Moje življenjsko vodilo je pomagati ljudem

Diplomirana psihologinja, ki je kljub slepoti – vid je zaradi nenadne bolezni izgubila pri 24 letih – postala mati treh otrok in doktorirala iz psihoterapije na Univerzi Sigmunda Freuda na Dunaju, v svoji praksi srečuje posameznike in pare, ki zdrs­nejo v krize, iz katerih se ne znajo več izkopati. »Moje last­ne boleče izkušnje mi skupaj s terapevtsko izobrazbo omogočajo, da posamezniku ali paru, ki pride k meni po pomoč, pomagam uspešno prestati življenjske krize, tako da v njih raste in se bogati.«

Pogosto se moramo soočiti z novimi, nenavadnimi, neznanimi okoliščinami, ki jih doživljamo kot boleče, ogrožajoče. Pri tem nam je lahko v pomoč, če dobimo zunanji pogled, širšo perspektivo. Nekoč so se ljudje obračali na starešine, danes se v tej vlogi znajdemo terapevti, ki se posvečamo vsebinam, kot so življenjski razvoj in krizne situacije. Tako nabiramo na tem področju več znanja, izkušenj,« pravi terapevtka Tjaša M. Kos.

Tudi sama ima boleče osebne izkušnje, saj je med drugim pri 24 letih oslepela. Zbolela je za redko obliko meningitisa, ki ji je v hipu odvzel vid. »Kot mlada ženska sem bila zelo vizualen človek, slepota mi je vzela ravno tiste stvari, ki so bile najpomembnejši del moje identitete. Iz ruševin sem zbrala ostanke in jih oblikovala v nekaj novega. To danes razumemo kot pozitiven izid življenjske preizkušnje,« razlaga psihologinja.

Zdaj, po dveh desetletjih, jo preseneča, kako so se ti drobci nekdanjega življenja zložili. »Neskončno rada sem brala in sem se v mladosti videla kot pisateljico. Tudi umetnost, likovno izražanje mi je bilo zelo blizu. Ostalo je, da še vedno zelo rada pišem, vendar zdaj bolj vsebine, povezane s stroko. Vanje rada vdihnem tudi kanček umetniškega pridiha.« Pomembno se ji namreč zdi izstopiti iz logičnega, levega dela možganske hemisfere ter suhoparna znanstvena dognanja nadgraditi s prvinami desne možganske hemisfere, pri čemer se izrazi umetniško, tisto, kar nagovori dušo ... Od nekdaj, tudi pri izbiri literature, so jo zanimale življenjske zgodbe ljudi, duševna razsežnost, s čimer se zdaj ukvarja poklicno.



»To je bila zame pomembna kriza, ki je nedvomno oblikovala moje življenje. Postavila sem ga na novo raven. V življenju se neprestano srečujemo s takšnimi ali drugačnimi izzivi. Zdi se mi, da iz te svoje težke izkušnje črpam moč tudi za premagovanje drugih težav.«
 

Premagovanje krize zaradi slepote

Potem ko ji je bolezen, zaradi katere je preživela leto dni v bolnišnici, povsem spremenila življenje, so bili tudi njej pri okrevanju v oporo ljudje, ki so verjeli vanjo – njena mama in zdravnica, ki je bila »zelo prizemljen, pozitiven človek. Še vedno sva v stikih.« Ogromno, pravi, pa so ji pri tem, da zaradi bolezni ni obupala, pomagali njeni »notranji viri, nekaj, kar me je povezano z mojim najglobljim bistvom in me vleklo naprej. Že v bolnišnici sem se začela učiti brajice, saj so mi bile knjige od nekdaj zelo pomembne. Cele dneve sem se učila tipati, na novo brati. Tudi ta izkušnja mi omogoča, da ljudem, ki prihajajo k meni, pomagam pri reševanju kriz: krizno situacijo poskušamo zagledati v drugačni luči, najti svoje močne strani in si poiskati podporo. Ko smo v stiski, čustveno ogroženi, sami tega največkrat ne zmoremo, zato je dobrodošel pogled od zunaj.«

Kljub slepoti je Tjaša M. Kos diplomirala iz psihologije, čeprav se je najprej vpisala na pravo, a je ta avantura trajala le kratek čas. Hitro je ugotovila, da si živ­ljenja ne želi preživeti obdana z ljudmi, ki so osredotočeni na spore. »Našla sem se kot terapevtka, saj je moje življenjsko vodilo v resnici pomagati ljudem, da jim bo bolje.«

Že v drugem letniku študija, ko se je seznanila s psihoterapijo, jo je ta v hipu prevzela. »Pri študiju, ki sem ga potem nadaljevala na različnih ustanovah in naposled na Dunaju, na Univerzi Sig­munda Freuda, kjer sem opravila tudi doktorat iz psihoterapije, me je podprl moj partner, za kar sem mu neizmerno hvaležna,« ne pozabi omeniti. Ker je od nekdaj tekoče govorila angleško in nemško, so njeni bližnji pričakovali, da se bo vpisala na študij jezikov, ker je bilo to videti najbolj »praktično«.



