»Moj sin je živel, da je osrečeval ljudi«

Dražen Petrović je pred 26 leti umrl v prometni nesreči v Denkendorfu na Bavarskem. Nesrečo je povzročila nepazljivost in neizkušenost voznice, njegovega takratnega dekleta Klare Szalantzy, nemške manekenke in košarkarice madžarskih korenin. V avtu, temno rdečem golfu, je bila na nemški avtocesti tudi njena prijateljica, turška košarkarica Hilal Edebal. Vozili so s hitrostjo 160 kilometrov na uro, in medtem ko je Dražen spal na sovoznikovem sedežu, so trčili v cisterno brez zaviranja. Dražen je umrl na kraju nesreče, dekleti sta preživeli. Preostanek hrvaške košarkarske reprezentance je v Zagreb potoval z letalom, Dražen pa je sedel v dekletov avtomobil in ta odločitev je bila usodna. Star je bil 28 let.

Tistega 7. junija 1993 je mama Biserka čakala sinov telefonski klic. Dražen je svojo zadnjo tekmo odigral proti Sloveniji v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo v Wroclavu in na njej dosegel 20 košev. Namesto veselega, zvenečega in vedno nasmejanega Draženovega glasu je na drugi strani zaslišala rezerviran in niti malo čustven Klarin glas, ki jo je hladno obvestila, da je Dražen umrl.

Biserka Petrović je v šoku spustila slušalko in omedlela. Od teh minut nič več v njenem življenju ni bilo kot prej. Mama in družina sta izgubili mladega sina, košarkarski svet pa enega največjih igralcev vseh časov. Dražen Petrović, ta šibeniški fant skodranih las, živih oči, nalezljivega nasmeha, pozitivne energije in močne karizme, je v karieri igral v Šibenki, Ciboni, Real Madridu, pri Portland Trail Blazers in New Jersey Nets in je uvrščen med 50 ljudi, ki so največ prispevali Evroligi. Oral je ledino za druge evropske košarkarje v ZDA. Postal je mit, postal je legenda.

 

Razveselili ste se prošnje za pogovor za Nedelo.

Veste, med mojo družino, Draženom in Slovenijo obstaja neka nepopisno močna, iskrena in čustvena vez. Med najbolj številnimi obiskovalci muzeja so prav dragi sosedje Slovenci. Nekdanji košarkar Peter Vilfan, član Draženove generacije, je pred časom z menoj delil misel, ki sem si jo zapomnila za zmeraj: »Imamo mnogo velikih športnikov, toda za mene je bil Dražen največji, eden in edini, bil je bog.«

V preteklih letih sem veliko več lepih napisov, izjav, stavkov, lepega odnosa in spoštovanja do Dražena doživela od Slovencev kot od nekaterih Hrvatov. Poleg tega imam uspešnega mladega slovenskega košarkarja Luko Dončića, ki po Realu zdaj vstopa v svojo drugo sezono v NBA z Dallas Mavericksi, za mogočega Draženovega naslednika. Zelo mi je prirasel k srcu, spremljam njegov razvoj in sem v stalnih stikih z njegovo mamo Mirjam. Dražen v Sloveniji niti za trenutek ni bil podcenjen ali pozabljen.
 

Se vam zdi, da z minevanjem časa Dražen odhaja v pozabo ali je ravno nasprotno?

Nikakor. Menim, da Dražen s časom pridobiva vrednost. Mislim, da ljudje ne dajo Dražena, da si ga ne pustijo iztrgati iz svojih src. Tako si to razlagam. Nikogar ne morete prisiliti, da hodi na Draženov grob ali da obiskuje muzej. Ljudje čutijo potrebo, da obiskujejo oba kraja. Vsak ima svojo zgodbo, svojo intimno povezavo z njim. Vsak je Dražena doživljal, ljubil in cenil na svoj način. Tu ne moremo ne jaz, ne moja družina in ne mediji ničesar narediti na silo.



Nedavno sem spoznala krasne ljudi iz Španije. V muzej je prišel človek, ki je imel, ko je Dražen igral v Španiji, deset let in do danes je ostal povezan z njim. Čutil je potrebo, da pride v Zagreb in obišče njegov grob, kakor da obiskuje bližnjega prijatelja ali družinskega člana. To je čudežno in lahko zveni kot pretiravanje, ampak je res. Takšnih zgodb je na stotine … Dražen za seboj ni pustil le vrhunskih rezultatov in kolajn. V njem je bilo nekaj posebnega, kar so ljudje prepoznali. Veste, Draženov grob je za grobom predsednika Tuđmana drugi najbolj obiskan na Hrvaškem. Ljudje čutijo potrebo, da pridejo in mu prižgejo svečo.


