V nadaljevanju preberite:

Več kot trideset let po razpadu Jugoslavije, več kot četrt stoletja po podpisu daytonskega sporazuma, več kot dve desetletji po Natovem bombardiranju Beograda in skoraj desetletje po izidu romana Jugoslavija, moja dežela Gorana Vojnovića … Leta bežijo, travme ostajajo. Tak vtis vzbuja spremljanje dogajanja po Balkanu. Tak vtis vzbuja tudi predstava, ki jo je v koprodukciji Gledališča Koper, bosanskega Gledališča Prijedor in Fundacije Friedrich Ebert Stiftung na oder postavil režiser Marko Misirača.

Od Vojnovićeve pripovedne linije se ni pretirano odmaknil; strinjata se tudi v tem, da je zgodba danes še bolj aktualna kot ob izidu romana. Gledalci tako dogajanje spremljajo iz perspektive Vladana Borojevića, ki se po nekdanjih jugoslovanskih republikah odpravi na iskanje očeta Nedeljka, nekdaj oficirja Jugoslovanske ljudske armade, zdaj pa vojnega zločinca, ki se skriva pred oblastmi.

Misirača – rojen v makedonskem Prilepu, živeč v Beogradu – vzbuja vtis človeka, ki uživa v svojem poklicu. Ne le v poklicu, marveč v umetnosti nasploh. Rade volje analizira karakterje velikanov srbskega filma, od Srđana Todorovića - Žike do Dušana Kovačevića. Komentira, katere novejše tv-serije so mu pri srcu (Besa, Sence nad Balkanom), sprašuje po slovenskih … Še bolj doživeto pripoveduje o likih iz Jugoslavije, moje dežele. Ko beseda nanese na Mediho, pri kateri se je svojčas skrival Nedeljko, ves čas gestikulira mletje kave, kot to na odru počne Mediha. Najbolj pa ga navdušuje glavna vloga. »Kar je uspelo Blažu Popovskemu, je čudež,« ne skopari s pohvalami na račun mladega slovenskega igralca. Čeprav si je z avtorjema dramatizacije romana Ivanom Velisavljevićem in Aleksandrom Novakovićem zadal težko delo, ko je predstavo razstavil na tri ravni, mu je pripoved uspelo sestaviti v povezano celoto, ki gledalcu odpre več vprašanj, o katerih je vredno razglabljati pozno v noč.