Pozdravljeni!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Nedelo

Mama mi ne privošči sreče

Mislim, da pred mamo čisto po nepotrebnem upogibate hrbet.
FOTO: Shutterstock
FOTO: Shutterstock
Milena Miklavčič
2. 10. 2020 | 14:22
6:55
Rodila sem se kot nezakonska. Kar pomnim, se je mama želela maščevati mojemu biološkemu očetu. Veliko sva se tudi selili, zato nisem imela prijateljev, kar me je zelo žalostilo. Pri devetih letih sem šla za krajši čas k rejnikom. Tam mi je bilo zelo lepo, imeli so me radi, tudi uspeh v šoli se mi je izboljšal.

Zaradi izgube prihodkov sem se na mamino zahtevo čez dve leti vrnila k njej. Sledila je ponovna selitev. Nisem dolgo zdržala, pobegnila sem k rejnikom. S skupnimi močmi smo potem dosegli, da sem pri njih ostala do šestnajstega leta. Takrat sem se prvič, brez mamine vednosti, srečala tudi z očetom.

Obljubil mi je, da bo name prepisal kmetijo. Žal se to ni zgodilo. Našel si je mlajšo žensko, imel z njo otroka in name pozabil. Pri triindvajsetih sem tudi jaz rodila nezakonskega otroka. Fant se je želel poročiti z menoj, pa ga nisem marala. Ne vem, zakaj ne. Potem sem bila še nekaj let sama, nikogar nisem prenašala ob sebi.

Ker nimam nobene izobrazbe, imam same zanič službe in sem nenehno v stiski z denarjem. Lani sem srečala malo starejšega moškega, ki mi je bil takoj zelo všeč. Rad ga ima tudi sin. Nagovarja me, da bi zaživela skupaj, a mi mama zelo brani. Govori mi, da me bo samo izkoristil in nato zavrgel. Ne vem, kaj naj naredim.
Loredana



 
Res vam ni (bilo) lahko! Že otroštvo je bilo polno samih težav! Ko vsaj rejnica ne bi zbolela! Tako pa ste zaradi njene hude bolezni izgubili edino oporo, ki ste jo imeli! Po eni strani ste (bili) v nenehni stiski z denarjem, živite iz rok v usta, po drugi pa sinu želite ponuditi najboljše. Že misel, da bi moral doživljati podobno gorje, kot ste ga vi, vas straši in vam ne da spati. Še sreča, da vam je rejničina družina pomagala, da ste prišli do skromnega stanovanja.

Če pazite na vsak evro in kupujete le najnujnejše, se vam, ob skromnih prihodkih, ki jih imate, nekako izide. Čeprav ste imeli pri mami bolj slab zgled, vam je materinstvo kar dobro šlo. Sin je zelo delaven in uspešen četrtošolec, prihodnje leto, če bo šlo vse po sreči, se bo vpisal na medicino. Vesela sem zanj in za vas!

Še dobro, da ne sodite med tiste, ki trmasto vztrajajo, da naj se jim želje uresničijo že včeraj, ne šele jutri! Potrpežljivo čakate, da pridejo boljši časi, želite si tudi, da se vam porodi kakšna ideja, ki bi se je lahko oprijeli in izplavali iz težav, ki se kar kopičijo.
Čisto drži, kar pravite: tistemu, ki še nikoli ni bil na dnu, podobnem vašemu, se niti sanja ne, kako hudo je, ko ni nobenega upanja, da bo kdaj bolje.

Že pralni stroj, ki se vam je pokvaril, je za seboj potegnil nešteto težav, ki jim ni bilo videti konca. Več kot tri leta ste prali na roke, potem se vam je nasmehnila sreča: ena od sosed vam je podarila rabljen pralni stroj. Ni vas sram priznati, da ste si veliko pomagali tudi z dobrodelnimi organizacijami. Razlog je bil zelo preprost: potrebovali ste denar za različne šolske pripomočke. Sin je bil na prvem mestu, zanj ste se odrekli marsičemu, tudi lastnemu ponosu!

