleš Kristančič s soprogo Vesno. Vmes ni manjkal niti – kako simbolično – glasbeni kritik Marijan Zlobec in tudi številni drugi so imeli priložnost spregovoriti nekaj besed z igralcem, ki je v svoji karieri ustvaril ene najbolj ikoničnih igralskih kreacij v zgodovini filma. Od slepega Willa v Prostorih v srcu, ki mu je prinesel nominacijo za oskarja, do vikonta Valmonta v Frearsovih Nevarnih razmerjih, od morilca v Na ognjeni črti prek polavtobiografskega lika v Jonzejevi satiri Biti John Malkovich pa vse do intelektualnega, vzvišenega in elegantnega papeža v seriji Novi papež Paula Sorrentina.

John Malkovich na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma kot utelešenje vseh kritikov, ki so tekmovali z žaljivimi pridevniki, ko so opisovali dela velikanov klasične glasbe, kot so Bach, Debussy, Chopin, Schumann in drugi ... Foto: Darja Štravs Tisu/Festival Ljubljana

Človek, ki ne prenese praznih besed

V živo te najprej vznemiri njegov glas, glas morilca, glas zapeljivca, glas čudaka, psihopata, glas vseh likov, ki jih je odigral v več kot sto štiridesetih filmih. Po predstavi, na večerji, se je pokazal drugačen kot na novinarskih pogovorih, kjer je deloval odmaknjeno, zadržano. Je človek fas­cinantnih monologov, ki ima izdelano mnenje o vsaki stvari, pa naj gre za pandemijo, trenutno stanje v Združenih državah ali Juliana Assangea. Vsekakor je bil v zelo dolgem monologu zelo kritičen do politike Združenih držav Amerike, do njihovih poskusov »uvajati demokracijo na številnih koncih sveta«. Ampak to ni bil uraden pogovor, zato si ne drznem povzemati njegovih stališč.

Malkovich gotovo ni človek small talka, če bi za mizo zaznal kaj takega, bi se najverjetneje mirno opravičil in brezbrižno odšel v svojem suknjiču peščene barve. A ko sta s sogovornico Matejo Demšič začela intenziven dialog o družbenopolitičnem dogajanju, o vojnih zločinih in filmu Quo Vadis, Aida?, se je izkazal kot občutljiv humanist in razvil svoj pogled na »zlo, na banalnost zla«. Povedal je, da pripravlja projekt, ki ga je navdihnil čilenski avtor Roberto Bolaño, ki ga tudi pri nas dobro poznamo (v slovenščino imamo med drugim prevedene Noč v Čilu, Divji detektivi, 2666 ...). Izjemno me fascinira njegov neobičajni literarni jezik, način, kako opisuje prav banalnost zla, je dejal Malkovich, ki je o novem projektu govoril s takšno strastjo, kot je pred petimi leti, ko je bil prvič gost Festivala, govoril o projektu Grobovi in junaki, ko je odlomke iz romana Ernesta Sábata prepletel s Šnitkejevim Koncertom za klavir in godala. Zdaj namerava odlomke iz Bolañovih del združiti z glasbo največjih ustvarjalcev tanga, kot so Piazzola, Carlos Gardel, Osvlado Pugliese in drugi. Brlek je takoj pokazal zanimanje, začela sta se pogovarjati o najboljših mladih violinistih v tem hipu, pogovoru se je pridružil tudi direktor Mini teatra Robert Waltl, saj režiser Ivica Buljan že dolgo razmišlja o režiji enega od Bolañovih del ...

S predsednikom uprave Mercatorja Tomislavom Čizmićem sta sprva govorila o Hrvaški, povedal mu je tudi nekatere zelo osebne stvari, ki jih pred novinarji niti ni želel analizirati, saj smo ga vsi spraševali o tem, kako občuti svoje korenine in Hrvaško, ki je bila domovina njegovega starega očeta. Njegov oče, okoljevarstvenik in novinar, se je že rodil v Združenih državah, jezika ni več govoril in tudi s starši niso nikoli potovali na Hrvaško, je dejal, zato pa je sam doživel nekaj izjemno lepih trenutkov na hrvaški obali, tudi nedavno, v Istri.

