Lepi zid, ki mu bodo morda nekoč rekli Trumpov zid

Na naši strani so vladavina prava, trdo delo in svoboda; na drugi strani so nasilje, tolpe in mamila. Naša stran je severna, Združene države Amerike. Druga stran je južna, Mehika. Tako je v pravljičnem, črno-belem svetu, ki ga slika ameriški predsednik Donald Trump, videti meja med ZDA in Mehiko. Zato je po njegovem edini mogoč način, da se jug ne prelije na sever, gradnja zidu med tema stranema. Tako nujna je, da je zaradi nje pripravljen celo ukiniti vrsto storitev, ki bi jih morala federalna vlada opravljati za svoje državljane.



Povedati je treba, da ideja zidu oziroma mejne ograje ni zrasla na Trumpovem zelniku. Približno 1000 kilometrov, kolikor merijo že postavljene ograje na skupno več kot 3000 kilometrov dolgi meji, so jih postavili pred mandatom Donalda Trumpa, ki bo drugo obletnico na oblasti proslavil jutri.



Novost v mandatu aktualnega predsednika je predvsem, da si mejni zid očitno predstavlja dobesedno. Kot zid. In da, čeprav ob različnih ukazih o načrtih ni storil še nič, očitno misli, da je njegov zid tako pomemben, da je zaradi njega vredno ohromiti delo velikega dela državne uprave.

Ustavitev vlade

V ZDA osrednja vlada nima niti približno tako širokih pooblastil, kot jih ima, na primer, slovenska. Veliko, večino vseh javnih storitev namreč opravljajo in plačujejo zvezne države. Kar po eni strani pomeni, da ustavitev delovanja vlade, kakor pravijo prisilnemu dopustu uslužbencev, ne pomeni prekinitve dela javnega sektorja.

Na primer javne šole delujejo, ker njihovo delovanje ni pristojnost federalne oblasti, prav tako javne bolnišnice, koliko jih je sploh v pristojnosti federalne oblasti. Pošta, v ZDA orjaški sistem v pristojnosti zvezne oblasti, deluje normalno, saj se financira sama. Na zasebno zdravstvo in šolstvo zdrahe v organih oblasti tako ali tako ne vplivajo. Prav tako morajo delati v vojski in federalnih varnostnih organizacijah, kot je Zvezni preiskovalni urad (FBI), velika večina policije pa je v pristojnosti zveznih držav ali nižjih ravni oblasti.



A v času ustavitve – sedanja traja že skoraj mesec – je trenutno na prisilnem, neplačanem dopustu vseeno približno 800.000 državnih uslužbencev. Brez poštnih uslužbencev in vojakov, ki pa delajo, je državnih uslužbencev nekaj več kot dva milijona, zato ustavitev zelo negativno vpliva na delovanje ZDA. Ker tam večino stvari merijo v denarju, so izračunali, da ti neplačani dopusti nikakor niso blagodejni za državo, kakor bi si morda mislili privrženci čim bolj vitkega javnega sektorja. Leta 2013, ko je ustavitev v podobnem obsegu, kot je sedanja, trajala samo 16 dni, so izračunali, da je gospodarstvo izgubilo 24 milijard dolarjev.

V ZDA, podobno kot v drugih državah, državni proračun sprejme njihov dvodomni parlament, kongres. Potrditi ga mora tako spodnji, predstavniški dom, kot zgornji, senat. Potem zakon o proračunu podpiše še predsednik. Po letu 1980, ko so začeli to pravilo upoštevati dosledno, so se začele dogajati ustavitve delovanja vlade.

Zadnjih 40 let

V drugih sistemih je kaj takšnega skoraj nemogoče. V parlamentarnih sistemih nesprejetje proračuna navadno pomeni padec vlade, v drugih predsedniških sistemih pa imajo pravila, po katerih lahko nemoteno financirajo javni sektor tudi brez sprejetega proračuna.

