Ljudje se obnašajo, kakor da sem kužna

Na vas se obračam, ker ne vem, kako naprej. Iskreno upam, da mi boste lahko pomagali. Stara sem 24 let, živim pri starših v manjšem kraju blizu Ljubljane, kjer vsak pozna vsakogar. Nisem najbolj družabna, a sem se v zad­njih letih nekako našla. Tako glede izbire študija kot glede prijateljstev se mi je v zadnjih letih zdelo, da so se stvari le obrnile na bolje. V srednji šoli sem se nam­reč počutila precej izolirano in sem bila pogosto nesrečna.

V zadnjih mesecih pa doživljam pravo nočno moro. Najprej sploh nisem vedela, kaj se dogaja. Moja mama je zdravnica. Dela v kliničnem centru v Ljubljani. Nenadoma se mi je zdelo, da so se me začeli ljudje izogibati. Moje prijateljice naenkrat niso imele časa zame. Dogovorjena druženja so se odpovedovala. Vse pogosteje sem opažala, da preprosto nisem povabljena na skupne dejavnosti.

Zadnjič sem bila dogovorjena za pijačo s simpatičnim fantom, pa je tik pred zdajci odpovedal, češ da je prišlo nekaj vmes. Ljudje v vasi se me izogibajo. Od daleč mi pomahajo, če se morda zapletemo v pogovor, hitro končajo. Vsem se začne muditi … Kot da sem kužna. Najprej sem pomislila, da sem naredila kaj narobe, da je kaj narobe z mano. Potem sem se začela spraševati, ali se mi vse samo dozdeva.

V srednji šoli sem imela težave z depresijo, pa sem pomislila, da se mi morda vrača. Nazad­nje sem o strahovih spregovorila s svojo najboljšo prijateljico, ki je tudi moja soseda. Pomirila me je, da ni z mojim duševnim zdravjem nič narobe. Je pa rekla, da ljudi skrbi, ker moja mama dela v UKC. Da so tudi njej že rekli, naj se ne druži z mano, ker človek nikoli ne ve. Nekateri govorijo, da sem imela korono, ko sem bila nedavno bolna in sem ležala doma zaradi hude viroze.

Očitno kroži po vasi kup govoric o naši družini in se nas obravnava kot tempirano bombo, ki lahko vsak hip eksplodira. Bila sem zgrožena. Res vidim, kako se me ljudje izogibajo. Prišlo je tako daleč, da se slabo počutim, če sem z ljudmi. Neprestano si razkužujem roke, poskušam ohranjati distanco, če se le da, se izognem stikom, kar nekako sram me je, ko grem po vasi. Zdi se mi, da me vsi gledajo, govorijo o meni, sumijo ...

Počutim se kot kriminalec, kot da sem kužna, čeprav vem, da nisem naredila nič narobe. Vsi v moji družini upoštevamo priporočila, pazimo na higieno, držimo distanco. Vendar nas gledajo postrani in se nam izogibajo. Ne vem, kaj naj naredim. Situacija me zelo obremenjuje in ne vidim izhoda iz nje. Hvaležna vam bom za kakšen napotek, kako naprej. Vnaprej najlepša hvala. Simona

Mama mi ne pusti živeti

 

Hvala, da ste se obrnili name. Vašega pisma sem posebej vesela. Ne, ker bi vam privoščila trpljenje, ki ga doživljate, temveč ker se mi zdi zelo pomembno spregovoriti o tem, kar doživljate. Očitno ste vi in vaša družina žrtev družbene stigme, ki se je žal začela širiti pri nas. Stigmatiziranje je družbeni pojav, ki ga poznamo vso zgodovino.

Pri stigmatizaciji se nekritično pripisuje vrsto negativnih lastnosti posamez­nikom na podlagi neke njihove lastnosti, npr. narodnosti, etnične pripadnosti, bolezni ali spolne usmerjenosti. Žal opazimo podoben pojav zdaj pri covidu-19.

