Kraljica

Je četrtek zvečer in Buckinghamska palača je sporočila vest o smrti kraljice Elizabete II. Nenadoma ne morem pisati o ničemer drugem, čeprav vem, da bo, ko bo Nedelo izšlo, lik kraljice osvetljen z različnih kotov v vseh svetovnih medijih.

Nikoli se nisem pretirano zanimala za monarhijo, morda me je veliko bolj zanimala vladavina njene predhodnice, Elizabete I., sem pač eskapist in se, da bi si oddahnila od aktualnih mračnih dogodkov, raje potapljam v zgodovino in v Shakespearove drame. A tudi Elizabeta II. je zdaj postala zgodovina in to je nekako čuden stavek, ki ga ne zmorem še povsem dojeti.

Ko v urah po oznanitvi njene smrti prebiram tuje medije, komentarje, analize, gledam fotografije, dokumentarec na TVS, se v meni zbira nerazložljivo občutje žalosti, ki se meša z občudovanjem in fascinacijo nad to neobičajno žensko, ki je bila do 8. septembra 2022 ikona, ki je za mnoge, kot pišejo mediji, pomenila steber, skalo, svetilnik vsaj navidezne urejenosti v kaotičnosti in razdrobljenosti modernega sveta. Nikoli v zgodovini ni bilo tako planetarno slavne kraljice, ki bi vladala sedem desetletij. Hočem biti tako slaven kot angleška kraljica, je nekoč rekel Andy Warhol in to je ena od redkih stvari, ki mu ni uspela.

Na svet je prišla v času vzpona radijskega medija, leta 1926, ko vsi Britanci še niso imeli volilne pravice, in še kot novorojenčica dobila prvo knjižno posvetilo, avtorja Medvedka Puja A. A. Milna, piše Vanity Fair. Pri desetih letih, po abdikaciji njenega strica, je postala prestolonasled­nica, njeno kronanje leta 1953 je prvič spremljala televizija. Odšla je v času, ko je z napredkom tehnologije svet postal globalna vas, ko so  pregovorno zoprne britanske tabloide zamenjala družbena omrežja, ki so še bolj nepredvidljiva in kruta kot nekdaj tabloidi, sokrivci nesrečne smrti njene snahe.

Na njenem telesu se je zapisovala zgodovina dvajsetega in enaindvajsetega stoletja, to smo lahko videli v enem največjih podvigov produkcije tv-serij, v seriji Krona avtorja Petra Morgana, ki je najverjetneje najbolj kompleksen hommage monarhiji, pa tudi, kolikor je to mogoče, verodostojen portret kraljice.

Kraljica Elizabeta II. FOTO: Reuters

Vsak od nas ima svojo podobo kraljice, vsakdo z njo povezuje vsaj nekaj zgodovinskih dogodkov, ki jih je sam doživel, in ki so iz kolektivnega vstopili v osebni spomin. Gledam fotografije, njen ljubki kerubski obrazek v otroškem vozičku, vidim jo kot deklico, kako vzravnano jezdi na belem konju skupaj z očetom, kraljem Jurijem. Fotografija, na kateri v kombinezonu menja kolo na vojaškem vozilu med drugo svetovno vojno; na naslednji iz petdesetih let je s hčerko, princeso Anne, in malim Charlesom, ki s široko razprtimi otroškimi očmi gleda v objektiv in ne sluti, kakšne preizkušnje ga čakajo. Tu so fotografije, na katerih je kraljica z Nelsonom Mandelo in mnogimi velikimi državniki sveta, ki jih več ni, fotografija obiska Irske 2011, ključnega za zgodovinsko spravo. In so tudi novejše, recimo tista, na kateri se smehlja skupaj z Meghan Markle, trenutek iskrene povezanosti, ki se ne bo več ponovil.

Tudi kraljica, kot mi vsi, je bila nekoč ranljiva najstnica, tudi kraljica, kot vsi mi, se je spopadala z bolečinami, dvomi, strahom, razočaranji, le da je bilo na njen hrbet naložene toliko odgovornosti, da je njena koža otrdela ali pa je morala takšna postati za javnost. Kdo je bila Elizabeta II. zasebno, zares ne bomo nikoli vedeli, kljub številnim biografijam, filmom, serijam. Ne bomo vedeli, kaj je zares občutila ob smrti Diane, ko se je v žalosti in ogorčenju dvignil skoraj ves svet. Kako je v tišini žalovala ob smrti svoje matere in lani ob smrti svojega življenjskega sopotnika. Kaj je razmišljala, ko je rdečelasi vnuk Harry napovedal svojo poroko z Meghan, kaj je občutila, ko je gledala oddajo Oprah Winfrey, v kateri je mladi par »člana« družine obtožil rasizma, kaj se je dogajalo v njej ob nedavnih spolnih škandalih, s katerimi je bil povezan njen nekdaj najljubši sin Andrew ...

  S tem, ko je odšla, je sprožila tudi razmišljanje o stoletju, ki je za nami, in hkrati z njim našo osebno inventuro. Kot da se moramo soočiti s tem, kar slutimo že dolgo: da je neke dobe nepreklicno konec in da tesnoba, ki nas vse prežema v tem času, ko se oziramo po minulem »stoletju tesnobe«, zadnje opozorilo, da se svet mora spremeniti.