Koža si bo po opeklinah opomogla, pozabila ne bo

Da, Slovenci se pod vročim soncem do svoje kože obnašamo vse bolj odgovorno, opaža dermatovenerologinja dr. Mirjam Rogl Butina: »Večinoma smo usvojili pravila varnega obnašanja na soncu – s tem smo lahko zares zadovoljni.« To med drugim pomeni, da se v času, ko je sonce najmočnejše, umak­nemo v gosto senco in tam ostanemo med deseto dopoldne in četrto popoldne.

Sončne opekline se sčasoma zacelijo, nečesa pa le ne smemo pozabiti, poudarja sogovornica. »Na kratki rok si koža opomore, ampak ne pozabi. In čez nekaj let, desetletij nas spomni nanje.«

Odkar so zahodne države – med prvimi je bila Avstralija – pred več kot tremi desetletji začele opozarjati prebivalstvo, da je dolgotrajno izpostavljanje sončnim žarkom škodljivo, veljajo priporočila, da se je treba v dobro zdravja s sonca umakniti v času najhujše pripeke, med deseto in šestnajsto uro: »To še vedno velja. Tam do konca julija je celo bolje, če interval podaljšate vsaj do pol petih. UV-žarki povzročijo veliko poškodb v celicah – spreminjajo genetski material celic v koži neposredno in posredno prek prostih radikalov, sprožijo močne vnetne odzive, vplivajo na aktivnost imunskega odziva in druge.«

Pozno spomladi in v poletnih mesecih trgovine preplavijo kreme, olja in mleka za zaščito pred soncem, ki so označeni z različnimi faktorji zaščite. »Če na kožo nanesemo najvišje faktorje in v zadostni količini, nas ustrezno varujejo. Vendar močno odsvetujem nanašanje teh pripravkov, da se potem lahko 'varno' sončimo. V teh urah se je smiselno umakniti v gosto senco, ne pod sončnik, če pa to ni mogoče, ker, na primer, delamo ali hodimo po hribih, se je smiselno ustrezno obleči. Pripravke z zaščitnimi faktorji nanesemo le na dele telesa, ki jih ne pokrijejo oblačila,« svetuje dr. Mirjam Rogl Butina iz zasebne dermatološke ustanove Dermatologija Bartenjev - Rogl.

Slavni in opečeni

Ob vseh dognanjih o škodi, ki jo na koži povzročajo sončne opekline, je temno zagorela koža v nekaterih krogih še vedno lepotni ideal. Svetovni splet nam je svet in navade slavnih ljudi, ki lahko velik del leta preživijo v sončnih eksotičnih krajih, prinesel v dnevno sobo. Številne slavne igralke, ki prisegajo na zdravo življenje, recimo Gwyneth Paltrow, Emiliy Blunt in Nao­mi Watts, na plaži ostajajo v oblačilih in pod širokimi krajci, še več pa je zvezdnikov, ki jim je zagorela koža bolj všeč kot »aristokratska bledica«. Lahko bi se oskrbeli z najboljšimi izdelki za kožo, a so nedolgo tega splet preplavile fotografije slavnega britanskega nogometaša Wayna Rooneyja, ki je bil zaradi sončenja rdeč kot kuhan rak, in njegove le malo manj pordele družine, v kateri so štirje majhni otroci – in vsi so bili bolj ali manj opečeni. Britanski mediji se v svoji družabni kroniki vsako leto znova blago posmehujejo tudi medijskemu mogotcu Simonu Cowellu, ki poletja preživlja v mondenih letoviščih na Barbadosu, a je nad pasom vedno znova hudo opečen.

Tudi na slovenskih plažah še vidimo ljudi, ki se opoldne v najhujši vročini pražijo na soncu in hladijo v vodi, potem pa se spet postavijo na sonce, ki skozi prizmo kapljic dobi še posebno moč.

Pred sodobnim potrošnikom je veliko zapletenih izzivov: po eni strani ima na voljo informacije o nevarnih UV-žarkih, pred katerimi naj bi ga zavarovali preparati za sončenje, po drugi strani pa so glasni številni nasprotniki kemije, ki jo vsebujejo kozmetični preparati. Morda danes tudi v premožnih slojih, ki lahko izbirajo slog življenja, prevladuje prepričanje, da so sredstva, ki varujejo pred opeklinami, bolj škodljiva kot sončne opekline? »Kar zadeva omenjene slavne ljudi – ljudje smo zapletena bitja. Znanje žal v marsikateri zadevi ni povezano z ustreznim vedenjem. Kar pa zadeva opekline in zaščit­ne kreme – ne, nikakor ne prevladuje mnenje, da so zaščitna sredstva bolj škodljiva kot opekline. Informacije, ki jih prejemamo, so seveda zelo različne in si nasprotujejo. Del ljudi je zato prestrašenih in razmišljajo v različne smeri, ampak veliki večini je jasno, da opekline povzročijo bistveno več trenutne škode in večje tveganje v prihodnje kot pa nanašanje zaščitnih pripravkov,« odgovarja sogovornica.

