Le Šerifova zvezda nad Leninovim spomenikom

Pridnestrska republika je ozemlje v Moldaviji med reko Dnester in ukrajinsko mejo. Ob močni podpori Rusije je po razpadu Sovjetske zveze razglasila samostojnost in po krajši pridnestrski vojni leta 1992 postala republika znotraj Moldavije. Kot samostojna država zdaj tudi deluje – ima svojo vlado, parlament, poštni sistem, ustavo, zastavo, himno, grb … In če ima vse, kar ima prava država, je logično, da ima Pridnestrska republika tudi oborožene sile, ki natančno varujejo mejo.

Zbirka dovoljenj

Mejne prehode obdajajo trije varnostni obroči in že pri prvem dobiš poseben vstopni papir (v velikosti kupona), ki ga nato požigosajo in ga na koncu oddaš zadnjemu vojaku na drugi strani mejnega prehoda. Vmes moraš carinikom, policistom in vojakom pokazati še potni list, vozniško dovoljenje, prometno dovoljenje, pogodbo za najem avtomobila in moldavsko dovoljenje za prečkanje meje, nato pa v eni od kabin na meji pridobiti osebno dovoljenje za vstop v Pridnestrsko republiko in v vojašnici še dovoljenje Pridnestrske republike za vožnjo po njenem ozemlju.

V vojašnici je vse pregrajeno s steklom, skozi katero vojaki vidijo na tvojo stran, ti pa v ogledalu vidiš zgolj sebe. Ko se odprejo vratca, vojak z druge strani stegne roko, pograbi tvoje papirje in navrže: »Čakala bosta deset minut. Ali več.«

Grb Pridnestrske republike. FOTO: Lucijan Zalokar

In čakala sva več. Morda petnajst, morda dvajset minut, vrsta za nama je bila vse daljša, v njej pa vozniki tovornjakov iz nekdanjih sovjetskih republik, vsi bistveno bolj vajeni čakanja in urejanja vseh mogočih dovoljenj za prehod meje, pa čeprav meje države, ki ni uradno priznana in je dejansko država v državi.

Ko imaš v roki končno vse dokumente, niti ne veš več, katero dovoljenje želijo preveriti v določenem trenutku, vendar kmalu spoznaš, da potrebuješ predvsem potrpljenje, saj nato že vsak uradnik sam pokaže, kateri papir je pravi zanj. In ko v vojašnici počakaš še tistih deset minut ali več in plačaš približno dvajset evrov, naposled le dobiš zadnje dovoljenje za mirno raziskovanje Pridnestrske republike.

Gromozanski Lenin

Bistvene razlike s preostalo Moldavijo ni, vsaj ne v razvitosti. Ceste v Pridnestrski republiki so prav tako precej načete, v vaseh je navadno asfaltirana le glavna cesta, marsikaj ni do konca zgrajeno ali je povsem dotrajano, še največja sprememba je, da je nenadoma vse v cirilici in še več ljudi uporablja zgolj ruščino.

V Tiraspolu je nemogoče spregledati navzočnost vojske, saj pogosto vidiš na pohodu kakšno četo mladih fantov, precej je tudi vojaških in policijskih objektov, ki jih obiskovalci ne smejo fotografirati. V primerjavi z Moldavijo lahko vzporednice potegnemo še po številnih blokovskih naseljih, ki so ostali iz sovjetskih časov in se od tedaj niso prav nič spremenili.

Tipični socialistični bloki v Tiraspolu. FOTO: Aljaž Vrabec

Med obema glavnima mestoma je pomembna razlika v središču, saj obiskovalec med sprehodom ugotovi, da ima Tiraspol več smisla, vsaj kar zadeva urejenost. Glavne znamenitosti so bolj na kupu, lepše urejene in z jasno idejo, kaj je središče mesta in kaj drugi mestni predeli. V Kišinjevu je namreč vse bolj razmetano, malo tukaj, malo tam, vmes pa nekaj ulic z ničimer posebnim.

Leninova ulica. FOTO: Aljaž Vrabec

Vsaj za obiskovalce je v Tiraspolu najbolj živahna cesta 25. oktobra. Na njej ali v bližini je nekaj veličastnih stavb, ki po svoji arhitekturni podobi jasno nakazujejo, da so iz nekega drugega časa, toda denarja za njihovo obnovo je bilo vseeno očitno dovolj, zato ohranjajo mogočnost. Ena takšnih je mestna hiša Dom Sovjetov z Leninovim spomenikom v ospredju. Še večji Leninov spomenik je na drugem koncu ceste 25. oktobra pred parlamentom Pridnestrske republike. Parlament ima resda malce bolj dotrajano fasado, vendar vso pozornost pritegne gromozanski Lenin, pred katerim se vsak mimoidoči počuti majhnega in nepomembnega.