 

Ste, ko ste se lotili projekta muzeja in poimenovanja trgov in ulic v Zagrebu in Šibeniku po Draženu, lahko predvideli, da bo vsa stvar v četrt stoletja dosegla takšne razsežnosti glorifikacije in idolatrije?

Ne. Veste, ko še ni bilo muzeja, sem vsak dan obiskovala Draženov grob. Mnogim se je to zdelo čudno, bili so tudi komentarji, da pretiravam. Ko sem videla, koliko ljudi čuti potrebo, da mojemu sinu na grobu pusti rožo, sname klobuk in se mu prikloni, mi je to dalo ogromno energije in motivacije. Prepričana sem bila, da si vsi ti ljudje s svojim odnosom do Dražena zaslužijo veliko več. Ko sem začela projekt muzej, sta mi mož in sin rekla, da mi ne bo uspelo, da je to prevelik zalogaj, da se ne zavedam, v kaj se spuščam. Poslušala sem sebe in vztrajala. Zavedala sem se, da je najhujše, kar se mi lahko primeri, da me bo nekdo na tej poti onemogočil. Na srečo se to ni zgodilo.
 

Vem, da ste po tragediji obiskovali zdravnike in poiskali pomoč. Kako vam je pomagal ugledni hrvaški psihiater, dr. Vladimir Gruden?

Rekel mi je: »Gospa Petrović, ne smete poklekniti, se ustaviti, pasti v depresijo in se zapreti med štiri stene. Če ste dobili takšne otroke, morate zdaj zbrati moč in se boriti za svoje življenje. Nadaljevati morate s svojim življenjem, toda konkretno: z delom!« In resnično me je rešil, spoznala sem, da ima prav. Delo me je rešilo. Veste, tega ne zmore vsak. So ljudje, ki v sebi nimajo dovolj moči, da bi se ohranili in šli pogumno naprej skozi življenje. Jaz sem si življenje izborila tako, da sem delala za Dražena, da sem o njem pripovedovala otrokom in širila resnico o njem kot o športniku in kot o človeku. V nasprotju z mano se je mož zaprl vase, svojo bolečino vsa ta leta nosi s seboj.



Rada imam ljudi, rada imam otroke. Dvajset let sem preživela v šibeniški mestni knjižnici, kjer sem delala na otroškem oddelku. Nekoč, ko je bil Dražen majhen, je prišel v knjižnico. Neki fant je zamujal z vračilom knjig in morala sem mu zaračunati zamudnino. Dražen, ki je bil zraven, me je opomnil: »Mama, kako si lahko to naredila, ta fant ni ukradel knjig, samo pozabil je nanje!« Verjemite mi, te besede sem si tako zapomnila, da nikomur več nisem zaračunala zamudnine. Ni me sram reči, da je bil Dražen moj kažipot. In da sem se v nekaterih situacijah jaz kot starš učila od njega. Dražen je živel, da bi osrečil ljudi, denar ga ni zanimal.
 

To je bilo torej njegovo poslanstvo, ne želja po zaslužku.

Točno tako, njega ni impresioniral ne denar ne vile ne bazeni. Prvič, ko sem ga obiskala v Ameriki, mi je dal dve veliki torbi, polni majic, nogavic, naglavnih trakov in športnih copat, da jih razdelim fantom v Šibeniku. V tem je užival, v obdarovanju. Ves čas je razmišljal, kako bi osrečil druge. Kot deček je bil najsrečnejši, ko je prijatelja z razreda ali iz ulice pripeljal na kosilo. Dokler mi bo zdravje dopuščalo, bom otrokom prenašala to Draženovo misijo. Dražen je bil otrok ljubezni, otrok sreče in rad je osrečeval. Ne bi bil srečen, četudi bi imel vse, če bi bil človek zraven njega nesrečen. Bil je otrok, ki je pritegnil pozornost. Ko sem z njim kot fantkom hodila po ulicah Šibenika, je bil videti kot angelček, z očmi, ki so bile v istem trenutku polne smeha in joka. Vsak, ki je šel mimo, ga je hotel ogovoriti, se mu nasmehniti ali ga pobožati po laseh. Že od malega je imel v sebi nekakšen magnet, ki je privlačil ljudi. Prav zato, ker je bil takšen, se nisem smela zapreti v hišo, se osamiti in vse dneve jokati. Ker vem, da bi bil tudi on nesrečen, če bi me videl, kako trpim.


 

Je bil po vašem Dražen eden od ljudi, ki pridejo z namenom? Mnogi mladi, ki so prezgodaj odšli, kot on ali Toše Proeski, so na tem svetu pustili močno sled.

