V nadaljevanju preberite:

Ko sem se lani poleti pogovarjal z Markom Misiračo, makedonski režiser ni mogel prehvaliti Blaža Popovskega. Zdaj 29-letnemu Izolanu je zaupal glavno vlogo v predstavi Jugoslavija, moja dežela, ki je v koprodukciji Gledališča Koper, Gledališča Prijedor in Fundacije Friedrich Ebert Stiftung nastala po istoimenskem romanu Gorana Vojnovića. »Kako je razumel, čutil, mislil in igral v jeziku, ki ga pred predstavo sploh ni znal … Je najboljši mladi igralec, kar sem jih srečal na območju nekdanje skupne države,« je dejal.

Popovskemu je tedaj uspelo zaobjeti paleto občutij, ki preplavijo mladeniča, potem ko se zamajejo temelji njegove identitete. Vladan, ki že dolgo misli, da je njegov oče umrl, nam­reč na spletu prebere, da oče še živi in da je vojni zločinec. Odloči se, da ga bo poiskal, a na popotovanju po Balkanu ga poleg lastnih napadejo še nerazrešene travme nekdanje države. Njegove frustracije so vse večje in iz tišine počasi vznika agresija.

Zadnja vloga mladega igralca koprskega ansambla je še bolj agresivna. V enodejanki Indijc hoče u Bronx v režiji Renate Vidič je upodobil Murpha, ki se s pajdašem Joeyjem (Mak Tepsić) znaša nad Indijcem (Igor Štamulak), medtem ko trojica čaka na avtobus. Kar se začne kot šopek nedolžnih šal, se iz minute v minuto sprevrača v groteskni ples nasilja. Pod dramsko besedilo, ki o (ne)komunikaciji, rasni nestrpnosti in nasilju ponuja več vprašanj kot odgovorov, se je konec šestdesetih let podpisal ameriški dramatik in režiser Israel Horowitz, v krstni predstavi pa sta nastopila poznejša hollywoodska zvezdnika, brata v Botru in roparski tandem v Pasjem popoldnevu – John Cazale in Al Pacino.