Med pubi, nobelovci in Vojno zvezd

Užival bo v pogledu na spokojne zelene griče, po katerih se bodo pasle ovce, ljudje bodo prijazni in nekomplicirani, za domačno vzdušje v pubih bodo poleg piva poskrbele v živo zaigrane melodije. Ko človek ob koncu potepanja potegne črto, pomisli: včasih ni slabo, če stereotipi držijo!

No, deloma. Irci pravijo, da se njihovo poletje in zima razlikujeta le v tem, da je poletni dež toplejši. A letos to ni čisto držalo. Ko se je Evropa kopala v hudi vročini, je celo Irska postavila svoj rekord. Tako vročega in suhega poletja ni bilo že sto let in kdo bi si mislil, da lahko v deželi, kjer dežja pregovorno ne manjka in zaradi majhnih temperaturnih nihanj rastje bujno uspeva, trava dobi »dalmatinski pridih«. V nekaterih predelih so svarili celo pred sušo, recimo v apnenčasti pokrajini Burren, ki slovi kot nenavaden ekosistem, v katerem uspevajo tako sredozemske kot alpske cvetlice. Lepo je, ko med razgledovanjem po tujem svetu naletiš na znane (geološke) izraze, kot sta dolina in polje. A kraška pokrajina, naj bo še tako nenavadna, ni tisto, zaradi česar se večina turistov zgrinja na zeleni otok.
          

 

Vaški utrip

Logični prvi postanek je prestolnica Republike Irske Dublin. Čeprav je že zdavnaj pogoltnila bližnja vaška naselja, je ohranila preprostost in toplino, brez hladnih megalomanskih gradenj, ki bi segale v nebo. A za občutenje prave Irske ni dovolj preživeti nekaj dni v Dublinu, treba je iti ven iz mesta, v naravo, v narodne parke, na divje skalnate atlantske obale, ozke ceste, široke le za en avto, v čudovite izpraznjene zelene pokrajine, po katerih tečejo potoki in reke in vodijo neskončne pohodniške poti. Pa prisluhniti škripanju peska na poteh okrog tihih jezer, se ustaviti ob ostankih starodavnih samostanov in se povzpeti v najvišje sobane samotnih gradov, začutiti veter, ki se dviguje s peščenih plaž ob morju, in se zaplesti v pogovor s klepetavimi Irci.
Kdo je domačin in kdo turist, je med sprehodom po 1,8-milijonski prestolnici kar težko razločiti. Vtis, da so skoraj vsi »od drugod«, morda niti ni tako napačen, saj se v mesto ves čas zgrinjajo množice turistov. Lansko leto je bilo za Irsko turistično sploh najbolj uspešno doslej. Državo, ki ima 4,8 milijona prebivalcev, je obiskalo 10,6 milijona ljudi in najbrž se le redki niso vsaj za kakšen dan ustavili v Dublinu. Je že res, da je vrhunec turistične sezone poleti, a kakor pravijo domačini, že težko presodijo, kdaj se konča ena in začne nova sezona, saj zatišja skoraj ni.


 

Filmski magnet

K turističnemu bumu je med drugim pripomoglo dejstvo, da so na zelenem otoku v zadnjem letih posneli vsaj dva kultna filma – Vojno zvezd: Poslednji Jedi in Igro prestolov na Severnem Irskem. Za snemanje Posled­njega Jedija so ustvarjalci izbrali izjem­no lokacijo, otočje Skellig (v resnici sta otočka le dva) oziroma otok Skellig Michael, ki ga je z zahodne obale mogoče videti s prostim očesom. Dostop do slikovitega otoka, ki se strmo dviguje iz morja in na katerem so se ohranile kupolaste samostanske celice iz 6. stoletja, je mogoč predvsem od sredine maja do septembra, Irci pa ga varujejo in omejujejo, tudi zaradi mormonov z značilnimi oranžnimi kljuni, ki imajo tam svoja gnezdišča. Ker ne želijo porušiti krhkega ravnovesja, poskušajo naval turistov omejiti tako, da sme otok na dan obkrožiti le omejeno število turističnih čolnov, še bolj restriktivni pa so pri številu obiskovalcev, ki se smejo izkrcati.