To je res. Imela sem srečo, da sem spoznala tudi mladega Johna Kennedyja in Ayrtona Senno, ko je imel promocijo svojega parfuma. Tudi njiju ni več, bila sta tako skromna, lepa in čudovita mlada človeka, tako kot Dražen in Toše. Ne vem. Verjetno jim Bog ne dovoli, da bi se v svojem kratkem življenju zmotili. Mnogi veliki ljudje v zgodovini, od Jesenina do Mozarta, so morali oditi zgodaj, potem ko so veliko tega ustvarili. Zapustili so nam zaklade. Je to tolažba, ker so morali oditi tako kmalu? Čeprav, kot se pogosto sprašujem: ali ne bi bilo za vse nas bolje, če bi bili še vedno z nami?
Ne slepimo se, živimo v časih, v katerih je veliko zla, negativne energije, človeške hudobije ... Veste, nikoli nisem bila verski fanatik. Toda doživela sem nekaj, česar si še dandanes ne znam razložiti. Kakšne štiri mesece po Draženovi smrti sem spala, in ko sem se zjutraj zbudila, sem na stropu v nekem trenutku zagledala Jezusovo in Draženovo nasmejano glavo, drugo poleg druge. To je bil zame znak, ki mi je dal pogum. To niso bile sanje, to ni bil privid, to je bilo nekaj, česar se drugim sploh ne da opisati. Ne verjame mi niti soprog, misli, da se mi je sanjalo! Ni se mi. V tistem trenutku je moje življenje v vsej tragediji postalo nekako rožnato.

Je res, da se pripravlja filmska ekranizacija Draženovega življenja?

Kako veste? Da, res je. In to igrani film, ne dokumentarni. Dokumenti o njegovem delu in življenju obstajajo tudi v muzeju. Zdaj je na vrsti fikcija. To bo melodrama, točno takšna, kot jo je napisalo Draženovo življenje. Vztrajam pri tem, da ima družina nadzor nad scenarijem in nad filmskim projektom, da se ne zgodi, da damo pravico do uporabe imena, pa nastale nekaj, nad čimer nimamo kontrole. Zelo me bo veselilo, če bo to lep film, kot me veseli tudi gledališki projekt, predstava, ki jo pripravljajo v Zagrebu, v nekem gledališču za otroke. Otroci in Dražen si to zaslužijo. Pokazati jim je treba, kako se živi. Zagotovo je namreč tako, da tisto, kar prinesemo iz otroštva, s seboj nosimo vse življenje in to nas za vedno zaznamuje.

Kako komentirate kritike ljudi, da ste svojo tragedijo maksimalno unovčili in iz nje naredili velik posel in blagovno znamko? Da je vse to z Draženom preraslo v megalomanijo, saj so bili tudi drugi športniki, ki jih ni več med nami, pa nimajo muzejev, trgov in ulic ...

O, slišala sem takšne opazke, že od trenutka, ko sem začela ustvarjati muzej. Toda mene vse to ne gane. Veste, dokler bom hodila po tem svetu, bom pripovedovala o mojem sinu. Ne zato, ker to želim jaz, ampak zato, ker to želijo ljudje. Biznisa tukaj ni, ker ljudem več podarim, kot zaslužim. Mi smo na pozitivni ničli. Jaz le pripovedujem svojo zgodbo. Če ta zgodba koga ne zanima, se me to ne tiče.
 

Je zaradi mita o Draženu vaš starejši sin Aleksandar, nekdanji znan košarkar in dolgoletni trener, ostal nekako v senci?

Ni. Po tragediji sem želela ohraniti svojo družino, trudila sem se, da bi živeli normalno naprej. Nisem hotela obremenjevati starejšega sina, njegove žene in otrok. Pravico imajo do lastnega življenja. Kadar prideva z možem v Zagreb, vedno prebivava v Draženovem stanovanju.



Moja otroka sta bila vedno različna. Medtem ko Aco nikoli ni želel, da sem ob njem, je Dražen imel to potrebo. Ko sem prišla k starejšemu sinu na obisk v Barcelono, mi je rekel: »Pa zakaj si prišla? Kam bi prišli, če bi vse igralce in trenerje obiskovale mame?«

Ko sem prihajala k Draženu, mi je znal prinesti sladoled in sadje in me vprašati: »Mama, si utrujena?« Oba sta moja, rada ju imam, toda bila sta si različna. Moja babica je govorila: »Ni se še rodil takšen, ki bi bil všeč svojemu narodu!« (smeh)

Kako ste se v vseh teh letih spopadali z žalostjo, tragedijo, depresijo med svojimi štirimi zidovi, s pogledi ljudi in zanimanjem javnosti?

