Darko Brlek: Izzivov ni treba skrivati, treba jih je deliti

Stopim v njegovo pisarno, kjer na levi strani stoji tisti znameniti beli klavir, na katerem se uvajajo gostje pred nastopom v Križankah. Nekje je skrit klarinet, na katerega še vedno vadi dve uri na dan. Počakam za veliko mizo, dokler ne pride s sestanka z velikim nasmeškom, se ležerno usede na stol, naroči čaj in vodo in čokolado s soljo, za malo energije. Pred njim je še naporen dan. Zjutraj potuje v Peking.

Nikjer niti sledu o stresu, ki, kot si predstavljam, vlada v pisarnah festivala tik pred začetkom novega vročega glasbeno-festivalsko obarvanega poletja. Iz njega veje naravna samozavest, prepričanost vase. Sedeti na večerji s Plácidom Domingom, Joséjem Carrerasom, z Johnom Malkovichem, s Pacom de Lucío je zanj nekaj tako občajnega, kot se mu zdi običajno to, da je kot otrok pasel krave, poslušal Menuhina in Rostropoviča in ju potem čez desetletja povabil na festival ali da je pri šestindvajsetih postal v. d. direktorja ljubljanske operne hiše. Vse je običajno, nič ni nemogoče.

Nikoli vam ni odveč vsako leto zapored naštevati vrhuncev festivala. Še enkrat, na kratko, za uverturo v tale pogovor. Koga se letos najbolj veselite?

To ni hvaležno vprašanje (nasmešek). Veselim se čisto vsakega nastopajočega posebej. Gotovo pa so dogodki, ki bodo poželi posebno pozornost, ki jim seveda mirno lahko rečeva vrhunci festivala. Najprej Plácido Domingo, gotovo se veselim izraelskega dirigenta Zubina Mehte, ki bo za zaključek občinstvu festivala med drugim namenil Berliozovo Fantastično simfonijo. Pa seveda gostovanja znamenitega gledališča Teatro Regio iz Torina s Traviato … Tu sta še Orkester Münchenskega radia in Zbor Bavarskega radia. Pa koreografinja, ki je flamenko spravila na vrhunski nivo plesne umetnosti, María Pagés, Poletna noč z Marjano Deržaj … veliko je stvari.

Zanimivo, da ste Plácida Dominga, ki je slovenske ljubitelje opernega petja navdušil že lani v Stožicah, povabili v vlogi dirigenta Verdijevega Rekviema?

Dominga si najbrž ne bi upal povabiti sem kot dirigenta, če ga ne bi pred dvema sezonama slišal v baritonski vlogi v operi Thais, bila je koncertna izvedba, in to je naredil vrhunsko. Dirigirati ga še nisem slišal, iz preverjenih krogov sem slišal, da je z uspehom dirigiral v Dunajski državni operi pa še marsikod drugod. Izbral je odlično pevsko zasedbo, med njimi je tudi naša Elvira Hasanagić, ki sem mu jo predlagal. In glede na to, da je v Cankarjevem domu vrhunska akustika, mislim, da nas čaka izjemen dogodek.

Najverjetneje sta se srečala tudi po njegovem koncertu v Stožicah. Kako ste doživeli tega človeka, ki ima med drugim tudi izjemno življenjsko zgodbo?

Izjemen človek. Izjemen glasbenik, kultiviran, razgledan. Po koncertu smo šli na večerjo v Cubo, kjer je od polnoči dalje praznoval 76. rojstni dan, tam smo bili do kakšnih treh zjutraj, potem je šel naravnost na letalo za Frankfurt, iz Frankfurta v New York, ob osmih zvečer je imel doma veliko praznovanje za rojstni dan s povabljenci. Si predstavljate, kakšna neverjetna življenjska sila je to (nasmešek)?

Ko ste leta 1993 nastopili kot umetniški direktor ljubljanskega festivala, kakšna je bila kulturna klima v državi? Stara država je razpadala, rojevala se je nova. Kakšen je bil odnos do kulture prej in potem?

Začetek devetdesetih je bil za Slovenijo čas neverjetnega optimizma, nekako nas ni bilo strah sprememb, se mi zdi.

