Krasni novi svet, kje si?

Britansko-palestinski rekonstrukcijski kirurg dr. Ghassan Abu-Sittah, ki je oktobra in novembra lani preživel šest tednov v bolnišnicah v Gazi, bi moral sredi aprila govoriti na palestinskem kongresu v Berlinu skupaj z Janisom Varufakisom, a je Nemčija obema prepovedala vstop.

Kirurga, ki je tudi rektor univerze v Glasgowu, so v začetku maja povabili v francoski senat, da bi predaval o nevzdržnih razmerah v bolnišnicah v Gazi, a so ga ob prihodu na pariško letališče Charles De Gaulle zadržali francoski organi, »ker je Zvezna republika Nemčija uvedla schengensko prepoved njegovega vstopa v Evropo«.

»Trdnjava Evropa utiša priče genocida, medtem ko jih Izrael ubija v zaporih,« je na omrežju x zapisal dr. Abu-Sittah.

Trdnjava Evropa je postala prizorišče distopije Krasnega novega sveta. Eurosong je bil vzorčni primer. Iz številnih vojnih žarišč po svetu prihajajo podobe pekla in apokalipse, Evropa je v resnici v vojni, oder pesmi Evrovizije pa se vrti, in z njim vsi mi, lepi, pnevmatični, seksi, svetleči, talentirani, na halucinogeni drogi, kot je pisal Aldoux Huxley, ki nam omrtviči čutila in nas programira samo na to, da uživamo, uživamo in ne gledamo strašnih, grdih podob.

Gledam lepotice z gibkimi telesi in virtuoznimi glasovi, gledam nebinarne izvajalce, ki pojejo pesmi o iskanju sebe, gledam izraelsko izvajalko z vetrom v laseh, odeto v gazaste tančice, kot Saloma, ko je zahtevala Krstnikovo glavo, kako poje -  ker pesem je vedno poziv k sožitju, pesem sprosti bolečino, pesem presega delitve in konflikte.

Vsaj tako, si predstavljam, bi moralo biti na tekmovanju pesmi vseh držav in državic, ki se združujejo pod eno zastavo. Sporočilo solidarnosti, sporočilo miru. Ne, pozivi k miru so bili prepovedani. To so politična sporočila, so rekli organizatorji. Vsa sprenevedanja o apolitičnosti, izključitev nizozemskega predstavnika in hkrati ignoriranje pritožb o izzivanju izraelske delegacije, prepoved evropskih zastav, problematični nohti v palestinskih barvah ...

Vse to razgalja banalnost krasnega novega sveta, ki se je odvijala pred našimi očmi, pod okriljem generalnega sponzorja, izraelskega kozmetičnega podjetja Moroccan Oil.

Kdo si, Evropa? So pravila, ki ne veljajo za vse. V resnici ni več pravil, ne moralnih, še manj moralnega kompasa.

»Zelo veliko je bilo prepovedi, je rekla Miša Molk za MMC, samo najnujnejše ne. »Torej da Izrael ne bi nastopil ali pa da bi letos prireditev odpadla.«

Kje smo zdaj, se je vprašal David Bowie na albumu Blackstar, preden je odšel. Najbrž si kljub vsemu ni mislil, da bomo v nekaj letih zabredli tako daleč. Evropa. Evropska unija. EBU/UER. Kje smo?  Kateri emoji bi bil najbolj primeren, da izrazi ta absurd?

Ko sem prvič slišala Veroniko naše izvajalke Raiven, sem pomislila, da je komad preveč umetniški, da bi se dotaknil občinstva ali žirije. Raiven je kot mitološko bitje križano s princeso Atlantide, o kateri je pisal Platon. Je vesoljka s kristalnim glasom, izjemno prezenco in s sporočilom o zatiranju močnih, svobodnih žensk. A Raiven očitno ni več za ta svet, mislim na tisti svet, ki ga predstavlja vrteči se oder največje evropske zabave. Tega sveta umetnost ne zanima.

Kot mi je še pred leti rekel izraelski pisatelj Etgar Keret še pred leti, kulturni bojkot nikoli ni rešitev. »Zame sta literatura in umetnost edina varna mesta v tem ponorelem svetu. Umetnost je polje, kjer lahko obstajamo brez strahu in sprejemamo drug drugega. Umetnost je prostor empatije, sočutja, razumevanja različnosti.« Številni Izraelci in Judje so dvignili glas proti prelivanju krvi. Demoniziranje kateregakoli naroda je nevarno, a smo spet podlegli črno-beli zgodbi in se usmerili v napačno smer.

Prave igre se dogajajo v vrhovih moči in kapitala, in njihova logika je, da so vojne vedno bile in bodo. Tisti, ki na to logiko ne pristajamo, in veliko nas je, veliko več kot tistih, ki jim je to v interesu, imamo eno napako: prepričani smo, da nimamo moči.

Kje smo? David Bowie, kje smo? Kje smo, Mattias Desmet? Kje smo, Georgio Agamben?

Ukrajina je postala stara novica. O Assangeu razmišlja samo še Pamela Anderson. Podobe apokalipse v Gazi na zaslonih mirno preskakujemo. In mene je sram.

Obtožujem. Najprej sebe. In vas. Ker mislim, da imamo moč, pa smo se ji odrekli.

Desmet v knjigi Psihologija totalitarizma govori o nevidnem totalitarizmu v žametni rokavici, ki nas ziblje v množično hipnozo. Edini način, da se mu upremo, pravi, je, da dvignemo glas. Kjerkoli. V kavarni, na družbenih omrežjih, na ulici.

Dovolj. Dvignite se, je pozival  Stephane Hessel že dolgo pred tem. On je verjel v mlade generacije. Jaz verjamem v nove generacije, ki dvigujejo svoj glas na ulicah, v protestih na Univerzah po svetu in pozivajo k prekinitvi morije. Nekaj se dogaja, nekaj vre.