Od lepot jadranske obale in otokov se je pogovor spet preselil v gledališče, saj Malkovich rad pravi, da mu je to veliko bližje kot film, »ker je posebno valovanje med tekstom in občinstvom vedno neponovljivo in nepredvidljivo na vsaki predstavi«, Čizmić pa se je kot velik ljubitelj gledališča s soprogo ravno vrnil z gledališkega festivala v Avignonu. Sploh zadnje čase se Malkovich podaja v nove in nove gledališko-glasbene avanture, hibridne projekte. Zanimiv je bil vizualni projekt s fotografom Sandrom Millerjem z naslovom Malkovich, Malkovich, Malkovich: hommage mojst­rov fotografije, v katerem z Millerjem rekreirata vse ikonične fotografije, tako da vanje namesto Dalija, Micka Jaggerja, Hitchcocka, Bette Davis, Pabla Picassa ali Warhola vstopi Malkovich sam. Poleg tega aranžira rože, oblikuje svojo linijo modne blagovne znamke, nastopa s komornimi orkestri, loteva se eksperimentalnih glasbenih projektov z Yoko Ono, goji vinsko trto in ima lastno blagovno znamko rdečega vina.

Umetniški vodja in direktor Fes­tivala Ljubljana Darko Brlek, John Malkovich, vodja oddelka za kulturo Mateja Demšič z MOL, violinistka So-Ock Kim in predsednik uprave Mercatorja Tomislav Čizmić Foto Darja Štravs Tisu/Festival Ljub­ljana

Dialog zaljubljencev v vino

Darko Brlek je poskrbel za dramski zasuk, ko je za mizo pripeljal vinarja Aleša Kristančiča, ki »je na ti tako s kronanimi glavami Evrope in predsedniki«, in ta je v zavidljivi angleščini upravičil svoj sloves največjega šovmana v vinarstvu ter uprizoril performans, vreden vsakega igralca. Bilo je privilegij opazovati, kako sta se oba pridelovalca in zaljubljenca v vino zapletla v pogovor, s podrobnostmi o mešanju različnih sort, o katerih nas večina ni vedela kaj dosti.

Malkovichu so oči zažarele, ko je nekomu, ki je točno poznal njegove dileme, razlagal o tem, kako prideluje svoj modri pinot in cabernet sauvignon na posestvu na jugu Francije, kjer ima dvorec, ki je bil prej domnevno last markiza de Sada. »Nisem nekje brala, da ste se preselili?« sem vmes vprašala. Odmahnil je z roko, francoska birokracija je ena najbolj zoprnih v Evropi, je rekel, in to je bilo tudi vse na to temo. Posestvo je še vedno tam, kot je bilo razumeti, in vino z njegovo blagovno znamko prav tako.

Kristančič je na mizo postavil Veliko rdeče iz leta 2003 in užival, ko je igralec počasi vrtel kozarec in okušal, poslušal opis vina, ki je »šest let v hrastovih sodih zorjena zvrst merlota, modrega pinota in cabernet sauvignona«, in se prepričal, da je to vino res znak ultimativnega prestiža, takšna je tudi cena, ki se giblje okrog petdeset evrov za buteljko. Moje vino stane precej manj, se je namuznil Malkovich, a potem, ko je naredil naslednji požirek, odobravajoče pokimal.

Nekajkrat je bil na Brionih, je povedal in navrgel duhovito anekdoto o tem, kako ga je nazadnje presenetil Titov papagaj Koki in ga nagovoril v angleščini. Tukaj je Mateja Demšič rahlo nejeverno dvignila obrvi, saj je redna obiskovalka Brionov in Koki lani ni bil v svoji znameniti kletki, a vendar. John Malkovich je, poleg vsega, kar je, predvsem pripovedovalec, človek, ki zna s svojimi idejami in prezenco navdušiti gledalce in poslušalce. Večer na vrtu restavracije Maxim je obvisel v zraku kot obljuba, kot napoved nove predstave, ki jo bomo najverjetneje videli v eni od prihodnjih edicij Festivala Ljubljana.