Turistični naval na celotno Irsko pa se bo gotovo še povečal, saj je Lonely Planet pred nekaj meseci Belfast in obalo Causeway, na kateri so tudi znameniti in oblegani vulkanski stolpci Giant's Causeway, razglasil za potovalno regijo št. 1 na svetu. National Geographic Traveler pa je Dublin uvrstil med 21 najboljših destinacij, ki si jih je treba ogledati letos. Tisto, kar so posebej poudarili, je prav toplo vzdušje, nekakšen vaški »vibe«.


 

Nobelovci v pubih

Priporočila niso odveč, saj ima obiskovalec v mestu, ki so ga v 9. stoletju ustanovili Vikingi, kaj početi. V nekem trenutku se mu zazdi, da se vse suče le okrog tega, kaj bi mu še lahko ponudili, da se ne bo dolgočasil. Če še ni čisto odrasel (in morda nikoli ne bo) in če nima zadržkov, se lahko usede v amfibijsko vozilo, si natakne vikinško čelado in se skupaj z enako razigranimi odpelje po ulicah in mimogrede zapluje še po reki Liffey, ki deli mesto. Nič ne pomaga, če poskušajo razgledani manj izobražene podučiti, da vikingi čelade z rogovi nosijo le v stripih in risankah … Raje na znak vodnika dvignejo roke in zavpijejo hurej ter ob smehu mimoidočih odbrzijo naprej.

Za bolj tradicionalne in umirjene pa je obvezen sprehod po univerzitetnem predelu znamenitega Trinity Collegea, na katerem so študirali njihovi največ­ji učenjaki in umetniki, od Johnatana Swifta, ki so ga morali zaradi neprimernega vedenja za nekaj časa menda celo izključiti, prek nobelovca Samuella Becketta do tragičnega Oscarja Wilda in Brama Stokerja, s katerim sta se zagledala v isto dekle. Sploh se v Dublinu in celo v njegovih pubih radi pohvalijo s svojimi z Nobelovo nagrado ovenčanimi literati, Williamom Butlerjem Yeat­som, Georgeem Bernardom Shawom, Samuelom Beckettom in kot zadnjim Seamusom Heaneyjem. Jamesa Joycea ni med njimi, a v mestu na številnih korakih naletiš nanj, podobno kot na Wilda.
 

Duh Dublinersov

Na Trinity Collegeu se je (seveda) šolal tudi sedanji predsednik irske vlade, 39-letni homoseksualec indijskih korenin Leo Varadkar. Prav ob njem je še bolj očitno, kako kontradiktorna je sodobna, nekdaj globoko v krščanstvu zakoreninjena Irska, kjer je bil splav še do letos prepovedan, hkrati pa so že pred tremi leti prvi na svetu uzakonili poroke istospolnih.



Irci so ponosni na svojo trdo zgodovino, v kateri so kot narod izkusili veliko grenkosti. Zdi se, da jo znajo tudi dobro promovirati. Temne zgodbe o stoletjih angleške nadvlade, pa nacionalna tragedija, imenovana velika ali krompirjeva lakota, ki so jo doživeli sredi 19. stoletja in v kateri je umrlo vsaj milijon ljudi, še več kot milijon pa se jih je razselilo po svetu, ter stoletna prizadevanja za samostojnost so zgodbe, ki so globoko pisane v irskih genih. Kruto preizkušani, a trdoživi, nepopustljivi in hkrati topli. Vsa ta tragična lepota življenja se odraža v njihovi glasbi. In res je – ni treba imeti posebne sreče, da vstopiš v pub in prisluhneš njihovim pesmim.


 

Ko se oglasi flavta

Je pa treba imeti posebno srečo, da se bolj kot ne po naključju sprehodiš mimo puba, v katerem so svojo glasbeno pot začeli Dublinersi, ravno ob uri, ko tam na jam sessionu pre­igrava kakšnih 25 glasbenikov z vseh vetrov. Sproščeno in brez obveznosti se dobivajo vsak petek. Nekateri malicajo, drugi klepetajo, tretji s posebno nežnostjo pripravljajo svoje inštrumente. Ko se zasliši prva flavta, ji počasi pritegne violina, pa mala harmonika in druga flavta, pa ... V temačnem, od človeških dotikov zguljenem lokalu, kjer se je komaj še mogoče premakniti, se zasliši nešolan moški glas. O slovesu poje, o človeku, ki mu je pomenil vse, a ga ni več. Zveni preprosto, iskreno, da gre do srca. Vsi, rahlo sklonjenih glav, poslušajo. Zaradi takšnih trenutkov je lepo priti tja.