Na milo Rakitno po pomoč v stiski

V Mladinskem klimatskem zdravilišču Rakitna je zgodaj dopoldne mirno kakor v kateri koli šoli sredi pouka, ko so vrata po hodnikih zaprta, otroci pa mirno sedijo v razredih. Široko stopnišče in hodniki v glavni stavbi spominjajo na katero koli devetletko in zunaj bi težko sklepali, da smo v resnici v javnem zdravstvenem zavodu, kamor hodijo po pomoč otroci v čustveni in duševni stiski. »Mila, zdravilna rakiška klima in narava sta pomembni tudi zanje,« pravi direktorica zdravilišča Romana Rasperger, ki je zavod prevzela v najtežjih časih, ko je bila njegova prihodnost negotova.

Zdravilišče leži na robu vasi, ob cesti za cerkvijo, kjer se ravnina kraškega polja že obrača v breg: na vse strani neba se v tem času odpira pogled na zelene travnike, ki jih obrobljajo širni rakiški gozdovi. Letos so v zdravilišču končali večmesečno temeljito energetsko sanacijo stavb in delno prenovili tudi velik del notran­josti. Lani je minilo 90 let, odkar se je leta 1927 na Rakitni s sanatorijem za kostno tuberkulozo začelo klimatsko zdravljenje. Ker so bili v zdravilišču ob tej zanimivi obletnici preveč obremenjeni z obsežno prenovo, med katero so ves čas izvajali tudi vse svoje programe, so praznovanje odložili in priložnostno prireditev pripravili zdaj, ko je posest videti kot nova – z energetsko sanacijo so že prvo zimo za polovico znižali račun za ogrevanje. Projekt prenove je bil vreden milijon evrov, 40 odstotkov je bilo zagotovljenih iz kohezijskega sklada, preostalih 60 odstotkov so priskrbeli last­nica občina Brezovica, velikodušni donator iz Švice in iz lastnih sredstev: »To je bil velik zalogaj. Veseli smo, da se je račun izšel, čeprav čisto vsega nismo mogli obnoviti.«

Hkrati do 30 otrok

Ob zanimivi obletnici in koncu velike prenove so v zdravilišču izdali zbornik Mladi dihajo življenje na polno, v katerem je opisanih devet desetletij rakiških zdraviliških programov. Danes je posebej pomembno, da je za njimi deset uspešnih let programa Šola zdravega odraščanja na Rakitni, pravi Romana Rasperger, ki je leta 2008 postala direktorica javnega zdravstvenega zavoda na 820 metrih nadmorske višine, zaposlena pa je bila tam že prej. Prihodnost ustanove je bila takrat zelo negotova, nad njo je visela grožnja, da bo po toliko desetletjih zaprla vrata. Zdravniki otrok z astmo in drugimi boleznimi dihal niso več pošiljali na zdravilni rakiški zrak, ker se je doktrina zdravljenja teh bolezni spremenila. Male bolnike so v program klimatskega zdravljenja dihal nazadnje sprejeli leta 2014, zdaj pa ga ne izvajajo več, a so se odločili, da imena zavoda ne bodo spremenili, saj je v njem veliko tradicije, pravi sogovornica: »V tistem težkem obdobju smo zaposleni naredili vse, da bi ohranili zdravilišče za otroke, ker ga potrebujejo. Veseli smo, da nam je uspelo. Zdaj znotraj javne zdravstvene mreže izvajamo programe na področju duševnega zdravja, s katerimi zdravimo motnje hranjenja in čustvene stiske. Zdravilišče je lepa beseda in tudi prava za to, kar delamo – pomagamo otrokom in mladim ljudem, ki se med odraščanjem znajdejo v različnih stiskah. K nam prihajajo iz vse Slovenije.« Največ jih je iz Ljub­ljane in okolice, pogosto pridejo iz severovzhodne Slovenije. Stari so od šest do 26 let. Imajo možnost hoditi v ambulante ali se vključiti v terapevt­ske programe, ki trajajo od dveh tednov do treh mesecev, in ves ta čas so nastanjeni v zavodu. Zato imajo tam tudi bolnišnično šolo: »Pri nas dela interdisciplinarna skupina strokovnjakov. Naši psihiatri in psihologi ugotovijo, kakšne vrste težave ima otrok, in se s starši dogovorijo, kako mu bodo pomagali.«

Na Rakitni izvajajo tri programe, ki jih financira Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, saj delajo v okviru javne zdravstvene mreže: to so Šola zdravega odraščanja na Rakitni, ki je primerna za otroke od šestega do petnajstega leta, program reintegracije in rehabilitacije mladostnikov s čustvenimi motnjami in motnjami hranjenja, v katere vključujejo mlade od 16. do 26. leta, in Šola lulanja za otroke. »Leta 2007, ko smo bili na robu zaprtja, nas je razširjeni strokovni kolegij za pediatrijo pri ministrstvu za zdravje napotil, naj zavod razvija programe s področja motenj hranjenja in čustvovanja, ki so primerni za sodobni čas. Zasnovali so jih najuglednejši slovenski strokovnjaki s področja psihiatrije, socialne medicine, psihoterapije in družinske terapije. Stroka ugotavlja, da je vse več otrok in mladostnikov s težavami na tem področ­ju.« Šola lulanja pa je program za otroke s težavami pri mikciji.

