Tito v turških rokah

Sonce navpično nad mano in neznosno razbeljena avtocesta. Tisoči in tisoči avtomobilov drvijo vsak dan po njej, proti jugu, v še bolj tople kraje, v še večjo vročino. V prijetni senci srkam kavo. To je restavracija Tito.

Če se boste kdaj peljali iz Beograda proti Nišu, jo najdete na desni strani avtoceste malo pred izvozom za Paraćin. Še nedavno so v njej stregli natakarji, oblečeni v Titove pionirje, z rdečo rutko okoli vratu in modro partizanovko na glavi. Ena sama ljuba nostalgija po starih časih. Zato se tudi ustavim, kot se je zadnja desetletja ustavljalo tukaj, pri Titu, kdovekoliko ljudi. Da se za nekaj trenutkov, za čas ene kave in kozarca vode, vrnejo v preteklost.



Lokal je v celoti posvečen Titu. Njegove slike in slike z Jovanko, pa državne delegacije in Titovi kipi. Mali, živi muzej. Tam, kjer je največ spominov, najdem makedonsko družino. Prosijo me, da jih fotografiram. Ne, seveda niso živeli v času Tita, premladi so, zanj so slišali od očeta, ki je živel v Titovi Jugoslaviji in jim je tudi povedal za ta lokal. Doma so iz Struge, prelepega kraja ob Ohridskem jezeru. Ravnokar so na poti iz Züricha, kjer delajo. Morali so oditi od doma, ker niso mogli več prenašati revščine na vasi in korupcije v mestu. V Zürichu dobro zaslužijo, v pičlih nekaj letih so zgradili hišo v domači Strugi, kamor zdaj prihajajo vsake tri mesece. V švicarskih bankah je denar najbogatejših Makedoncev, to je bogastvo Makedonije, doma pa revščina, pripovedujejo. Ne, ne bodo ostali v Švici, ne bodo pustili otrok tam, samo da še malo zaslužijo, pa se vrnejo domov.



Z mešanico nemoči in žalosti zrem v to optimistično mlado družino. Koliko takih poznam! Kar trije moji strici so tako odšli delat iz Slovenije v Nemčijo, trije bratje, skupaj, v isto mesto, da nekaj zaslužijo in se vrnejo domov. Tudi njihove žene, moje tete, so bile s Ptuja in iz Haloz. Zdaj jih imajo vsi že čez osemdeset, pa so še zmeraj v Nemčiji. Njihove hiše, ki so jih zgradili na Ptuju, so prazne. Vsi so ostali tam, kamor so odšli nekoč davno za kratek čas, ki se je spremenil v vse življenje. Njihovi otroci, moji bratranci, so seveda tudi ostali v Nemčiji, pa čeprav je Slovenija tisoč kilometrov bližja Nemčiji kot Makedonija Švici. Takšno je življenje. Balkan je kri Evrope.

Energija Evrope prihaja z Balkana

Pri Titu se ustavljajo avtomobili z najrazličnejšimi registrskimi tablicami. Prevladujejo nemške, nekaj je švicarskih. Iz njih pa ne izstopajo Nemci in Švicarji, ampak turške družine, opazim, ko se vrnem k mizi. Le makedonska družina in mi smo iz »Jugoslavije«, vsi drugi so Turki. Nenavadno. Da to ni naključje, ugotovim, ko poskušam najti lastnika, da bi z njim podebatirala o tem in onem iz zgodovine restavracije. Ne morem ga najti, na poti je. Tudi on je iz Turčije. Lokal je kupil pred nekaj meseci. Takoj so se zamenjali gostje, pove natakarica. Po novem so to predvsem turški potniki, namenjeni s severa na jug, ki se na nekaj tisoč kilometrov dolgi poti ustavijo »pri svojem človeku«. Točka je simbolna. Tito je prešel v druge roke, turške. Hja, pravzaprav nič posebnega, pomislim. Ti kraji, kraji južno od Beograda, so bili v rokah osmanskega cesarstva polnih petsto let.