Prav prelomnega leta 1991 ste postali v. d. direktorja ljubljanske operne hiše, in to pri šestindvajsetih. Kako to?

Ja, hitro je šlo. Bili smo mladi, polni elana, zelo intenzivno sem se posvečal klarinetu in kvaliteti, a ustreznega odziva v instituciji nisem videl. In takrat sem si rekel, saj ne moremo samo jamrati, če hočemo res kaj spremeniti, besede niso dovolj. Ker sem bil pred tem predsednik sveta Opere, sem dobil resnejši pogled v upravljavsko plat in sem točno videl, kaj manjka. To je zelo preprosta stvar: ustvarjalci potrebujejo normalne razmere za delo. Potrebuješ dober program in ljudi, ki to seveda zmorejo. In potem so rezultati.

Tako preprosto se sliši?

Zelo preprosto je. Predvsem pa o pomembnih stvareh ne morejo odločati kar vsi povprek.

Razsvetljeni absolutist?

No, no, ne gre za to. Jaz sem vedno za pogovor, vedno se pogovarjamo, ampak tam mora biti nekdo, ki bo sprejel odločitev. Velikokrat sprejmem odločitev, ki je popolnoma nasprotna tistemu, kar sem zagovarjal, recimo še pred pol ure. Če so me o tem prepričali z argumenti, seveda.

Če pa se pokaže, da ta odločitev iz različnih razlogov ni več aktualna, morda je kdo od ključnih nastopajočih zbolel, morda nas je presenetilo vreme, potem se je treba odzvati takoj. Dlje ko čakaš, težje je. Predstavljajte si, kaj pomeni odločitev, da preseliš prizorišče iz Križank skupaj s 1500 obiskovalci ... To niso enostavne stvari.



Ljubljanski festival je bil osnovan leta 1952, se pravi v povojnem obdobju, ki je bilo prav tako obdobje velikih družbenih sprememb, ko se je v Ljubljani, v Sloveniji nasploh, gradilo veliko novih stvari, gradila so se nova mesta, kot sta recimo Portorož in Nova Gorica, ne nazadnje tudi Luka Koper, vse je prekipevalo od optimizma. Nedavno sem ponovno gledal Čapova filma Vesna in Ne čakaj na maj; tam lepo vidimo, kako vibrantna je bila Ljubljana v petdesetih letih. In tako jo vidim tudi zdaj. Kot da je resnično zaživela, postala še bolj privlačna za tujce, tudi tiste, ki znajo prepoznati kulturni potencial mesta.

Letošnji proračun festivala je 3,2 milijona. Je torej častni pokrovitelj festivala, župan Zoran Janković, letos bolj radodaren?

Ne gre za radodarnost. Gre za to, da se župan zaveda, kaj za to mesto pomeni kultura in kaj pomeni kulturni urbani turizem. In predvsem gre za princip dela. Da se natančno ve, koliko finančnih sredstev je namenjenih festivalu, in da se to ve pravočasno, da lahko načrtujemo, da se koordiniramo med sabo.

Kulturni turizem je pomembna komponenta. Glas o nas seže daleč, vsi, ki so bili tukaj, se radi vračajo sem. Letos bomo nastanili več kot 4000 ljudi, pričakujemo več kot osemdeset tisoč obiskovalcev, pridejo tudi iz tujine, to je zanimiva zgodba za mesto. Polne restavracije, bari, hoteli, zasedeni taksisti …

Otvoritveni spektakel bo operna predstava Aida na Kongresnem trgu. Od kod lipicanci?

Na lipicance sem se spomnil sam, ker so naš zaščitni znak, so dresirani, in glede na to, da imamo v drugem dejanju Aide tisti triumfalni marš, se mi je to zdela dobra rešitev.

Moram reči, da sem naletel na takojšen pozitiven odziv vodstva Kobilarne Lipica, pa seveda tudi režiserja in ekipe. Režiser Dražen Siriščević je predstavo postavil že v Splitu na Peristilu, a Peristil je precej manjši kot Kongresni trg. Zato si tu lahko dovolimo več. Kostumografija in scenografija bosta gotovo impresivni, egipčanski kostumi ... Sicer pa tudi sam ne vem, kako bo vse skupaj delovalo na koncu, ampak se trudimo. Saj veste, te stvari so žive, nikoli ne moreš predvideti vsega.