A svoje poslanstvo je že kot otrok čutila v tem, da pomaga ljudem iz stiske. »V petem razredu osnovne šole sem brala Dostojevskega in Sartra, takšne knjige sem preprosto požirala. Od nekdaj so me privlačile globina, pestrost človeške duše in širina doživljanja.«

Zelo dobro, pravi, se znajde predvsem z nekonvencionalnimi zgodbami posameznikov in parov, tudi istospolno usmerjenih. Obenem, ugotavlja, je danes veliko težav, ki presegajo tradicionalne teme, kot sta depresija ali anksioznost. »Zelo veliko je borderline in narcističnih osebnostnih struktur. Marsikdo doživlja stiske zaradi težav, ki jih ni v diagnostičnih priročnikih, pa so povezane z veliko trpljenja.« Vsi ti novi pojavi zahtevajo širši pristop: »K meni je prišel človek, ki ima toliko denarja, da ne ve, kaj bi z njim. Povsod je že bil, vse je že poskusil, pa še vedno ni srečen. 'Kaj naj naredim?' je njegovo vprašanje.« Kako takšnemu človeku pomagati »do sreče«? Pri reševanju tovrstnih stisk so učinkovitejši pristopi, ki nadgrajujejo klasične psihoterapevtske pristope, denimo z vključevanjem vred­not, oblikovanjem življenjskega smisla in podobno, odgovori svetovalka.
 

Kako občutiti srečo?

Tako zelo smo preplavljeni z najrazličnejšimi dražljaji, da sploh ne čutimo več, opaža terapevtka. Na pomanjkanje življenjskega smisla, izvemo, močno vpliva potrošniška miselnost, saj poraja občutke izpraznjenosti. Zgrešena je denimo vzgoja na način, ko se otrokom omogoči vse, še preden sploh izrazijo kakšno željo. Velik izziv, pravi Tjaša M. Kos, je danes otroku stvari ne dati, saj smo starši nenehno bombardirani z napotki, kaj vse mu je treba kupiti, koliko vsega mu je treba omogočiti, »da se bo ustrezno razvil. Ponudba je izjemna in pritiski, da otroka vključimo v najraz­ličnejše dejavnosti, so veliki, tako je danes staršu pravi izziv, kako se temu upreti. Bolje je, da ima otrok manj stvari in da te res doživi in začuti, namesto da dobi denimo za rojstni dan 15 daril in potem ne ve, kaj bi sploh z njimi. Manj je več, je načelo, ki se ga velja držati, če mu želimo dati možnost, da kaj začuti in doživi.« Sicer tvegamo, da se bodo ti otroci kot odrasli soočali z vrsto težav, tudi pri vzpostavljanju kakovost­nih, trajnih odnosov ali razreševanju stisk. To se pogosto dogaja.

»Čim je v partnerstvu nekaj narobe, ko zaškriplje, gredo stran in iščejo novega partnerja, ne da bi se prej potrudili, da bi odnos gradili. To je škoda, saj rastemo, se bogatimo in razvijamo tudi z reševanjem kriznih življenjskih situacij. Vsaka sprememba prinese tudi del bolečine – s tem, ko nekaj starega umira, se naredi prostor za rojstvo nečesa novega. Če s to življenjsko dinamiko ne soočimo že otroka, ga pomembno hendikepiramo za življenje. V njem se utrjuje občutek, da ima vse na dosegu, da se mu ni treba za nič potruditi, da je do vsega upravičen in da mu mora biti stalno fino,« ugotavlja Tjaša M. Kos.

Zaradi pogostih razhodov partnerjev je tudi vse več t. i. patchwork družin, sestavljenih iz sedanjih in prejšnjih partnerjev in njihovih otrok. »Te družine imajo povsem drugačno dinamiko in stiske ljudi, ki so vanjo vključeni, so lahko hude,« opaža terapevtka. »Potrebujejo sogovornika, ki ima dovolj širine, da jih lahko podpre, saj stari patriarhalni modeli tu ne delujejo več. Sestavljene družine, v katerih so otroci iz dveh ali treh različnih zakonov, denimo, ni mogoče meriti s starim vrednot­nim sistemom. Treba je več širine, da se ugotovi, kaj je tisto, kar bi v resnici najbolj delovalo za vse, ki so v te odnose vpeti.«

Velik problem so zagotovo tudi različne odvisnosti, kemične in nekemične, ki pritiskajo na starše. Posebno veliko tveganje je, razlaga terapevtka, če začnejo psihoaktivne substance uživati zelo mladi ljudje, tako rekoč še otroci. Danes ni nobena redkost, da se z njimi srečujejo otroci pri 12 ali 13 letih, nam pove Tjaša M. Kos, ki staršem svetuje tudi, kako opaziti in reševati takšne težave mladostnika. Najpomembnejše, poudari, je razvijati odnos in vrednote. »Starši smo tisti, ki pomagamo otroka voditi skozi življenje, pri čemer je pomembno, da mu posredujemo svoje vrednote, mu stojimo ob strani in mu dajemo zgled. Nemogoče je denimo pričakovati, da se otrok ne bo ukvarjal s telefonom, če smo sami nenehno okupirani z njim.«

Težava nastopi, opaža, če starši sami nimajo sposobnosti stopiti v odnos, tudi s svojim otrokom ne, in se raje umikajo, bodisi v delo, alkohol, razne obveznosti ali celo promiskuiteto. Ostati v stiku z najstnikom, ki nenehno preizkuša meje, ali otrokom, ki ima svoje zahteve, je vsekakor izziv.

