Na Kočevskem in v Beli krajini srečaš nasmejane in prijazne ljudi

Kočevski rog, ta gozdnati in z zgodovino prežeti del Slovenije, deli dve podobni, a v resnici zelo različni območji: Kočev­sko in Belo krajino. To so kraji, ki so bili dolga desetletja prezrti in manj slišani in kjer si je tudi razvoj utiral pot nekoliko počasneje. A to ne pomeni, da zaostajajo po turistični ponudbi, celo nasprotno: tu je vrsta zelo raznolikih zanimivosti, ki popotnika, ki te konce morda raziskuje tudi z avtodomom, zelo prijetno presenetijo.

 

Morda se boste na Kočevsko odpravili iz Ljubljane, potem lahko med potjo takole mimogrede, za uro ali dve, okusite Ribnico. Upravičeno se kiti z naslovom dežela suhe robe in lončarstva, o čemer se je najbolje prepričati v Rokodelskem centru Ribnica, kjer so pred kratkim pripravili tudi knjižico sedmih pohodniških poti. To naj bo vabilo za naslednji izlet v kraje, kjer ljudje spoštujejo in varujejo tradicijo, a hkrati gledajo v prihodnost.
 

Prikrita zgodovina

Ko iz Ribnice krenemo proti Kočev­ski in se z Dolenjevaškega polja z glavne ceste usmerimo proti Kočevski Reki, je vedno manj naselij. Od Dolenje vasi do Kočevske Reke, na teh skoraj 20 kilometrih, se peljemo le skozi dve vasi: Grčarice in Gotenico, ki niti ni čisto prava vas, ampak policijski vadbeni center. A tako je na enem najredkeje poseljenih območij Slovenije, kjer njegovo res posebno zgodovino območja – ki ji ni primere ne samo pri nas, ampak v Evropi – spoznamo z obiskom skrivnostnega bunkerja Škrilj. Izhodišče je Kočevska Reka, vas, ki pa vabi tudi na sprehod ob neverjetno spokojnem jezeru in po tamkajšnji Orlovi poti. A avtodom le pustite v Kočevski Reki in tistih nekaj sto metrov pojdite peš …



Spodobi se, da pot nadaljujete v Kočevje, mesto ob reki Rinži, ki je bilo nekoč središče največjega agrarnega nemškega otoka v stari Jugoslaviji. Oglejte si mogočno kočevsko cerkev, ki so jo prvotni prebivalci, kočevski Nemci, gradili kot mogočno stolnico, da bi pridobili tudi škofijo. Več o tej skupnosti in zgodovini Kočevske poiščite v Pokrajinskem muzeju Kočevje. Ali pa se – ker vročina je pač vročina – odpravite na kočevsko Jezero, ki je nastalo v nekdanjem dnevnem kopu kočevskega rudnika rjavega premoga. Verjetno je dovolj, da veste, da v njem poleg številnih rib živijo tudi raki jelševci in da je njegovo obrežje zatočišče številnih ptic. Obiskovalci z avtodomi ali šotori lahko prenočijo v kampu ob jezeru.
 

Voda je na krasu dragocenost

Naslednja vodna zabava na naši poti bo v Kolpi, mejni reki med Slovenijo in Hrvaško. Če gremo iz Kočevja proti jugu in zavijemo v Livoldu v smeri Črnomlja, nam skoraj prazna Kočevska kaže svoj pravi obraz: kjer območje ni zaraščeno, vidimo kraški svet, vrtačo pri vrtači. Spustimo se do Predgrada, kjer lahko poiščemo pranger, sramotilni steber, ki so ga prebivalci skupaj z drugimi zanimivostmi, zbranimi v etnološki zbirki, iztrgali pozabi.