V zdravstvene programe je lahko hkrati vključenih do 30 otrok in mladostnikov, toliko postelj je na voljo zanje. V Sloveniji so čakalne dobe na klinične psihologe in psihiatre dolge, posebno za zdravljenje, in tudi v Mladinskem klimatskem zdravilišču Rakitna se jim ne morejo izogniti, pravi Romana Ras­perger: »Čakalna doba za ambulant­ni program je tudi pri nas tri mesece in več, sploh pred koncem šole. V tem času opažamo velik porast zanimanja za sprejem pri naših strokovnjakih. Na začetku šolskega leta je nekaj zatišja, potem se povpraševanje po naših programih stopnjuje, vrhunec je nekje konec šolskega leta. Šolski uspeh vpliva na čustvene stiske otrok, v stiski so tudi starši. Na diagnostiko, ko je treba težave pri otroku ali mladostniku šele opredeliti, pa zdaj naročamo za januar. Čakalna doba za diagnostiko je torej že šest mesecev.«

V stiski pomagajo živali

Duševne bolezni so med mladimi v porastu, dodaja sogovornica, kliničnih psihologov in otroških psihiatrov pa je že zdaj veliko premalo: »Nujno je zgodnje prepoznavanje duševnih bolezni, prej ko jih prepoznamo, boljše je izhodišče za zdravljenje. Preventiva je izjemno pomembna.« Strokovne študije kažejo, da se 50 odstotkov duševnih bolezni odrasle dobe razvije do 14. leta starosti. V Sloveniji ima približno petina otrok in mladostnikov težave v duševnem zdravju. Na Rakitni ugotavljajo, da so otroci, ki zaradi duševne stiske potrebujejo strokovno pomoč, vse mlajši, zato bo treba razmisliti tudi o programih za predšolsko starost: »Opažamo pa tudi, da je zdaj v stiski več dečkov kot deklic, to razmerje se spreminja.«

Sprehajalci, ki hodijo mimo mladinskega zdravilišča, gotovo opazijo, da imajo na posesti konje, saj v bregu pod stavbami stoji velika maneža, ki so jo postavili z velikodušnimi prispevki donatorjev. Zdaj imajo pet konjev, med njimi dva ponija. Frizijka Dori, črna kot oglje, je živela pri družini, ki je ni mogla obdržati, zdravilišče jo je odkupilo in tako se je pred kratkim naselila v hlev znotraj maneže. »Frizijci so bili včasih viteški konji. To pomeni, da so vzdržljivi, sposobni so nositi veliko težo, so neustrašni in hkrati umirjeni. Ko jih niso več uporabljali vitezi, so postali delovni poljski konji,« pripoveduje njena skrbnica, terapevtka Petra Markič. Medtem njena kolegica Irena drži kot oglje črno živalco za uzdo, a tudi če je ne bi, se Dori bržkone ne bi odmaknila od nje. Stoji tako mirno, kot da bi še sama rada kaj dodala k pogovoru. »Želeli smo si črnega konja, ker je pomembno, da imamo raznoliko čredo – različne barve, velikosti, značaje, konstitucije, različna spola,« nadaljuje Petra. Tako si lahko otroci izberejo konja, »ob katerem jim zatrepeta srce«, nekateri se odločijo na prvi pogled, drugi potrebujejo nekaj časa za razmislek, da vidijo, s katerim se najbolje ujamejo. Bolj plašni se navežejo na ponije.

Ob Petri enako mirno kot Dori stoji velik samec Laurence, tako mirno, da vse bolj sklanja lepo rdečedlako glavo, kakor da ga dolgočasimo in bo zdaj zdaj zadremal: »Prvo srečanje otroka s konjem je namenjeno spoznavanju, tudi čisto varnostnim napotkom. Vsak konj ima svoj značaj.« Vsi otroci, ki pridejo na Rakitno, so vključeni v terapijo s konji, in kakor povedo terapevti, velika ljubezen med njimi dela čudeže, saj se otroško srce ob prijazni živali odpre hitreje kot ob pogovoru s človekom. Konje, ki postanejo njihovi zdravilni pomočniki, skrbno izberejo, imeti morajo posebne lastnosti, doda Irena: »To so že po naravi plašne živali in v bistvu iščemo konje, ki se čim manj odzivajo na razne dražljaje iz okolice, tako da dobro sprejmejo vse rekvizite, ki jih uporabljamo pri terapiji, razne žoge, obroče, leteče predmete, ki jih mečemo proti njim ali z njih.« Vprašanje, ali imajo konji radi otroke, je odveč, pravi Irena, vsaj na Rakitni je tako: »Konji so socialna bitja, ravno tako živijo v čredi in se radi družijo z vsemi drugimi bitji, ki se tudi rada družijo. Na splošno imajo radi ljudi, tudi otroke, sploh ko ti pridejo k njim z nekim navdušenjem in konji začutijo njihovo notranje stanje. Čutijo, kako se človek počuti.« V maneži je sobica, od koder je mogoče živali za začetek opazovati z varne razdalje, in v njej je vse polno igrač konjičev vseh mogočih barv. »Največkrat si izberejo belega,« pravi Romana Rasperger, in želijo si, da bi takšno barvo dodali tudi v svojo čredo, a to gotovo ne bo lipicanec, ki je za terapevtske namene preveč razborit.