V depresiji nisem bila nikoli. Prebrala sem veliko literature o psihiatriji, psihologiji, samopomoči in prišla do ugotovitve: če se zapreš vase in med štiri stene, je v 24 urah s teboj konec!

V sebi sem našla dovolj moči, da nikoli ne razmišljam negativno. Vse je v glavi, čeprav so možgani še vedno eden največjih misterijev. Če negativno energijo pošiljate iz možganov, se vam bo negativno vrnilo v vaše telo. Tega si nisem nikoli dovolila, čeprav mi življenje ni prizanašalo. Potem ko sem izgubila sina, je mož hudo zbolel, doživel je možgansko kap. Že 12 let je invalid in jaz skrbim zanj. So dnevi, posebno ko se bliža obletnica Draženove smrti, ko čutim, da mi telo pošilja neke signale,zaradi katerih me malo skrbi. No, jaz se ne dam. Moj Dražen je bil moder. Dal mi je navodila za življenje, ki se jih še danes držim, kakorkoli čudno vam to lahko zveni.


 

Ali mislite, da je Dražen slutil, da je njegov čas omejen, in da je zato skozi življenje letel in sijal kot repatica?

Hm, to je težko potrditi ali zanikati. Mi vsi imamo svoj čas, ki nam je v tem življenju namenjen.

Kaj pravite na to, da so nekatere javne osebnosti, kot je pevka Sanja Doležal, v javnosti dejale, da so bile v čustvenem razmerju z vašim sinom?

Ne vem, vem samo, da je bil Dražen pri dekletih zelo priljubljen. Bilo jih je veliko, bil je mlad, bil je lep, pa to je normalno ... Koliko jih je to pozneje izkoristilo za svojo promocijo, ne vem, o tem nisem razmišljala. Vem le, da je bil srečen v zvezi z enim dekletom, s katerim je bil cela štiri leta.

Ste se svojo življenjsko zgodbo, ki jo po koščkih delite z mediji, odločili preliti na papir? Pišete svojo resnico v obliki knjige?

Da, pišem. Kolikor mi dopušča čas. Najprej pišem z roko, zapisujem spomine, šele pozneje bom to pretipkala na računalnik. Ker imam veliko obveznosti z možem, družino, kmalu bom postala tudi prababica, kar me zelo veseli, čaka pa me tudi veliko delo razširitve muzeja, za kar so že zagotovljena sredstva, moja knjiga ne bo nastala ne jutri, ne pojutrišnjem. Vseeno pa bi rada, da bi mi zdravje služilo dovolj dolgo, da jo dokončam in dočakam njen izid.

Kaj mislite, da bi Dražen počel danes, če bil še živ? Bi ostal v športu ali bi se uveljavil na drugih področjih?

Prepričana sem, da bi bil Dražen velik humanitarec. Ves čas bi namenil za to, da bi pomagal ljudem. Oboževal je otroke, zagotovo bi se posvetil njim. Svojčas sem ga vprašala: »Dražen, kaj bi ti rad nekega dne počel, čemu se želiš posvetiti?« Rekel mi je: »Mama, vem samo, da ne bi bil rad trener.« Že takrat je pametno razmišljal o prihodnosti.
Nekoč me je poklical iz Amerike in mi narekoval številko računa otroka, ki ga je čakala zahtevna operacija oči z negotovim izidom. Naslednji dan sem mu izpolnila željo in temu otroku nakazala Draženov denar. Takšne stvari so ga osrečevale. Mislim, da je malo takšnih ljudi. Bil je mnogo več od uspešnega športnika in košarkarja.

Verjamete v usodo? So nekatere stvari zapisane vnaprej in nanje ne moremo vplivati?

Mislim, da so. Poglejte to podrobnost: Dražen je dobil novo osebno izkaznico 7. junija 1983. Veljala je deset let. Dražen je preminil 7. junija 1993. Zdaj pa vi povejte meni, je to naključje? Mislim, da na usodo zagotovo ne moremo vplivati. Neki zagrebški videc mi je po tragediji dejal, da je predvidel Draženovo smrt. Na kavi je izrekel stavek: ampak, kaj hočeta ti dve ženski? Dražena sta v smrt odpeljali dve ženski, ta Klara in Hilal. Slišala sem, da je tudi Baba Vanga videla tragedijo. Nimam nobenega dokumenta o tem, nobenega dokaza črno na belem, govorim vam le, kar sem izvedela. Naj vam povem samo še nekaj: nihče od nas ni varen pred ničimer. In nihče ne ve, kaj ga čaka jutri. Nihče ne ve, kdaj bo prišel njegov čas, da se poslovi.