Od leta 1980 so imeli v ZDA deset ustavitev dela vlade, med katerimi so poslali del državnih uslužbencev na prisilni dopust. Če so bili ti v dveh mandatih Ronalda Reagana in mandatu Georgea Busha starejšega kratki in bolj kot ne neopazni, se je to spremenilo v času Billa Clintona. Med demokratskim predsednikom in predstavniškim domom, v katerem so imeli večino republikanci, so nastala nasprotja, povezana s stroški financiranja zdravstva in šolstva. Ker soglasja niso dosegli, so novembra 1995 za pet dni, decembra 1995 in januarja 1996 pa še za 21 dni ustavili delo vlade. Delavcev na prisilnem dopustu je bilo približno toliko, kot jih je zdaj, na koncu pa sta predsednik in predstavniški dom dosegla kompromis o nekoliko nižji porabi in višjih davkih.

Naslednja ustavitev je bila že prej omenjena oktobra 2013, ko sta se sprla predstavniški dom z republikansko večino na eni strani in demokratski predsednik Barack Obama in senat z demokratsko večino na drugi. Šlo je predvsem za to, da so hoteli republikanci zminirati Obamovo reformo zdravstvenega sistema, ki je bila tako rekoč njegov edini omembe vredni dosežek v osmih letih na oblasti.

Trump se je s prvo ustavitvijo delovanja vlade srečal že ob prvi obletnici začetka predsedovanja lani januarja. Trajala je samo tri dni. Tokratna ustavitev, ki je že najdaljša v ameriški zgodovini, pa je posledica kraha med predstavniškim domom kongresa in predsednikom. V senatu imajo republikanci, stranka predsednika Trumpa, še vedno večino, v predstavniškem domu pa so jo izgubili. Ker Trump ni hotel podpisati proračuna, če mu predstavniški dom v njem ne bi odobril 5,7 milijarde dolarjev (pet milijard evrov) za gradnjo zidu na meji z Mehiko, kar je bila v predsedniški kampanji leta 2016 ena njegovih glavnih obljub, je zmanjkalo denarja za financiranje velikega dela nalog zvezne vlade in približno 800.000 zaposlenih je moralo na prisilni dopust.

Pred Trumpom

Kakor smo vsi videli v vesternih, je bila meja med ZDA in Mehiko včasih virtualna. Kdorkoli jo je lahko prečkal. V filmih so to znali izkoristiti najrazličnejši zlikovci, ko so po roparskih podvigih v ZDA pred roko pravice pobegnili na jug in tam z lahkimi dekleti in alkoholom proslavili svoj uspeh.

V resnici je bilo seveda precej drugače, vendar je bila več kot 3000 kilometrov dolga meja dejansko neobvladljiva. To znajo izkoristiti tudi sodobni zlikovci in zato so proti koncu 20. stoletja z juga v ZDA, največji trg za nelegalno omamo na svetu, prihajale vedno večje količine mamil, predvsem kokaina in marihuane; druga je zaradi sproščene zakonodaje – od zveznih držav na meji z Mehiki so jo do zdaj popolnoma legalizirali v Kaliforniji, v drugih pa je dovoljena za medicinsko uporabo, kar je prvi korak do popolne legalizacije – sicer vedno manj zanimiva za tihotapljenje.



Prvih dvajset kilometrov fizičnih ovir so na meji, med San Diegom v Kaliforniji in Tijuano v mehiški zvezni državi Baja California, postavili leta 1990. Na začetku so bile mejne pregrade le deloma namenjene ustavljanju prebežnikov. Večino od sedanjih 1000 kilometrov so zgradili šele po letu 2006, ko je takratni republikanski predsednik George Bush ml. podpisal zakon o varnostni pregradi. Ta je na južni meji zapovedal graditev stotin kilometrov dodatnih ograj, ovir za vozila, nadzornih točk in osvetlitve ter agenciji za domovinsko varnost – vzpostavili so jo po terorističnih napadih leta 2001 – omogočil uporabo kamer, satelitov in brezpilotnih letal. Vse predvsem za preprečevanje nezakonitih prehodov ljudi iz Mehike v ZDA.



Najprej je zakon na meji predvideval obvezno gradnjo dvojne ograje, vendar so ga leta 2007 spremenili, ker so ugotovili, da je treba upoštevati zakonitosti površja. V okolici mesta Yuma v zvezni državi Arizoni, kjer je bilo največ prebežnikov, pa so postavili kar tri ograje in tako drastično zmanjšali število nezakonitih prehodov.

