Mama mi ne pusti živeti

Po ločitvi staršev sva se z mamo preselila nazaj v Slovenijo. Kulturni šok je bil velik, saj je bilo življenje v večmilijonskem mestu bistveno drugačno od življenja na obrobju Ljubljane. Hitro sem si našel prijatelje in se po ponav­ljanju devetega razreda vpisal v srednjo šolo. Z veliko težavo sem maturiral, saj sem moral pomagati mami v manjšem čistilnem servisu, kupljenem z denarjem, ki ji je pripadel po ločitvi.

Hudo sva se sporekla zaradi moje velike želje, da bi študiral na eni od meni ljubih fakultet. Ker sem bil finančno odvisen od nje, sem popustil in se pri njej zaposlil. Delo v servisu, v katerem sva zaposlena le dva, je celodnevno in zelo naporno, pa še veseli me ne. Mama me ima nenehno pod nadzorom, vohuni za menoj in me nadira kot otroka, če želim iti kdaj po svoje. Očita mi, med drugim, da se je žrtvovala zame, da ji nisem hvaležen, da sem ničvreden.

Nobeden od naju ne zna kuhati, zato se prehranjujeva po gostilnah. Želim si, da bi imel ob sebi dekle, s katero bi se lahko pogovarjal in ji zaupal. Kje naj jo dobim, če sem ves dan na terenu? Upam, da bom v petih letih prihranil dovolj denarja, da bom lahko odšel, kamor me bo volja. Klemen

Moč in nemoč volje

 

Dragi Klemen, ko sem prebirala vaše pismo, so se mi prebudile številne asociacije. Morda se tudi vi spomnite grozljivega padca, ki ga je leta 2007 doživel Primož Roglič v Planici? Deset minut je bil nezavesten, prestal je pretres možganov in zlom nosu. Čeprav so ga mnogi odpisali, češ verjetno bo vrgel puško v koruzo in se nehal ukvarjati s športom, tega ni storil. Pri enaindvajsetih letih si je kupil prvo zaresno kolo in začel kolesariti ter prestavljati meje svojih zmogljivosti. Polagam vam na srce: zmeraj, ko se vam bo zdelo, da je pri vaših dobrih petindvajsetih letih že »vsega konec«, se spomnite nanj! Verjemite, po žilah vam bo steklo toliko adrenalina, da boste lahko premikali gore!

Vaše življenje, roko na srce, ni rožnato. Sredi najstniških let sta se starša ločila, kaj je bil razlog, še zmeraj ne veste, mama vas je izpisala iz šole in odpeljala v neznano. Slovenščino ste bolj slabo obvladali, a ste se v novem okolju zelo hitro prilagodili. Tudi šolski uspehi so bili vredni vse pozornosti, učitelji so vas hvalili in verjeli ste, da iz vas še nekaj bo. Žal je spet posegla vmes neprijazna usoda. Ker sta bila z mamo finančno odvisna od čistilnega servisa, vas je prisilila, da ste se odrekli svojim življenjskim cil­jem in se zaposlili.

Mama v servisu ne dela, vodi le knjigovodstvo. Kaj točno s sodelavcem počneta, niste opisali, a predvidevam, da čistite vse mogoče. Tudi niste navedli, koliko plače dobivate, nekaj, kot kaže, vam le kapne v žep. Prihranki so nedotakljivi za trenutek, ko vas bo nekega lepega dne vzela noč in se ne boste nikoli več vrnili. Kam točno boste odšli, niste navedli, želite le, da bi šli nekam, kjer boste lahko svobodni.

Sprašujete me, zakaj se mama obnaša do vas, kakor da ste ničvred­ni. Vprašanje, ki ima lahko kup odgovorov! Ne veste, kaj se ji plete v glavi, saj se vam nikoli ne odpre. Kadar sta skupaj, kriči, vas zmerja, ponižuje in vam grozi, kaj bo, če nje nekega lepega dne ne bo več. Moram reči, da je takšnih mam, če sklepam le po pismih, ki mi jih pošiljajo mladi in tudi malo manj mladi, okoli nas precej.




Ni zmeraj lahko pod domačo streho! Nedvoumnega odgovora, zakaj nekateri starši menijo, da bi se podrl svet, če bi izgubili kontrolo nad svojimi že odraslimi otroki, pa, žal, ne poznam. Morda le ponavljajo vzorce, ki so jih nekoč, ko so bili mladi, doživljali sami? Morda jih je strah osamljenosti? Morda je vse skupaj le maščevanje zaradi ločit­ve?

Nekje ste zapisali, da je bila mama, dokler ste bili še družina, gospa, ni hodila v službo, doma ste imeli celo služkinjo, ki je kuhala, pospravljala in skrbela tudi za vas. Še zmeraj pričakuje, da bo postrežena, tudi zato se hranita po različnih lokalih.
To, da vam je mama branila študirati, ni bilo prav. Kot ni prav, da vas nadzoruje in vam tudi sicer omejuje osebno svobodo, izhode s prijatelji in podobno. Grdo je, ker vas zmerja in ponižuje. Radi bi zbežali od nje, a se bojite, da se sama, brez vaše pomoči, ne bo znašla. Zelo narobe! Se bo! Nerodno bo le, ker ne bo imela v hiši nikogar, ki bi mu pila kri!

Pri dobrih petindvajsetih je res že skrajni čas, da se osamosvojite, greste od doma, zaživite tako, kot si sami želite! Če se boste odločili za študij, prav, če si boste poiskali kakšno drugo službo, ni problema! Odločitev je zgolj in samo v vaših rokah! Malo težji zalogaj bo, kako najti dekle, ki vam bo stalo ob strani. Živimo v družbi, ki nekako ne mara »problematičnih« posameznikov. Pri izbiri prijateljev, sodelavcev, partnerjev si večina želi, da se druženja ne prepletajo s problemi.





Zahtevna so tudi dekleta, prevladuje želja, da je v partnerstvu zgolj in samo to, kar je lepo! Nič niste napisali, kaj vas veseli, morda bi si na podlagi konjičkov, če jih imate, začeli izbirati destinacije, društva, krožke, kjer bi lahko srečali dekleta, ki bi vam bila pisana na kožo? Omenili ste, da imate nekaj prihranka. Če bi bila na vašem mestu, bi se prijavila na kakšen tečaj za bolj samozavestno ​javno nastopanje. Pridobiti si morate veščine, kako vzravnati upognjen hrbet, kako bolj zaupati vase, v lastne odločitve, kako se osamosvojiti.

Kadar nekdo tako močno hrepeni po spremembah kot vi, mora najprej spremeniti sebe, svoje navade, prepričanja. Če tega ne boste storili, boste še naprej žvečili stare vzorce, lahko se celo zgodi, da boste nemogočo mamo zamenjali s kakšno podobno nemogočo partnerico in prišli z dežja pod kap. Edino, kar vas prosim, je, da ukrepate tako, da bo prav. Lahko tudi po korakih. Skoraj bi dala roko v ogenj, da bo mama takrat, ko bo videla, da gre zares, precej popustila v svojem nič kaj prijetnem odnosu do vas.