Koliko je pri vaših stikih z zvezdami pomagalo tudi to, da ste bili predsednik Evropskega združenja festivalov ali da ste redni gost v Covent Gardnu, v milanski Scali ali v Mariinskem gledališču v Sankt Peterburgu?

To je pa sploh posebna zgodba. Naj se skromno pohvalim, da sem zdaj, ko sem zaključil predsedniški mandat, postal tretji častni član v zgodovini EFA, ki je bila prav tako kot naš festival ustanovljena kmalu po vojni, leta 1952, in sicer kot združenje festivalov v severnoatlantskem in varšavskem paktu. Ker so si rekli, kljub železni zavesi moramo kulturo vzpostaviti kot silo, ki gre onstran vseh političnih ideoloških meja. Tega ne smemo pozabiti – kultura, kakorkoli se to sliši že izrabljeno, je vedno presegala nacionalne in ideološke meje.

Kako uravnovešate umetnika v sebi in to neke vrste megalomanijo, da ta festival spravite v takšne okvirje, ki zadovoljijo zelo različne okuse, za različne ravni dojemanja?

Predvsem te ne sme biti strah.

Tega, kaj bodo rekli drugi?

O tem sploh ne morem razmišljati, nimam časa za to. Najpomembneje je, da imaš ob sebi dobro ekipo sodelavcev, ki jih prav tako ni strah, ki si drznejo slediti viziji. Za to je potrebna tudi doza samozavesti, da to speljejo. Ne vemo, kakšno bo vreme na večer otvoritve festivala 2. julija. Tega ne glede na napovedi ne bomo vedeli vse do zadnjega.

Zanimivo, kako ste pri vsej organizaciji najbolj odvisni prav od te spremenljivke.

Od vremena smo najbolj odvisni, zagotovo. Na vse drugo lahko vplivamo. A nepredvidljivo vreme lahko tudi v finančnem smislu pomeni 30 odstotkov boljši ali slabši rezultat prihodkov.

V Križankah nas je že večkrat zeblo. Mraz lahko zdržimo, dežja ne.

Ja, na premieri Fausta Tomaža Pandurja v Križankah je bilo recimo osem stopinj, občinstvo je zmrzovalo, zavito v odeje, igralci, polgoli, skoraj tri ure na odru, v vodi. To so takšne ekstremne situacije. Spomnim se tudi odprtja festivala na gradu, kjer nas je popolnoma zalil dež, tik pred začetkom smo še zlivali vodo s tonske mize, potem smo jo sušili s sušilci za lase, in v trenutku, ko se je začelo, je delala. Lahko tudi ne bi. Ves ta stres pred tem, to so stvari, na katere moraš biti pripravljen.

Kakšne anekdote so se nabrale v teh sedemindvajsetih letih, odkar ste na čelu festivala?

Prav gotovo se je začelo, ko smo začeli prebijati meje s temi mednarodno priznanimi velikimi ansambli, kot so newyorška filharmonija, milanska Scala, Bolšoj, Mariinsko gledališče, Dunajska filharmonija ...

In ko potem sediš v dvorani kot poslušalec in poslušaš koncert, čutiš samo hvaležnost, da si del te zgodbe, da si jo pomagal soustvariti in da si občinstvu omogočil, da to uživa s tabo.

No, zanimajo me seveda tudi zgodbe vseh teh velikanov, Ennio Morricone, Paco de Lucía, pa Valerij Gergijev, ki ste ga prav tukaj seznanili z Denisom Macujevom. Ste že podpisali pogodbo za njegov nastop v avgustu?