Njihovo število je v zadnjih letih sicer povsod močno padlo. Vendar kritiki ograj pravijo, da je bila to predvsem posledica velike recesije, ki je v ZDA zmanjšala potrebo po slabo plačanih delavcih z juga. Poleg tega trdijo, da se je tok prebežnikov preusmeril z razmeroma poseljenih območij, kjer prečkanje meje ni bilo nevarno, v mnogo bolj nevarne smeri. Prav v okolici Yume, kjer so postavili trojno ograjo, so se podali na mnogo bolj nevarne poti čez puščavo Sonora ali gorato območje Baboquivari, kjer je do najbližje ceste v ZDA pred njimi 80 kilometrov pešačenja.

Trumpov zid

Aktualni predsednik Trump je fizično pregrado na meji z Mehiko med volilno kampanjo leta 2016 postavil za vodilno temo svojega programa. Tako kot vse v sračjem gnezdu, ki mu pravi politični načrti, se oblika pregrade vseskozi spreminja. Včasih jo je celo v istem intervjuju imenoval enkrat zid, drugič ograja. Zgradili naj bi jo iz betona ali jekla. Enkrat je bila visoka deset metrov, drugič skoraj dvakrat višja. Ves čas pa je prepričan, da mora biti zid zelo lep. »Hočem, da bo lep, ker ga bodo nekega dne morda imenovali Trumpov zid,« je na zborovanju več kot leto pred zmago na predsedniških volitvah povedal privržencem.

Ena njegovih najbolj vratolomnih idej je bila, da bo za zid na meji plačala Mehika. Ker je to v Mehiki vzbudilo samo posmeh in povsem odkrito namigovanje na mentalne težave predsednika ZDA, je seveda obrnil ploščo. Tako naj bi Mehika zid »plačala« s carinami, ki naj bi jih uvedli na njihovo blago v ZDA.



Najbolj fantastična zamisel pa je iz poletja 2017. Takrat je predsednik oznanil, da bi lahko zgradili nekakšen sončni zid, čeprav ideje po svoji navadi ni bolj podrobno razdelal; sonca je v tistih krajih res več kot dovolj, na primer Yuma velja celo za najbolj sončno mesto na svetu. Sončni zid bi pridobival elektriko in financiral sam sebe. Tako kot večina Trumpovih zamisli pa je bil najbrž posledica trenutnega navdiha in je enako hitro, kot se je rodila, potonil v pozabo.

V zadnjem času je bilo vedno več namigov, da zid v Trumpovi glavi ni več takšen, kot ga je napovedoval, torej iz ojačanega betona, ampak iz jeklenih drogov. Vendar se seveda napovedi spreminjajo tako hitro kot aprilsko vreme. Zadnji dan preteklega leta je tako predsednik odločno zatrdil, da ni opustil namere o betonskem zidu, ampak jo je nekoliko spremenil, ker bi menda mejni stražniki radi videli, kaj se dogaja na drugi strani. A naj bi bili veliki deli še vedno iz betona.



Že šest dni pozneje je po svojem najbolj priljubljenem komunikacijskem kanalu twitterju v svet poslal morda, ne pa tudi nujno, dokončno odločitev: »Zdaj namesto betonske pregrade načrtujemo jekleno. Je močnejša in manj v oči bijoča. Dobra rešitev in narejena v ZDA.«

A kakršenkoli že bo Trumpov zid, pregrada ali ograja, najprej bo moral najti denar za gradnjo. Za začetek 5,7 milijarde dolarjev, kolikor od kongresa terja zdaj, potem pa še vedno neznano vsoto za gradnjo več kot 3000 kilometrov dolge celote. O vsem skupaj ni še niti zanesljivih ocen, nekateri domnevajo, da bi lahko stala 50 milijard dolarjev. Pri tako vrtoglavi vsoti se zdi zbiranje prispevkov na internetu z vodilom Ljudje bomo zgradili zid (We The People Will Build the Wall), ko so v dobrem mesecu zbrali približno 20 milijonov dolarjev, le skromen pljunek v morje.