Do Kolpe je le še skok oziroma nekaj malega vožnje: morda po serpentinasti cesti takoj za Predgradom, tako pridemo v Dol, ali pa gremo skozi Stari trg, ki preseneti z neverjetno lično urejeno glavno cesto, potem pa se spustimo do reke. V eno stran ležita Dol in Prelesje, na drugo Radenci, povsod so kampi in druga turistična ponudba. Tu lahko obis­kovalec – tako kot to velja za vse kampe v Beli krajini –, tudi če ni gost, vstopi in se kopa, saj je na številnih drugih točkah, kjer so bila nekoč kopališča, to onemogočeno zaradi ograje na meji. A tu, ob tej (po navadi) mirni reki, človek začuti bistvo Kolpe: neverjeten spokoj v naravi, ki se mu lahko prepusti v mreži, razpeti med drevesoma, ali pa se odpravi na lov za doživetji v vodnih športih, na sprehodih, kolesarjenju …



Tam, med Dolom in Prelesjem, smo se iz največje občine v Sloveniji, občine Kočevje, premaknili v občino Črnomelj in Belo krajino. A to ni le pokrajina brez, značilnih belih narodnih noš in ohranjene narave. Obisk teh krajev razkrije zelo raznoliko turistično ponudbo, tako da lahko z le malo brskanja – ali recimo obiskom turističnoinformacijskih točk, ki so v Črnomlju, Metliki in Semiču – izpolnite še tako posebno turistično željo. Ni pa nepomembno, da turizem tu še ni industrija z naučeno prijaznostjo, ampak vas Belokranjci sprejmejo s tradicionalno prijaznostjo, nekakšno mehkobo, in – to sploh ni redkost! – slastno belokranjsko pogačo. Oziroma v Črnomlju, kjer so »prestarji«, tudi s presto.


 

Lahinja je prva!

V Prelesju, kjer smo v Beli krajini, ki jo s strani zamejujejo Kočevski Rog, Gorjanci in Kolpa, smo tudi v krajinskem parku Kolpa. Ta se vije ob Kolpi in nekoliko bolj razširi naprej v občini Črnomelj, v okljuku s kraji Preloka, Žuniči in Marindol. A o tem pozneje. Gremo nazaj, v Vinico, kjer lahko mimogrede skočite do rojstne hiše Otona Župančiča, enega od štirih predstavnikov slovenske moderne, ki pa ga vsi še bolj poznamo kot pesniškega mojstra za otroke. Ali pa obiščete grad Vinica, kjer pišejo prestižnejšo turistično zgodbo.



Vinica je lahko tudi izhodišče, da se odpravimo na sever, v osrčje Bele krajine, proti Krajinskemu parku Lahinja. Ta se razteza na povirju sedmih kilometrov zgornjega toka reke, ki je po mnenju številnih Belokranjcev njihova najpomembnejša reka. Območje je zaradi gozdov, močvirij in vlažnih travnikov prava zakladnica rastlinskih in živalskih posebnosti – samo orhidej je 20 vrst, od živali pa izstopajo bober, vidra in želva sklednica –, ki jih lahko odkrivamo peš ali s kolesom. Odlično izhodišče je Veliki Nerajec, kjer je v 250 let stari Lamutovi hiši informacijski center.
 

Graščaka, ki sta se spremenila v krokarja

V bližnjem Pustem Gradcu stoji Klepčev mlin z žago venecijanko, ki po zaslugi lastnikov deluje in je biser naše etnološke, tehniške in – zaradi neverjetno lepe Lahinje – tudi naravne dediščine.

Če pa je v Vinici ne uberemo navzgor, v osrčje Bele krajine, ampak nadaljujemo proti vzhodu, pridemo do največjega območja Krajinskega parka Kolpa, ki v celoti meri 43 kvadratih kilometrov. Ne gre spregledati Šokčevega dvora v Žuničih, muzeja, ki je nastal iz tradicionalne uskoške kmečke hiše. Tu vam lahko prikažejo stare običaje, od tučenja lanu, pisanja pisanic, filcanja volne, pletenja košar …



Malo naprej po cesti so Adlešiči, skorajda sinonim domačih obrti – pisanja belokranjskih pisanic in izdelovanja značilnih belokranjskih vezenin. Skozi Griblje, Krasinec in Podzemelj pa smo že v občini Metlika. Na njenem grbu sta dva krokarja, v resnici graščaka, ki sta zaspala na straži in ju je grofica začarala v ptiča. Bolj pa je znano, da je Metlika rojstni kraj slovenskega gasilstva, kar si – če niste gasilec, ker ste potem to že videli – morate ogledati v Belokranjskem muzeju. Tam je tudi razstava Življenje ljudi v Beli krajini. V Galeriji Kambič pa je na ogled zbirka predmetov in umet­niških slik nacionalnega pomena, ki sta jo donirala akademik prof. dr. Vinko Kambič in njegova soproga, operna pevka in dvakratna Prešernova nagrajenka Vilma Bukovec Kambič.
 