S kremo ne varčujemo

Strokovnjaki z nacionalnega urada za javno zdravje poleg sence, v katero se je treba umakniti pred poletno pripeko, svetujejo tudi varovanje z lahkimi oblačili, za kožo, ki ostane izpostavljena soncu, pa veljajo priporočila, da jo je treba »izdatno premazati s kakovostnimi zaščitnimi kremami z dovolj visokim faktorjem in filtrom za UVA- in UVB-žarke«. Po njihovih nasvetih se s kremo za sončenje namažemo vsaj 30 minut, preden gremo na sonce, ko je koža še hladna in suha. Nanos ponovimo vsake dve ali tri ure, poleg tega pa po vsakem kopanju ali močnem znojenju – z brisačo nanos s kože obrišemo skupaj z vodo. Oči je treba zavarovati s kakovostnimi očali, ne le zato, da nas ne bi slepilo – optiki znajo povedati, s katerimi materiali si lahko naredimo več škode kot koristi, in to je dobro preveriti, preden sežemo v denarnico za očala, ki bodo le lepa in modna.

Na spletni strani slovenske agencije za okolje (Arso) je mogoče dobiti pojasnila o sončnih žarkih, pred katerimi se poskušamo zavarovati, ko se umikamo v senco in pokrivamo z oblačili. Od leta 1993 izvajajo meritve sončnega sevanja UVB. V poletnih mesecih na Arsu objavljajo podatke o tako imenovanem UV-indeksu sevanja, da bi se lahko prebivalci ustrezno zavarovali pred močnimi sončnimi žarki. Njihovi strokovnjaki pojasnjujejo, da sončno sevanje sestavljajo ultravijolično, vidno in infrardeče sevanje. UV-indeks je mednarodno sprejeta in enotna mera za moč ultravijoličnega sončnega sevanja. Pomembna je tudi osebna občutljivost na UV-žarke, ki je odvisna od pig­mentacije kože, izpostavljenosti soncu in drugih okoliščin. Po pojasnilih dermatologov človekova koža s pomočjo energije UVB-svetlobe oziroma žarkov tvori vitamin D, zato je zmerno bivanje na soncu blagodejno, hkrati pa ti žarki ob preveliki izpostavljenosti povzročajo opekline. Kožo lahko poškoduje tudi UVA-svetloba oziroma žarki – ti pospešijo procese staranja v njej. Ozonska plast teh dveh skupin žarkov ne ustavi, zato dosežejo zemljo. Slovenska agencija za okolje objavlja tudi sporočila o vsebnosti ozona v zraku, saj prevelike koncentracije neugodno vplivajo na dihalne poti, posebno pri ljudeh, ki so zaradi različnih vzrokov bolj občutljivi – recimo majhni otroci in starejši ljudje ter bolniki z obolenji dihal.

Najmanj šest žličk

Desetdnevnih počitnic na morju danes najbrž nihče več ne bo poskušal preživeti z eno samo stekleničko zaščitnega mleka – nihče več se ne smeji mamam, ki otroke s kremo namažejo na debelo, kakor da bi padli v smetano. Kakor poudarjajo dermatologi, je treba kremo za sončenje vedno nanesti v debelem sloju. Po priporočilih nacionalnega inštituta za javno zdravje naj povprečno visok odrasli vsakič porabi tretjino ali četrtino celotne vsebine embalaže: za primerno zaščito pred sončnimi žarki je treba na vsako okončino, trup in hrbet ter glavo z vratom vsakič nanesti po čajno žlico kreme. Tudi v Sloveniji imamo proizvajalce izdelkov za zaščito pred soncem – nekateri so vključeni v sekcijo proizvajalcev kozmetike, čistil in pralnih sredstev pri Gospodarski zbornici Slovenije. Povezani so z mednarodnimi industrijskimi združenji – med drugim so člani Evropskega združenja proizvajalcev kozmetičnih izdelkov, tako da iz prve roke spremljajo evropska priporočila na področju svojih izdelkov. V sekciji poudarjajo, da morajo biti uporabniki pozorni na navodila za uporabo – pro­izvajalci jim na embalaži pogosto svetujejo, naj pri vsakem nanosu uporabijo dovolj izdelka oziroma naj se z njim izdatno namažejo.

Po pojasnilih sekcije za kozmetiko je priporočena količina nanosa dva miligrama kreme na kvadratni centimeter kože: »To je količina, ki se uporablja tudi pri znanstvenem testiranju učinkovitosti sredstva.« No, na plažo najbrž ne bomo nosili tehtnice, zato v sekciji dodajajo še: »To pomeni približno 30 do 35 mililitrov izdelka za celotno telo povprečno visokega človeka, kar je primerljivo z velikostjo žogice za golf, ali pa vsaj šest polnih čajnih žličk na telo.« Četudi je nanos na koži zadosti obilen, celo debelejši od priporočenega, v sekciji kozmetikov poudarjajo: »Ponovni nanos ne bo podvojil vrednosti SPF, ki je označena na embalaži, torej dvakratno nanašanje sončne kreme z zaščitnim faktorjem 15 tega ne povečalo na 30.«

Ali je dražje tudi boljše?