»V takšnih primerih je potrebno veliko dela. Pri vzgoji otrok se neizogibno srečamo s svojimi lastnimi vsebinami. Patriarhalna ideja, da bomo udarili po mizi, otrok pa bo ubogal, preprosto ne deluje več. Če želimo vzgajati, moramo najprej nekaj narediti pri sebi. Otroke učimo z zgledom, zanje smo model. Starše podpiram še posebno pri tem, da postavijo svoj notranji svet, saj bo to najgloblje delovalo na razvoj in vedenje otroka.«
 

Spregovorimo o spolnosti

Med nekemičnimi zasvojenostmi, ki se jim lahko vdajo mladostniki, je nemalokrat tudi zasvojenost s pornografijo, opaža naša sogovornica. Če se je staršem že sicer nerodno pogovarjati o spolnosti, ne moremo pričakovati, da bodo o njej spregovorili s svojim otrokom. »Najprej se morajo odrasli o tem naučiti govoriti, sprva s seboj, potem s partnerjem, da se bodo lahko o teh vsebinah pomenili tudi z otrokom.« Pomembno je, pravi, da najstniku ob zgodbah osvetlimo tudi nevarnosti pornografije in ga poučimo o varnem vedenju na spletu. Razložimo mu, da je dejanska spolnost zelo drugačna od tiste v filmih.

»Problematično je, če najstnik oblikuje svoje predstave o spolnosti na podlagi pornografskih materialov. Vzorci spolnega vzburjenja se, še posebno pri moških, oblikujejo zgodaj in ostajajo razmeroma stabilni. Zaradi pretiranega gledanja pornografskih vsebin v najstniških letih se veliko mladih moških v dvajsetih in tridesetih letih srečuje s težavami v spolnosti, kot so erektilna disfunkcija in prezgodnja ejakulacija. Dražljaji in stimulacije v pornografskih materialih so preprosto tako močni, da jim spolne izkušnje z živim partnerjem oz. partnerico ne morejo konkurirati.« Pri tem morajo seveda starši najprej opraviti s svojimi predsodki, se spopasti s svojimi ranami, zavorami in prepovedmi, pove terapevtka, ki je tudi sama mama treh otrok.

O tem, kako se soočiti s takšnimi težavami, bo psihologinja Tjaša M. Kos svetovala tudi bralcem Nedela. »Rada bi predvsem posredovala ideje o pomenu odnosov in osebnostne rasti. Ljudem v stiski želim ponuditi konkretna orodja, vedenjske tehnike, s katerimi si lahko pomagajo. Poleg tega se mi zdi še pomembneje odpreti drugačne perspektive, poudariti pomen odnosa, vrednot in osebnostnega zorenja. Nas in našo okolico bogati, če se vedno znova poglabljamo vase, se vprašamo, kdo smo, kakšne vrednote želimo posredovati naprej,« razlaga sogovornica, ki ponuja svetovanje in psihoterapijo posameznikom, parom in skupinam.

Med težavami, s katerimi se srečujejo dolgoletni pari, so tudi nesoglasja zaradi pomanjkanja spolnosti, izvemo. »Za to je veliko razlogov. Na eni strani so miti o seksu, s katerimi smo ves čas bombardirani – o lepih ljudeh, ki so ves čas seksualni, ves čas uživajo in podobno. Ko smo mladi, je spolnost res na vrhuncu, potem pa se začnejo težave: otroci, služba, veliko obveznosti, stres, in je spolnosti manj. Ko začnemo to problematizirati in se umikati, namesto da bi skupaj s svojim življenjem preoblikovali svoje predstave o spolnosti, nastanejo težave. Spolnost pri 45 ali 55 letih je drugačna kot pri petindvajsetih. To je treba sprejeti in poiskati nove načine za zbližanje s partnerjem,« poudarja psihologinja, ki prisega na zdravilno moč optimizma. In če nam tega umanjka? Kdaj je pravi čas, da si poiščemo terapevtsko pomoč?

»Včasih se nam zgodi, da se naš življenjski prostor skrči na majhno, ozko območje. Vsega skupaj je preprosto preveč, nekako se zataknemo v ozkem krogu našega razmišljanja, iz katerega z običajnimi načini več ne najdemo poti. Tedaj je pravi čas, da si poiščemo strokovno podporo,« svetuje sogovornica.