Danes se tod pretaka energija z juga na sever Evrope. Kot ogrom­ne žile so avtoceste, po kateri drvijo eritrociti v obliki milijonov avtomobilov, v vsakem pa nekaj pridnih rok: turških, bolgarskih, srbskih, makedonskih, bosanskih, hrvaških, ki prenašajo svež kisik, energijo, moč, tudi nekaj divjosti Evropi. Tam služijo kruh zase in za svoje družine, hkrati pa omogočajo Evropi gospodarsko rast. Evropa se brez teh novih moči ne bi razvijala. Bila bi še bolj postarana stara dama, kot je zdaj.
 

Nekoč 30, zdaj 6-kilometrske kolone na mejah

Ob vikendih so kolone, v katerih se zdomci vračajo domov, na številnih mejah po Balkanu dolge od tri do šest kilometrov. A to ni nič, če jih primerjamo s časom pred 40 ali 50 leti, ko je bila tukaj še Jugoslavija. Takrat je bila na meji z Bolgarijo, na primer pri Dimitrovgradu na vzhodu Srbije, v glavni sezoni kolona dolga 30 kilometrov. Nekaj zaradi počasnih mejnih organov, še več zaradi zares številnih zdomcev.

Odkar so v Turčiji v zadnjih letih izboljšali gospodarstvo in je že za domača delovna mesta težko najti delavce, menda mladi ne odhajajo več tako množično v Evropo. Podobno pričakujejo v prihodnjih letih v Srbiji. Evropska podjetja, pa tudi kitajska, ruska, ameriška prenašajo svojo industrijo v državo. Tudi tu ponekod že zmanjkuje delavcev in pričakuje se, da bodo mladi ostajali doma. A razvita gospodarstva so bolj mačeha kot mati na Balkanu. Dokler bodo skoparili pri plačah, bodo mladi še zmeraj odhajali na trikrat bolje plačana podobna delovna mesta v Evropi.

Nomadstvo in suženjstvo

Kakorkoli, današnje razvite Evrope brez Balkana ne bi bilo. Vseh teh ljudi mi je po svoje žal. Čeprav v trenutku odhoda ne mislijo tako, se sčasoma izkaže, da so se svojemu domu odrekli, tja se ne bodo več vrnili ali pa morda na starost, svoje življenje bodo pustili nekje drugje. Če se ne bodo vrnili, bodo ti kraji še naprej na margini Evrope, manj razviti svet, ki daje vse svoje moči nekomu drugemu, v zameno pa le redko dobi tam novi dom, pač pa so ljudje dolga desetletja obsojeni na prevažanje sem in tja, na tisoče kilometrov med severno in južno Evropo.

Sodobno nomadstvo, če to storijo prostovoljno, iz radovednosti, vedoželjnosti, zaradi boljšega življenja. Sodobno suženjstvo, če brez teh poti sploh ne bi mogli preživeti doma. Oboje občutim in o tem premišljujem kot novinarka, ki sem se podala na podobno pot. Prej nisem, zdaj pa čutim to nomadstvo, ki prinaša s seboj svobodo, pa tudi negotovost, nomadstvo, ki zahteva pogum, a vsebuje tudi strah, ki ti vzame dom, a ti ravno s tem omogoči stotine novih »domov«.

 

Nomadstvo se v sodobnosti seveda najbolj kaže v turizmu. Iti nekam, kamorkoli, samo da gremo, pa čeprav za hip pogledat novo pokrajino, neka druga drevesa, se gret na soncu drugje in gledat ob večerih luno iz nekega drugega zornega kota, kot je to običajno doma, je izziv milijonom po vsem svetu.

Ljudje vse bolj in bolj živijo na način nomadov. Kadar le lahko, potujejo iz kraja v kraj, se tam malo zadržijo, morda tudi kaj delajo, da si zaslužijo za jesti in piti, nato pa naprej. Človek se je v zgodovini že veliko premikal, a še nikoli ni premagoval v eni generaciji, v eni sami osebi tolikšnih razdalj. Ni kaj, nomadstvo imamo v genih.