V pismu zelo pogosto omenjate mamino vtikanje v vaše osebne in družinske zadeve. Na srečo živi na drugem koncu Slovenije, vsaj to! Dnevno vas kliče in vam soli pamet zaradi tega ali onega. Če se ji kdaj ne oglasite, nadleguje vaše sodelavce, sosedo, vašega sina. Od vas velikokrat zahteva tudi finančno pomoč. Ker se ji bojite zameriti, ji nakažete denar, četudi ga potem sami nimate.

Draga Loredana! Mislim, da pred mamo čisto po nepotrebnem upogibate hrbet. Zakaj bi financirali njo in tudi njenega trenutnega partnerja? Naj se sama potrudita za dodaten zaslužek, ni še toliko stara, da bi jo pri tem karkoli oviralo. Iskreno vam povem, da mi njeno obnašanje tudi drugače ni čisto nič všeč! Niti s prstom ni mignila, da bi bilo vaše otroštvo vsaj znosno, če že ne lepo!

Ščuvala vas je proti biološkemu očetu in vas nagovarjala, da mu pišete neprimerna pisma, v katerih ste ga morali preklinjati in mu groziti. To ni bilo prav! Ko ste bili v rejništvu, vas ni niti enkrat samkrat obiskala! Nikoli vam ni čestitala za rojstni dan, nikoli vam ni rekla kaj lepega, kaj šele, da bi vas objela! Na vas se spomni le takrat, ko ji zmanjka denarja! Žalostno.

Ko je slišala, da imate prijatelja, jo je verjetno postalo strah, da vas ne bo več mogla izsiljevati. Zato se na vse mogoče načine trudi, da bi vas odvrnila od tega gospoda. Ni lepo, da vam govori, da so vsi moški svinje in podobno. Me pa zanima, ali z enako zmerja tudi svojega partnerja.

Še sreča, da imate ob sebi razum­nega sina, ki vam stalno govori, da bi bil že skrajni čas, da vas sreča pamet. Ja, kar poslušajte ga, ima prav! Strinjam se, ko reče, da ne odgovarjajte na telefonske klice, ki nimajo drugega učinka, kot da vas še bolj zmedejo.
Sin tudi meni, da moški, ki si vas želi imeti ob sebi, ni napačen.

Zakaj ste ob njegovih besedah gluhi? Razumem, da vas življenje ni naučilo ljubiti, kaj šele sprejemati čustva! A če jih znate pokazati sinu, jih boste morda znali tudi prijatelju? Ni treba, da hitite! Tudi počasi se daleč pride. Morda bi za začetek organizirali kakšno skupno večerjo s tem moškim?

Zelo se zavedam, da si želite biti odločna in tudi močna ženska. Morda je vaša edina napakica ta, da se vas mnenje drugih prehitro dotakne. To velja tudi za neprimerne besede, ki letijo na račun vaše izobrazbe in poklica. Nič ni hudega, če opravljamo dela, ki so danes marsikomu nečastna! Takrat, ko pridete iz službe domov, pa lahko počnete tudi tisto, kar vam je blizu.

Pravite, da radi pečete pecivo, da znate plesti, kvačkati, tudi na šivanje se spoznate. Kaj, ko bi naredili nekaj več iz svojih ročnih spretnosti? Morda ob sinovi pomoči, ki bi vam lahko bil za »manekena«? Večina podjetnikov, ki so danes med najbolj uspešnimi, je začelo malodane iz nič.

Pri štiridesetih imate pred seboj še vse življenje! A to se bo zgodilo le, če boste nehali misliti, da ste ničvredni, da nimate pravice do osebne sreče, pa da so »vsi« moški, ki bi vam želeli priti blizu – svinje. Če boste odgovor dobro prebrali, boste opazili, da nisem niti enkrat uporabila besedice »morate«. Zdi se mi bolje, da naredite zgolj in samo tisto, kar se bo zdelo vam prav!

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine