Kupili banko, pojedli čevapčiče v Mona Plazi in šli

 

Če ne grem na tek zgodaj zjutraj, ni iz vsega skupaj nič. Zasedim se pri kakšnem članku ves dan, včasih tudi v noč, in potem se samo še pritožujem, kako me vse boli od sedenja. To jutro skočim pokonci, čeprav bi rada še malo poležala, in že sem zunaj, na ulici, da bi odbrzela proti Donavi, ki je le kakšne tri minute proč. Živim na Dorćolu, v najstarejšem delu Beograda. Nič kaj ugledno ni bilo, vse nasmeteno, stavbe razdrapane, asfalt luknjast – dokler niso ravno v moji ulici prejšnji mesec odprli hotela. Imenuje se Mona Plaza.
 

Čar »moje« ulice

Mona Plaza že ves mesec sameva. Vsak dan jo gledam, kako se blešči v stekleni preobleki, in občudujem ulico, ki je bila prej velikansko gradbišče, kjer so kar naprej vozili tovornjaki in prašili vse naokoli, zdaj pa je čista, okoli hotela raste nizka angleška trava, avtomobili bodo lahko parkirali na lično položenih ploščicah.

Odkar imamo hotel, je ulica lepša. Ko ne morem več prenesti, da je bilo vloženega toliko truda, gostov pa skorajda nič, grem tja na kavo, da bi bilo vsaj malo bolj živahno. To jutro sem presenečena. Pred hotelom je vse polno avtomobilov. Ne morem se načuditi – same ljubljanske registracije. In na vratih napis NLB, Nova Ljubljanska banka.

NLB leti v Beograd

Kaj naj rečem drugega kot to, da sta me novinarski instinkt in še bolj želja, da vidim koga znanega, zanesla v kavarno. Tam pa ljudi kot še nikoli! Celoten vrh NLB in še kakšnih sto članov širšega vodstva iz Slovenije in drugih držav na Balkanu. Zakaj ste v Beogradu? Je kaj posebnega? »Ne, nič,« mi odgovarjajo.

Izvem, da imajo v luksuzni Mona Plazi »timbilding za lideršip«, kakor rečejo temu, da se vodstvo nekega podjetja izo­bražuje in druži, najbolje v prijetnem ambientu daleč od doma, da bi pozneje doma lahko več in bolje delali. Slovenskega izraza za to še nismo iznašli.

Odkar je Adria propadla in njenih letov ni več, je iz Skopja, Podgorice, Sarajeva in Prištine veliko lažje potovati v Beograd kot v Ljubljano, mi pojasnijo, zakaj so tu in ne v Sloveniji.

Prikimavam, a sem, kakor je za novinarja značilno, sumničava. Ali bo morda danes podpisana pogodba med NLB in Srbijo za nakup Komercijalne banke, sprašujem prvega moža tukaj. »Ne, nikakor ne,« me strmo gleda v oči.


 

Berlin in Beograd

Srbski mediji so to dopoldne polni člankov o pripravljeni pogodbi, s katero bo Srbija izgubila, NLB pa pridobila tret­jo največjo banko v Srbiji. A kaj, ko novinarske race tukaj frčijo sem ter tja in nobene informacije ne moreš vzeti za suho zlato, dokler je sam ne preveriš.

V Beogradu je medijski kaos, do podatkov iz prve roke je skoraj nemogoče priti. Moj novinarski kolega Boštjan Anžin s Televizije Slovenija, ki je bil prej dopisnik iz Berlina, zdaj pa že tri leta živi in dela v Beogradu, pravi, da je iz Srbije veliko težje poročati kot iz Nemčije. Zaneseš se lahko samo na to, kar vidiš z lastnimi očmi.

Ko vidim zgodaj popoldne naše banč­nike, kako kadijo pred Mona Plazo, se spet oglasim pri njih. Ali res podpisa pogodbe desetletja, vredne skoraj 400 milijonov evrov, ne bo danes? Znanec iz NLB smeje se odkima. »Ne bo, pa četudi bi bil, ti ne bi mogel povedati. Saj veš, londonska borza bi ponorela, če bi informacija ušla.« Zvečer na srbskih portalih preberem, da je banka prodana.
 

Privid »naše« banke

Ko premišljujem o vlogi novinarja, grem iz čistega obupa zvečer še enkrat k Donavi. Niso mi zaupali, niti pol ure pred podpisom pogodbe mi niso potrdili informacije. Vem, odkar je internet, se vsakdo boji povedati karkoli, saj se lahko že čez nekaj sekund znajde v etru. A me kljub temu žuli.

Srbski novinarji so od »svojih« imeli informacije, jaz pa od »naših«, torej od Slovencev, ne. Jasno, saj NLB tudi ni več »naša« banka, ampak je večinsko v lasti mednarodnega sklada, ki ima sedež v Ameriki. Tako moji bančni znanci z mano kot s slovensko novinarko nimajo skorajda nič, kot tudi NLB s Slovenijo nima več kaj dosti. Popiti kavo da, zaupati ne.
 