Visok Leninov spomenik pred parlamentom Pridnestrske republike. FOTO: Aljaž Vrabec

Vrtec Karla Marxa

V bližini ceste 25. oktobra je še več drugih spomenikov, posvečenih denimo Juriju Gagarinu, Tarasu Ševčenku in mnogim vojaškim bitkah, predvsem vojakom v drugi svetovni vojni in pridnestrski vojni, počastili pa so tudi spomin na jedrsko katastrofo v Černobilu.

Spomenik v čast Juriju Gagarinu. FOTO: Aljaž Vrabec

Katerega zgodovinskega obdobja se v Tiraspolu največkrat spominjajo, pričajo še nekatera druga imena ulic: Leninova ulica, ulice Karla Marxa, Rose Luxemburg, Clare Zetkin, Jakova Sverdlova, Karla Liebknechta … Prav tako imajo slike Lenina v restavracijah, v kakšni celo podobo Stalina, ob vsem tem pa obstaja tudi vrtec Karla Marxa. Tiraspol je tako precej lep primer, da ko politika ne zmore ponuditi lepše prihodnosti, toliko bolj časti preteklost. A obstaja izjema, to je precej svež kip Harryja Potterja pred obnovljeno univerzo.

Življenjski ritem je v Tiraspolu opazno počasnejši kot v zahodnih evropskih mestih, a imajo ljudje na voljo številne javne površine od parkov do igrišč, tudi manjši atletski stadion (s črnim tartanom) je odprt za vse ljubiteljske tekače, precej sproščeno vzdušje je v lokalih in restavracijah.

V teh jesenskih mesecih so izjemno ponosni, saj pri njih gostuje liga prvakov, najprestižnejše nogometno klubsko tekmovanje. Na žrebu skupin so imeli precej sreče, saj je Šerif pristal v skupini z najtrofejnejšim evropskim klubom Realom Madridom, slovitim Interjem iz Milana, iz bližnje Ukrajine pa je na obisk prišel še Šahtjor Donjeck.

V Tiraspolu je gostoval tudi madridski Real. FOTO: Gleb Garanich/Reuters

»Liga prvakov! Vau! Dolgo smo lahko samo sanjali in gledali po televiziji, zdaj pa igramo z največjimi v Evropi,« je navdušen Dimitrij, eden od velikih ljubiteljev nogometa v Tiraspolu. »Ves svet zdaj na televiziji vidi ime Šerif Tiraspol. In ne Kišinjev. To je za nas zelo pomembno, saj zdaj vsi vedo, kdo je glavni v Moldaviji – Tiraspol!«

Čeprav je ruski vpliv tako močan, da imaš tu občutek, da si bolj v Rusiji kot Moldaviji, je Dimitrij zatrdil, da se vsaj on identificira kot moldavski Rus. »Sem Rus, toda moja država je Moldavija,« odvrne brez pomisleka, vendar na podvprašanje, za koga bi navijal na nogometni tekmi med Rusijo in Moldavijo, poda še jasnejši odgovor: »O tem ni dvoma – za Rusijo!«

Kagebejevec postane šerif

»Sheriff« je eden redkih napisov, ki jih je v Pridnestrski republiki mogoče prebrati v latinici. A ne zgolj zaradi nogometa. Gre namreč za ime največjega – pravzaprav edinega – gospodarskega konglomerata na tem območju. Bencinska postaja – Šerif. Supermarket – Šerif. Poleg nogometnega kluba pod šerifovsko zvezdo spadajo še televizijski program, založniška hiša, gradbena in živilska podjetja, mobilni operater, oglaševalska agencija … Zato si meteorskega vzpona tiraspolskega nogometnega kluba ni mogoče razlagati brez poznavanja ozadja istoimenskega podjetja.

Leta 1993 sta ga ustanovila Viktor Gushan in Ilja Kazmali, nekdanja agenta ruske obveščevalne službe KGB. »Države (Sovjetske zveze, op. p.), ki smo ji služili, ni bilo več,« je Gushan pred leti v pogovoru za Vanity Fair omenil glavni razlog, zakaj je pustil službo in stopil na poslovno pot. Stkal je tesno vez s političnim voditeljem in dolgoletnim pridnestrskim predsednikom Igorjem Smirnovom, s čimer je tlakoval pot do vzpostavitve monopola. »Če vam poslovnež pove, da ga politika ne zanima, ni pošten. Je kot riba, ki pravi: 'Ne zanima me, ali imam vodo ali ne.'«

Nazaj v Sovjetski zvezi. FOTO: Lucijan Zalokar

Danes v pridnestrskem parlamentu sedi Gushanov sin Jevgenij, predsednik Vadim Krasnoselski pa Šerif hvali kot »glavnega davkoplačevalca« in »zanesljivega partnerja«.