Žal ga tokrat v Ljubljano ne bo, pa čeprav je, kot veste, Gergijev zelo povezan s tem mestom, obiskal je tudi slovensko obalo, Bled, Postojnsko jamo …

Velikani, pravite … hm, veste, koliko je teh zgodb, vsako poletje se jih nabere za knjigo (nasmešek). Tu so bili Menuhin, Rostropovič, José Carreras, cel kup izjemnih opernih pevcev, mednarodno priznanih pianistov, pred dvema letoma John Malkovich, ki je obljubil, da pride spet prihodnje leto s predstavo Kritiki (nasmešek). Če začneva naštevati, ne bo konca.
Spomnim se Rostropoviča, ki je najprej prišel kot vrhunski čelist. Ker je bila slaba vremenska napoved, smo se stiskali v Slovenski filharmoniji. Bilo je peklensko vroče, dežja potem ni bilo. Koncert je bil čudovit. Ko je prišel naslednjič, je dirigiral balet Romeo in Julija. Takrat sem bil še precej mlad, to je bilo pred petindvajsetimi leti. Ne bom pozabil, kako mi je v Viteški dvorani, potem ko sva spila nekaj kozarčkov viskija, rekel: Darko, zapomni si, kadar se ne moreš odločiti med dvema možnostma, izberi tretjo, čisto novo (nasmešek).

V vsem tem času sem ugotovil, da so bili vsi ti velikani glasbe v resnici zelo človeški, zelo normalni. Vsi so se zavedali tega: če hočeš dobro igrati, moraš veliko vaditi.

Glede na to, da ste vrhunski klarinetist, lahko vzpostavite stik s svetovno priznanimi glasbeniki tudi zato, ker vedo, da niste samo dober menedžer, ampak da poznate glasbo, naj rečem, od znotraj.

Tako kot v vsakem drugem poklicu se tudi v tem hitro začuti tisto, čemur rečemo, da je nekdo iz foha ali ne. In vemo, kaj vse je potrebno, da se nekaj zgodi. Pri koncertu so pomembni dobra dvorana, akustična školjka, pulti, pri operi je še druga zgodba, tam je tehnika, posebni učinki, zbor, pevci, režiser ...

Zdaj sem se spomnila besed Mitje Rotovnika, ki je za vas dejal, da ste na kulturnem področju personifikacija slogana Kovinotehne: Nemogoče je mogoče.

(Smeh.) Vedno sem verjel, da je mogoče vse, kar si zamisliš. Najprej je ideja, potem pa izpeljava. Če ni ideje, se nimaš česa lotiti.

Že kot desetletnik ste si kupili prvi plošči, in sicer violinista Yehudija Menuhina in violončelista Mstislava Rostropoviča. Oba ste potem, čez mnoga leta, povabili na festival.

Ja, Menuhin je bil prvi. To je bilo leta 1993, takrat ko sem uradno nastopil kot direktor festivala. Kaj naj vam rečem? Lep občutek, ko ti uspe, da povabiš v Ljubljano mojstra, ki si ga občudoval že kot otrok.

Ko je prišel drugič, mi je napisal zahvalno pismo. (Se obrne proti steni za hrbtom in pokaže na uokvirjeno pismo zahvale.) Takrat so ravno obnavljali hotel Lev, cel dan je moral poslušati hrup, zvečer je imel koncert. A se ni pritoževal.

Povejte mi še enkrat zgodbo o tem, kako sta se našla vi in klarinet.

Čisto po naključju, na neki poroki na Štajerskem, imel sem kakih šest let. Od vseh štirih muzikantov tam, harmonika, trobenta, bariton in klarinet, mi je bil klarinet najbolj všeč.

In ste starše prepričali, da bi se radi učili klarineta? Pri šestih?

Ja, hotel sem igrati klarinet. Začetki so bili kar težki, ker so bili v šoli takrat še slabi inštrumenti. Pa tudi majhen otrok težko igra klarinet, majhna usta, nima dovolj moči, tako da to kar boli (nasmešek). A sem vztrajal.

Mati in oče nista bila glasbeno izobražena?

Ne, a sta imela rada glasbo. Nič nam ni manjkalo. Živeli smo na vasi, Pobrežje pri Vidmu, potem smo se preselili v vas pri Hajdini, to je pri Ptuju.