Med »zvezdniki« v hlevčku

V zdravilišču na Rakitni imajo poleg 30 postelj za namestitev v zdravstvenem programu vedno pripravljenih še 50 v dodatnem programu, saj sprejemajo tudi otroke, ki prihajajo na naravoslovne tabore. Zato se malo pred deseto uro na igrišču pod stavbami že razlega veselo žvrgolenje, saj gostijo skupino predšolskih otrok z vzgojiteljicami. Ta vesela družba se kar hitro umiri in postavi v vrsto na rob vzpetinice, pod katero je hlevček z živalmi, ki so za mlade občudovalce očitno velike zvezde. Najbolj živahni med njimi sta pritlikavi himalajski kozici, največji vtis pa gotovo naredi mogočni vietnamski pujs, okoli katerega se podita. »Najraje pa se postavita na njegov široki hrbet,« se smeji inženir zootehnike Rok Gumilar, tudi terapevt s konji, ki je zasnoval hlevček – seveda v zdravilne namene in v veliko veselje otrok, ki prihajajo k njim zaradi stiske, ki jo nosijo v sebi.



Ali so koze dobre terapevtke? Vse živali so lahko dobre terapevtke, odgovarja Rok: »Mi uporabljamo himalajske pritlikave kozice, ker z njimi lahko izvajamo razne dejavnosti. So učljive, še bolj pa so nagajive. S svojimi vragolijami popestrijo dogajanje okoli hlevčka. Za koze je značilno, da svet rade opazujejo z visoke točke, pri nas pa je visoka točka naš prašič Pipi. Zato mu ponavadi skočita na hrbet in ta simbioza med njimi je glavna atrakcija. Pujsu pa je všeč, če mu hodijo po hrbtu in ga tako s svojimi kopiti še dobro počohajo. Godrnja pa, če ga zbudimo.« Rok ima še veliko zamisli, koga bi še nastanil k hrčkom in zajčkom – recimo pritlikave ovce in krave, otroci predlagajo tudi činčilo in kakšno žirafo, ampak te skoraj gotovo ne bo.
»Otroci, ki pridejo na terapijo, v res­nici trdo delajo, čeprav je tu na Rakitni morda videti, kot da so na počitnicah. Imajo zelo razdelan urnik, zelo veliko dejavnosti,« pravi direktorica, kajti njihov cilj je, da domov odidejo močnejši, kot so prišli. Morda se bodo še kdaj vrnili ali pa bodo nadaljevali zdravljenje v svojem domačem okolju po priporočilih, ki jih bodo pripravili terapevti iz zdravilišča. Tu se naučijo tudi, da si lahko pomagajo med seboj, dodaja Romana Rasperger: »Gre za skupinsko terapevtsko obravnavo, da si otroci med seboj izmenjajo izkušnje, in to je tudi glavni namen, čeprav jih skozi proces zdravljenja vodi strokovnjak. V skupinah je do deset otrok, so približno enako stari, upoštevamo tudi, kakšne težave imajo.«

V sožitju z domačini

Rakičani so dobili vabila, naj ob koncu prenove in zanimivi obletnici le pridejo pogledat, kaj se dogaja v mladinskem klimatskem zdravilišču na robu vasi. »Odkar sem se zaposlila na Rakitni, sem negovala stike s krajani, ker se mi zdi pomembno, da smo povezani s krajem. Imajo veliko društev, najpogosteje nas obiščejo krajani iz upokojenskega društva,« pravi Romana Rasperger.

Domačin dr. Matija Kovačič, upokojeni profesor fakultete za agronomijo, ki živi na obnovljeni stari domačiji Na flajštru nasproti cerkve, ima do zdravilišča le nekaj minut hoje. Iz svojega otroštva se spomni, da je mama tja nosila mleko in tudi drugi domačini so v zdravilišče prodajali domače pridelke, od krompirja do mesa, ter tako nekaj zaslužili. Tam je bilo vselej tudi nekaj delovnih mest zanje. »Rakitna je bila po vojni znana po tem, da je pri nas zdravilišče za otroke z astmo. Ko sem recimo na Štajerskem povedal, kje sem doma, so takoj rekli, seveda, to je tam, kjer je zdravilišče.« Kot značilne podobe iz svoje mladosti se spomni velikih skupin otrok, ki so jih vzgojitelji iz zdravilišča vodili na sprehode po vasi. Družili pa se med seboj niso, pravi, ker so imeli otroci na zdravljenju vendarle svoj režim. »Ko je bilo klimatsko zdravilišče pred leti v težavah, so si tudi domačini prizadevali, da bi obstalo,« pravi dr. Kovačič, ki mu je všeč, da so ga tako lepo prenovili in izboljšali razmere za bivanje in delo v njem.