Dobro jutro, Mona Plaza

Tudi tisto o osamljenosti Mona Plaze ne drži. Naslednje jutro, torej dan po podpisu »posla desetletja«, o katerem je odločil predsednik Srbije Aleksandar Vučić, ki drži v tej državi vse niti v svojih rokah, je pred prestižnim hotelom spet živo. Tare se ljudi nasploh, pa tudi policistov, gologlavih varnostnikov in mondenih žensk, ki v špalirju stojijo pred vrati.

Kaj se dogaja, sprašujem. »Hotel bodo odprli,« izvem. Odprli? Ali sem narobe videla zadnja dva dni, ko je v njem mrgolelo bančnikov, in ves mesec, ko sem tu pila kavo? Naslednji trenutek pripeljejo limuzine. Izstopi predsednik Vučić in začne se ceremonija.
 

S predsednikom Srbije

Preplavijo me mešani občutki; že drugič v tednu dni sem »z njim«, torej na dogodku, kamor je prišel in kjer ga vsi gledajo kot boga. Ko gre mimo nas, ki stojimo pred vrati hotela, zaploskajo, ko se vzpne po stopnicah v nadstropje, v nabito polni gala dvorani za hip vse obstane, nato pa se vzdušje omehča, po prostoru vzvalovi prijetna domačnost in prav vsi, najbrž prijatelji in znanci lastnikov hotela, gospodarstveniki, politiki in novinarji kažejo, da jih veseli biti tukaj. Ploskajo, kadar predsednik pove kaj lepega ali se česa domisli.

Tako je bilo tudi, ko je odpiral mednarodni turistični sejem in je bilo tam vsaj tisoč ljudi, med njimi mnogo tujcev. Takrat je hvalil turistične dosežke Srbije, danes hvali lastnike hotela, družino Momirović, ki je pred tremi desetletji postavila na noge modno hišo Mona in je do danes nabrala toliko denarja, da je zgradila že nekaj hotelov. V Mona Plazo na Dorćolu je vložila 30 milijonov evrov.

Tu je vse polno nasprotij. Čeprav sem dan prej pretipkavala izredno kritičen intervju proti Vučiću, ki da drži Srbijo v strahu in šahu, se bogati na njen račun s koruptivnimi posli in je nasploh pravi monstrum, sem se zdaj skupaj z njim in množico drugih čutila ponosno, da živim v ulici, v katero je ta družina vložila toliko denarja, kamor bodo najbrž prihajali gostje z vsega sveta, ki bodo – kot je dejal Vučić – Dorćol obogatili in bo ta mestna četrt obogatila goste hotela. Družina Momirović je simbol uspeha Srbije, je rekel predsed­nik, in vsi so ploskali.

Kaj točno je res, kot tujka ne morem vedeti, a »moja« ulica je zagotovo lepša, odkar je v njej hotel. To sem vedela že pred sloves­nostjo.
 

Preveč težav za koronavirus

Razmere so bile idealne za napad koronavirusa. Ali sem se ga v tej množici, kjer smo se tiščali drug k drugemu, nalezla ali ne, še ne vem. V Srbiji virusa uradno ni, kar je dokaj razumljivo, saj ljudje tudi k zdravniku ne hodijo toliko kot v Sloveniji in testov za koronavirus ne izvajajo tako pogosto kot ponekod drugod. Ko je predsednik v mikrofon zakašljal, je rekel, da smo lahko brez skrbi, na testu je bil negativen.

Po njegovem je Evropa panična, ker ji gre predobro in je zato na vsako kihanje preveč pozorna. Srbiji, ki je doživela že toliko hudega, take vrste nevarnost, kot je prehladni virus, ne more do živega, je dejal, dvorana pa je odobravajoče ploskala.

Ker ima predsednik Vučić prav v vsem, kar reče, ima zagotovo tudi v tem. Takšno je vzdušje v Srbiji, ne samo zato, ker je predsednik tak, ampak tudi, ker takšnega predsednika potrebujejo. Ljudje so iz njega naredili absolutista, ne obrnjeno, mi šepne znanec.
 

Pogostitev

Postrežejo tortice in pijačo, kakor so naredili že na mednarodnem turističnem sejmu, violine zaigrajo in vsi s(m)o povabljeni na žur. Lastniki pravijo, da so njihova največja specialiteta čevapčiči, taki, ki so zmešani iz teletine in ovčjega mesa.

Seveda jih ne dočakam, takoj moram čez cesto, domov, kjer me čaka tipkovnica, da tole napišem. V Srbiji bi se lahko Evropa marsičesa naučila, če ne bi hodila sem samo na obisk.