Saj veste, da Jani Virk v študiji Parzival še išče gral? govori tudi o tem, da je avtor epa o Parzivalu Wolfram von Eschenbach prav v okolici Ptuja, v krajih, kot so Rogatec, Hajdina, iskal tisto, kar še danes iščemo vsi …

(Nasmešek.) Seveda sem že slišal, da se Parzival dogaja prav na našem koncu. Pomemben grad v tem kontekstu je tudi Borl. Na žalost je zdaj v žalostnem stanju. Eden prvih, ki je zgodbo o Parzivalu raziskoval v glasbenem smislu, je violinist Miha Pogačnik, brat umetnika Marka Pogačnika, prvi, ki je začel prenašati te informacije z glasbo do ljudi iz popolnoma drugih okolij in svetov. Seveda je zanimivo vprašanje, zakaj je von Eschenbach Parzivala postavil prav v naše konce … In čakam na odgovor.

Mimogrede, ste bili res ministrant?

Sem, kot deček sem redno ministriral.

Kako je na vas, za glasbo občutljivega dečka, deloval ritual liturgije? Orgle, cerkveni zbor, petje, kadila, mistika.

Ni bilo slabo. V cerkvi je mir (nasmešek).

Kako ste skopi z besedami ...

Kaj naj vam rečem? Malo je manjkalo, da bi postal duhovnik …

Kako?

V moji žlahti sta bili dve struji, če tako rečem. Ena je želela, da postanem veliki kmetovalec, druga se je zavzemala za to, da grem v semenišče (nasmešek). Jaz pa sem šel igrat klarinet.

Je bil deček s klarinetom res tudi pastirček?

Res. Ko sem imel pet let, sem vsak dan na pašo peljal štiri domače krave.

Vas ni bilo strah?

Ne. Enkrat, ko sem jih peljal domov in je nanje skočil nemški ovčar, so se splašile in me skoraj pomendrale; ena mi je stopila na koleno, tako da sem končal v bolnišnici. Še zdaj se spominjam dolgega hodnika v ptujski bolnišnici, bolečine v kolenu in gneče v čakalnici.

Kolikokrat ste prišli do točke, ko ste mislili, da ne zmorete več, da boste odnehali?

Nikoli. In veste, zakaj? Ker se držim pravila, da izzivov ni treba skrivati. Treba jih je deliti z drugimi. Če nas več ve za določen problem, potem je več možnosti, da ga bomo uspešno rešili. Ti izzivi me delajo živega.

Poleg tega me rešuje glasba, moj klarinet. Po dveh urah igranja na klarinet, ko sem popolnoma sam s sabo in glasbo, se še tako nerešljivi problemi ne zdijo več tako grozni.

Torej namesto teka, meditacije se vi, kadar potrebujete čas za razmislek, zaprete v sobo in vadite klarinet?

Redno vadim, ne glede na to, ali potrebujem čas za razmislek ali ne. Za glasbo moraš biti fizično fit, tako kot pri drugi športni aktivnosti, poleg tega, po mojem skromnem mnenju, potrebuješ še malo konkretnejši angažma kot recimo pri teku (nasmešek).
Tišina je tista ... Tišina je prav tako glasba, veste. Pavza je najbolj pomemben del glasbe. Ko zaključiš frazo, mora ta izzveneti. Mora se zgoditi tišina, da lahko začneš z novo frazo. Tako.

Tudi sicer, vidim, da znate uporabljati tišino. V pogovoru obmolknete.

Meni je moja stara teta Marija Božičko velikokrat rekla: Darko, o nekaterih stvareh se ne govori. Zavist je najpogostejša človeška bolezen. In jaz se tega držim. Ne razlagam na dolgo in široko, kaj vse mi je rekel Menuhin, kako me je pohvalil ta dirigent, kaj sva se točno pogovarjala s to operno divo ... Zakaj bi? To so moje stvari, ki me intimno seveda razveselijo, ganejo, se pa ne tičejo vseh. So srečanja, ki jih nikoli ne bom pozabil. Moje največje bogastvo, ki sem si ga nabral v teh letih, so prav srečanja z izjemnimi ljudmi, velikimi umetniki, s katerimi smo se našli v skupni ideji, kako ustvariti novo zgodbo.