Jezik se morda izgubi, a »duša« ostane slovenska

 

Kriterij občutka povezanosti v tujini je en sam: vsi smo Slovenci. O tem fenomenu povezanosti mi je pred leti pripovedoval prijatelj v Novem Sadu. Enkrat samkrat v življenju mu je koristil njegov priimek. Piše se Drinčić. Ko je takrat iskal vrtec za svojega prvorojenca, je zavrtel že precej številk, a prostega mesta ni mogel dobiti v prav nobenem, dokler se ni eden od ravnateljev na drugi strani telefonske zveze razveselil: »Drinčić? Tudi jaz sem Drinčić. Seveda imam za malega Drinčića prosto mesto.« V Srbiji se ve, od kod izvirajo Drinčići, in tisti, ki so iz istega kraja, so vsekakor povezani in drug drugemu naredijo vedno uslugo, pa četudi se niti poznajo ne. Malček je lahko šel v vrtec.

Besedica »Slovenec« odpira vrata

​Podobno se vedemo Slovenci v Beogradu, kar je neznansko prijeten občutek. Ko smo doma, v Sloveniji, smo bolj pri­pravljeni na medsebojne konflikte, zamere in »fovšijo« kot na tujem. Ne ime in priimek, v Srbiji odpirata vsa vrata besedici »Slovenec sem«. Ni nujno, da si »pravi« Slovenec, torej Slovenec iz Slovenije. Enak ali zelo podoben učinek ima besedna zveza »slovenskih korenin«, torej rojen najverjetneje v Srbiji ali že kje drugje, a po očetu ali mami, dedku ali babici Slovenec.

Omemba slovenskosti ne odpira vseh vrat, pač pa predvsem slovenska, tista, za katerimi dela Slovenec. Slovenci v Srbiji namreč predvsem delamo, zato praviloma pridemo in to počnemo kar naprej, še bolj intenzivno kot doma. Kot novinarka od srbske države nisem mogla dobiti podatka, koliko Slovencev nas je na začasnem delu v Srbiji – to je take vrste podatek, ki ga na notranjem ministrstvu v Ljubljani stresejo iz rokava kadarkoli, tu pa nikakor ne moreš do njega –, a najbrž nas je manj kot sto.

Tukaj – hočeš nočeš – Slovenci vedno predstavljamo tudi svojo državo. A, Slovenac, rečejo v Srbiji in je vsem vse jasno.
Pred novim letom je tak čas, da se tudi družimo. Če te v Beogradu povabi na druženje ali kakršenkoli dogodek že Slovenec ali nekdo, ki je slovenskih korenin, je samoumevno, da boš šel. Kot je bilo direktorju Drinčiću samoumevno, da bo vzel v vrtec malega Drinčića.

Srbsko gostoljubje

Ko je Društvo Slovencev Sava povabilo na martinovanje, smo se nagnetli v majhne društvene prostore na sicer elitni lokaciji, na Terazijah, v najvišjem nadstropju, od koder lahko s pogledom zajameš dobršen del Beograda v smeri proti stolpu na Avali. Tukaj najdeš kot Slovenec dva tisoč bližnjih ljudi slovenskih korenin na čelu s predsed­nikom Sašem Verbičem, ki poskuša korenine varovati in negovati pred zobom časa. Srbija je izjemno tolerantna in gostoljubna do tujcev. Tukaj živi 33 narodnostnih manjšin, tudi slovenska. Slovenci so prihajali sem v raznih zgodovinskih obdobjih, največ v času Kraljevine Jugoslavije in SFRJ, vedno z znanjem in sposobnostjo za organizacijo. Čeprav so člani društva Slovencev Sava večinoma rojeni v Beogradu, se počutijo drugačne od drugih Beograjčanov. Počutijo se Slovence.



Povezovalna točka zanje je katoliška vera. Ni treba, da si zares veren, a to, da se počutiš Evropejca, pomeni, da si kulturno gledano katoličan, pa če se tega zavedaš ali ne. V Srbiji, kjer je večina pravoslavnih, na drugem mestu so muslimani, katoličanov pa je le nekaj odstotkov, se te razlike močno zaveš. Nadškof Stanislav Hočevar, ki je v Beogradu že skoraj dve desetletji, ustvarja občutek, da si dobrodošel, kar v tujini še posebno dobro dene: sprejme vse, ne glede na vero, z velikim veseljem, odprtostjo in zaupanjem.