Brez vina ne gre

V teh vinorodnih krajih seveda ne gre pozabiti na Vinsko klet Metlika in dejstvo, da tu organizirajo največji slovenski vinski festival Vinska vigred v Beli krajini, na kateri se poklonijo tudi metliški črnini, edinemu vinu v Sloveniji, ki je črnina. Svojevrstna posebnost v svetovnem merilu pa je v Drašičih, šest kilometrov vzhodno od Metlike, kjer deluje Soseska zidanica Drašiči. To je vinska banka, ki povezuje vaščane že od 17. stoletja.



Če se usmerimo nazaj, proti središču Bele krajine, in zapeljemo od Metlike proti Gradcu, gremo spet mimo vasi Otok. Tam preseneti letalo DC-3 Dakota, s kakršnim so partizani in zavezniki med 2. svetovno vojno z letališča v bližini vasi vozili ranjence v Italijo. Gradac, ki leži na tromeji belokranjskih občin, nosi ime po istoimenskem gradu, potrebnem prenove, ki stoji v okljuku reke Lahinje in ga lahko, če niste pozorni, spregledate.
 

Pogansko svetišče

Spoznavanje Bele krajine ne bo zaokroženo brez Semiča. Škoda bi bilo izpustiti neverjetno lep izvir reke Krupe, ki je dolga vsega dva kilometra in pol, a izvira izpod 30 metrov visoke nalomljene skalne stene in velja za enega najlepših izvirov ne le v Beli krajini, ampak v Sloveniji. Občina, kjer se je rodil pesnik Lojze Krakar, je znana po dobrem vinu in Semiški ohceti, osrednji tradicionalni prireditvi, ki ohranja in promovira kulturno dediščino in ljudske običaje.



Iz Semiča je nato le 12 kilometrov do Komarne vasi oziroma Smučarskega centra Gače, kjer so nekoč zimsko ponudbo razširili na vse leto: s potmi za kolesarje, pohodnike in skupine. Le skok oziroma kakšnih šest kilometrov iz Semiča je tudi do mitreja v Rožancu, poganskem svetišču perzijskega sončnega boga Mitre.

Popotniki, ki raziskujejo Belo krajino, pa ne morejo mimo Črnomlja, kjer lahko v župnijski cerkvi sv. Petra občudujejo oltarno sliko oziroma mozaik, ki ga je pred dvema letoma ustvaril umet­nik Marko Rupnik. Čez cesto je Galerija Belokranjsko izročilo, ki je poklon tradiciji teh krajev: lanu, volni, konoplji, belokranjskim vezeninam, prestam in vsem drugim izdelkom, ki delajo to območje posebno. Pa na Jelševnik ne pozabite, štiri kilometre oddaljeno vas, kjer je na domačiji Zupančič informacijski center, ki je posvečen posebnosti svetovnih razsežnosti – črnemu močerilu oziroma črni človeški ribici, ki ga je tudi mogoče videti v naravi. Lahko pa se z navdušenci agencije Bravina odpravite na ogled Bele krajine v šestih urah, spoznavate kmetijo, pastirsko življenje ali greste na vinsko turo s prijatelji.

Za prste obliznit

A da ne bo pomote: Črnomelj tako kot vsa Bela krajina ponuja še veliko veliko več: od urejenih kolesarskih in pohodniških poti ter drugih zanimivosti, kot je najstarejši folklorni festival v Sloveniji, Jurjevanje. Zdaj pa obiskovalcem enkrat na teden pod sloganom Poskusite najboljše predstavljajo različne ponudnike. Preverite, da ne zamudite; morda so to vina hiše Pečarič, delavnice peke pogač, posebne ponudbe kmetij, čebelarjev, pivovarne Vizir, penin Simonič …



In če ste spregledali ali zamudili pouk v šoli iz petdesetih let – OŠ Bistra glava oziroma OŠ Bistra buča na Radovici – upoštevajte navodila Svobodnega belokranjskega ozemlja, Unije vinorodnih dežel, ki ima vstopno točko v gostilni Petra Badovinca na Jugorju in kjer svetujejo, če ne celo zapovedujejo, da je v Beli krajini na prvem mestu dobra volja. Tu je, pravijo, »sončnih dni dovolj za dve in ne le za eno samo življenje«.

Dovolite, da se vas ta prelepi košček sveta dotakne.