Marsikdo se iz strahu pred socialno izolacijo boji povedati, da je prebolel okužbo. Strah ga je sumničavih pogledov, opravljanja, skrbi ga, da ga bodo sokrajani obtožili za vir zla v kraju, češ da je okužba znak, da ni bil dovolj skrben, da se ni dovolj umival in se varoval …

Tako se lahko zgodi, da posamez­nik zamolči, da je zbolel za covidom, in s prenašanjem virusa naredi ogromno škode. Če se virus ne potrdi, tudi ni mogoče odkriti vseh drugih potencialno okuženih in kuž­nih, kar drastično pospeši širjenje bolezni. Da bi učinkovito zajezili epidemijo, je ključno, da se začnemo o virusu in bolezni odkrito pogovarjati. Stigmatizacijo poganjajo molk, nevednost in strah.

Odkrito, konstruktivno govorjenje o covidu je najboljši način, da stremo okove, ki jih nalaga stigma. Razumem stisko, v kateri ste se znašli. Očitno ste pri povezovanju s soljudmi doživeli že precej neugod­nih izkušenj. Vaša srednješolska doživetja pri druženju so gotovo breme, zaradi katerega ste še bolj ranljivi. Socialna sprejetost je pomembna potreba, ki je zasidrana globoko v našem bistvu. Zato si predstavljam, da ob odklonilnih reakcijah okolja doživljate hudo stisko.

Žal, draga Simona, nimava prav veliko izbire. Če se boste umaknili v izolacijo in pustili prostor dinamiki psihologije množic, ki išče grešnega kozla, si boste naredili medvedjo uslugo. Kratkoročno se boste sicer izognili neugodju, ki ga doživljate, srednjeročno pa se bo vaša izolacija poglabljala in stiska tudi.

V boju proti stigmi je pomembno, da premagamo molk in izolacijo. Ključno je, da zavzamemo aktivno držo in se ne pustimo zatreti v molk in pasivizacijo. Odkrit pogovor, jasne besede in pozitivna stališča so v tem primeru vaše najboljše orodje.
V danih razmerah je pomembno, da si sami okrepite hrbtenico. Poskusite se povezati z ljudmi, s katerimi imate dober stik in so vam naklonjeni. Ne pustite se pregnati v izolacijo.

Pomembno je, da polno živite naprej, kakor ste bili vajeni, in odkrito govorite o stvareh, ki se dogajajo. Ozavestiti morate, da niste naredili nič hudega. Tudi morebitna okužba s koronavirusom ni nikakršna sramota ali osebna krivda posameznika. Gre za bolezen, ki nas poziva k sočutju in solidarnosti, ne pa obtoževanju in sramotenju.

V tem trenutku so vaše misli lahko eden vaših največjih sovražnikov – ali prijateljev. Če boste razvijali razmišljanje o tem, da vas ljudje gledajo postrani in se vas izogibajo, se boste počutili še slabše in velika verjetnost je, da boste tudi nevtralne situacije tolmačili kot zavrnitve. Tako se bo vaša stiska še povečevala. Mnogo bolje bo, če pri sebi ozaveščate, da niste naredili nič narobe, in čim bolj običajno nadaljujete svoj vsakdanjik.

Pomembno je, da se ne pustite izolirati in da se povezujete z ljudmi – s tistimi, s katerimi je to mogoče. Pri tem lahko zavzamete aktivno pozicijo in odkrito spregovorite o tem, kar se vam dogaja. O stigmi, ki se širi, in o tem, da je zaradi strahu pred negativnimi družbenimi posledicami marsikoga strah spregovoriti o tem, da je bolezen prebolel. Ko govorite o covidu, uporabljajte čim bolj nevtralne izraze, govorite o ljudeh, ki so preboleli okužbo, ne o okuženih, spodbujajte normalizacijo namesto patologizacije situacije.

Čim bolj »normalno« boste obravnavali stvari, ki se dogajajo, od prisotnosti virusa v družbi do strahu, ki kroži med ljudmi, tem bolj »normalno« se bodo te stvari odražale v vašem življenju. Molk in strah vzdržujeta »urok«, odkrit pogovor in normalizacija situacije pa ga prekinjata. Svojo neprijetno izkušnjo lahko spremenite v nekaj dobrega, družbeno koristnega.

Potem ko ste izkusili bolečino stigme, lahko zberete moč in se odkrito postavite po robu stigmatizaciji, gojenju predsodkov in ozkogledni krivičnosti. S to izkušnjo ste dobili veliko moč, da pomagate spreminjati svet na bolje. Pošiljam vam veliko spodbude in poguma za vašo plemenito pot!