Takšna točka bi lahko bilo tudi slovensko veleposlaništvo, a se veleposlaniki prehitro menjavajo. Bistveno je, da lahko na veleposlaništvu – pri svoji državi torej – uredimo, kadar kaj potrebujemo, in v tem smislu deluje brezhibno. Slovenci smo na svojo državo in njene podsisteme – zdravstvo, socialna zaščita, šolstvo – tukaj ponosni, čisto drugače kot takrat, ko smo doma in imamo čez vse to neskončno pripomb. V Srbiji vidimo, da deluje srbska država dosti bolj počasi, okorno in utrujajoče kot naša.

Nova kategorija slovenstva

Na isti valovni dolžini s Slovenci, ki jih v Srbijo pripeljejo novi izzivi, je Slovenski poslovni klub, ki ga vodi Danijela Fišakov, v Ljubljani rojena in izobražena Slovenka srbskih korenin, ki se je »vrnila« v Beograd. Na novoletni sprejem je povabila v Hyatt Regency, hotel, v katerem je pred mesecem dni najbolj znana estradna diva na Balkanu Svetlana Ražnatović - Ceca pripravila poroko svojega sina. Morda zaradi bleščavosti tiste svatbe ali noblese samega hotela je dobilo to srečanje pridih glamurja. V Srbiji deluje okoli 800 slovenskih podjetij, ki jih v večini vodijo domači, torej srbski menedžerji. Tako sem se srečala z novo kategorijo slovenstva: »predstavnik slovenskega podjetja«. Za vse njih je zelo pomembna Nova Ljubljanska banka.

Umetnost v NLB

NLB se v Beogradu blešči dosti bolj kot v Ljubljani, kar je tudi prav. V Ljub­ljani vemo, kako in kaj, v svetu pa imajo ljudje večje zaupanje v banko, če je trd­na, to pa kaže tudi na zunaj – z velikostjo in bleščavostjo svoje hiše. Zato so banke praviloma visoke in bleščeče. V NLB so nas na razstavo mladega srbskega slikarja Andreja Konopeka povabili Branko Greganović, direktor banke, Gorazd Čuk v imenu svoje galerije Pigmalion in Roman Weixler, začasni odpravnik poslov v imenu slovenske države.

Gorazd Čuk, velik ljubitelj slikarstva, gostitelj likovnih kolonij v Srbiji in mecen slikarjev, je dejal, da je Andrej Konopeka zelo perspektiven, kar z drugimi besedami pomeni, da utegne postati slaven, njegove slike pa veliko vredne. S slikami je tako kot z nepremičninami: imajo podobno visoko vrednost, ki je odvisna tudi od njihovega položaja. Če razstavlja slikar v banki, je zagotovo bolje, kot če v kulturnem domu.

Dogodek je bil prijeten, slike futuristične, slikar prijazen in vesel, da se nas je zbralo tudi nekaj Slovencev.



Kdo smo Slovenci, ki nas je usoda pripeljala na začasno delo v Srbijo? Zamislim se, ko na dnevih slovenskega filma v Beogradu srečam Teodorja Lorenčiča, nedavno še tajnika Univerze v Mariboru, pisatelja, prisotnega v naših medijih zaradi domnevne korupcije, ki se je pozneje menda izkazala za ničevo. »Emigriral sem v Beograd. Ko sem napisal prvo pesem tukaj, seveda o Mariboru, sem se zdrznil. Napisana je bila v srbskem jeziku. Prejšnji teden so me srbski književniki prijazno sprejeli v srbsko društvo pesnikov in pisateljev,« pove. Res je, jezik, poglavitna identiteta Slovencev, se v Beogradu lahko kaj hitro izgubi. Pravijo, da zaradi podobnosti s srbskim, a morda tudi iz drugih razlogov. Kakorkoli, »duša« ostane slovenska.