Tihotapski eldorado

Podatki o velikosti Šerifovega imperija se razlikujejo od vira do vira. Če zapišemo, da trenutno zaposluje krepko prek deset tisoč ljudi in obvladuje več kot polovico pridnestrskega BDP, je ta ocena prej skromna kot pretirana.

A monopolizacija pridnestrskega gospodarstva ni glavni očitek na Šerifov račun. Podjetje je bilo v devetdesetih letih – po nekaterih navedbah pa še danes – domnevno vpleteno v številne sumljive posle. Predvsem tihotapske. Omenja se vse mogoče: cigarete, alkohol, hrana, belo blago in orožje, s katerim so zalagali vojaške sile na Kavkazu, v osrednji Afriki in na Bližnjem vzhodu.

Pariz? Ne, Tiraspol. FOTO: Lucijan Zalokar

Tridnevni obisk Pridnestrske republike in branje spletnih prispevkov je bistveno premalo, da bi novinar smel vleči sklepe, a dejstvo je, da to ozemlje vzbuja vtis tihotapskega eldorada. Ima podporo velesile, leži pa znotraj obubožane države, ki nad njim ne more izvajati nikakršnega nadzora. V Pridnestrski republiki so vzpostavljene vse državne ustanove, četudi je mednarodno nihče ne priznava. In pristanišče v Odesi, mestu, ki ni znano zgolj po Potemkinovih stopnicah, ampak tudi po živahnem kriminalnem dogajanju, je nevarno blizu.

Nogometni monopol

Ne preseneča, da Gushana kličejo tudi pridnestrski Abramovič. A če je ruski oligarh dregnil v očetovino modernega nogometa in kupil londonski Chelsea, je Gushan ubral drugačno pot: leta 1997 je kupil lokalni nogometni klub Tiras, ga preimenoval v Šerif in ga ekspresno hitro zavihtel na prestol moldavskega nogometa.

Na obrobju mesta je zgradil nov stadion, zraven pa še hotel s petimi zvezdicami in moderen kompleks za treninge; tako kot v vseh drugih panogah si je tudi tukaj ustvaril prednost pred konkurenco. V 23 sezonah je Šerif Tiraspol osvojil 19 naslovov državnega prvaka.

Čeprav nastopa v moldavski ligi, ima klub bore malo skupnega s to državo. Prvi razlog je politika, drugi pa igralski kader: na tekmi z Realom so bili v začetni enajsterici trije Brazilci, dva Kolumbijca, dva Grka, Ganec, Luksemburžan, Malijec in Perujec.

Mnogi menijo, da mednarodno obarvana zasedba zavira razvoj moldavskega nogometa. Da domačini, ki v preostalih klubih igrajo napol zastonj, preprosto ne morejo parirati tujcem, ki mesečno zaslužijo več tisoč evrov. Po drugi strani Moldavija najbrž še lep čas ne bi videla lige prvakov, če Šerif ne bi imel takšnega finančnega zaledja. Moralno neoporečni lastniki klubov pa so v nogometnem svetu tako ali tako prej izjema kot pravilo: kdor je (bil) tiho ob Berlusconijevem Milanu, Mamićevem Dinamu ali Bin Salmanovem Newcastlu, se mora previdno izrekati tudi o Gushanovem Šerifu. V tej luči ni težko razumeti predstavnikov kluba, ki zanikajo politične povezave in poudarjajo, da mora šport ostati šport.

Ruski spomeniki, evropski denar

Čeprav je Šerif nesramno bogata oaza v najrevnejši evropski državi, je v primerjavi s tekmeci v ligi prvakov še vedno palček. Njihova gostujoča zmaga proti madridskemu Realu velja za eno največjih športnih senzacij leta. Najtrofejnejši evropski klub v Tiraspolu ni dovolil vnovičnega presenečenja: na ledeno mrzel večer je domačine ugnal z 0:3, četudi se je zdelo, da bi jo galaktiki s kapetanom Karimom Benzemajem na čelu najraje čim prej popihali v toplo zavetje hotelske sobe. Mimogrede, nastanjeni so bili v hotelu Rusija, ki na eni strani gleda proti Domu Sovjetov z Leninovim, na drugi pa proti knjižnici s Puškinovim spomenikom.

Hotel Rusija, v katerem je bil nastanjen Real. Vhod je čuval šerif. FOTO: Lucijan Zalokar

A svet nikoli ni le črno-bel. Oziroma proruski v dani situaciji. V le streljaj oddaljenem mestu Bender stoji mogočna graščina iz 15. stoletja. Ko se po stopnicah povzpneš na vrh grajskega stolpiča, se pred tabo odpre zanimiv razgled: na eni strani zapuščen športni objekt, enolični socialistični bloki in parkirišče za vojaška vozila, na drugi Dnester in most proti Tiraspolu. Če pogledaš natančneje, opaziš tudi napis, da obnovo graščine financira Evropska unija.

Kako že pravijo? Denar je jezik, ki ga razumejo vsi …