Po pojasnilih sekcije kozmetičnih proizvajalcev pri gospodarski zbornici je oznaka SPF kratica za angleški izraz Sun Protection Factor, v prevodu sončni zaščitni faktor: »Nanaša se na zaščito, ki jo izdelek zagotavlja pred UVB-žarki. Uveljavitev števila SPF je bila pobuda industrije, ki je standardizirala označevanje UV-zaščite na izdelkih po vsej Evropi in tudi drugod po svetu. Število SPF označuje sposobnost izdelka za zaščito pred soncem, da filtrira UVB-žarke. Izdelek z zaščitnim faktorjem 15 bo filtriral približno 93 odstotkov UVB-žarkov, z zaščitnim faktorjem 30 pa okoli 96 odstotkov. Za minimalno zaščito strokovnjaki priporočajo izdelek za sončenje, ki ima SPF vsaj 15.« Ti pripravki niso poceni, ker pa je razpon cen kar opazen, se potrošniki sprašujejo, ali si bodo z večjim izdatkom zagotovili tudi boljšo zaščito.



V Zvezi potrošnikov Slovenije so testirali več zaščitnih sredstev in rezultate objavili v julijski številki svoje revije: »Preverili smo sredstva z zaščitnim faktorjem najmanj 30, a vsa niso izpolnjevala obljub, zapisanih na embalaži. Kakor na testih ugotavljamo že vrsto let, se je tudi tokrat izkazalo, da za dobro zaščitno sredstvo ni treba odšteti veliko denarja. Celo več, zmagovalca testa sta med najcenejšimi na trgu, medtem ko je najdražji vzorec pristal pri dnu lestvice.« Ob še tako dobri kremi za sončenje pa je treba pomisliti na opozorila dermatologov: z njimi se ne mažemo, zato da bi se lahko tudi v najhujši vročini pražili na soncu in mu nastavljali vse telo, od sončnega vzhoda do zahoda.

Naravno in sintetično

Med številnimi izdelki za zaščito pred sončnimi žarki tudi je vse več takih, na katerih je oznaka, da so ekološki, bio, organski ... Toda po besedah Helene Gombač iz sekcije proizvajalcev kozmetike, čistil in pranih sredstev zakonodaja opredeljuje le pogoje, ki zagotavljajo, da so kozmetični izdelki varni za uporabnike, ne definira pa, kaj je naravno: »Po merilih za to področje je za zakonodajo naravna kozmetika enaka kot vsa druga. Na splošno definira, katerih kemikalij oziroma sestavin kozmetični izdelki ne smejo vsebovati, v določenih primerih pa, katere koncentracije so dovoljene in podobno. Zakonodaja pa ne razlikuje med naravno in drugo kozmetiko.« V povezavi z naravno kozmetiko je nasploh precej vprašanj še brez odgovora. Proizvajalec lahko navaja, da gre za naravni, ekološki izdelek, vendar si merila za to oznako postavi bodisi sam bodisi upošteva dogovor znotraj nekega certifikata, poudarja sogovornica: »Toda tudi certifikati so v bistvu komercialni dogovor znotraj neke skupine, združenja proizvajalcev, ki se dogovorijo, katera merila bodo upoštevali pri svojih izdelkih, za katere bodo certifikat uporabljali. Dogovorijo se na primer, da morajo vsebovati določen delež surovin iz ekološke pridelave. Za kriterije se torej dogovorijo med sabo, gre za komercialni dogovor med njimi. Drugače pa na ravni EU ni nobenih natančnih predpisov o naravni kozmetiki.«

Zagovorniki kozmetike brez sintetičnih kemikalij med drugim opozarjajo, da industrijski izdelki vsebujejo silikon in paraben. »Silikoni so se v izdelkih za nego kože in las kar veliko uporabljali, ker se z njimi ob dotiku doseže svilnat, žameten občutek. Vedeti pa moramo, da je danes na trgu zelo veliko različnih silikonov. Paraben pa v industriji kozmetičnih izdelkov uporabljajo kot konservans. Tudi parabenov je več vrst. Kemijsko so med seboj različni, nekateri se pojavljajo tudi v naravi. Za nekatere so ugotovili, da imajo stranske učinke in jih zdaj v kozmetiki ni več dovoljeno uporabljati. Nekateri parabeni, dva ali trije, pa so najboljši konservansi, najbolj preverjeni in z najmanj stranskimi učinki,« nam pojasni vodja razvoja v znani ljubljanski tovarni Ilirija Zdenka Koren.

Faktor za lase opustili

Ob tem opozarja na pomembno okoliščino, ki jo morajo upoštevati proizvajalci kozmetičnih izdelkov: »Silikoni so še vedno predmet kritike. V Iliriji nam sicer niso bili nikoli zelo blizu, tako da smo jih pri izdelkih za nego las uporabljali zelo malo, nekaj pa. Konservansi pa so nekako nujni – tako kot je recimo nujna zaščita pred soncem.« Ni namreč pomembno, da je izdelek za nego kože ali las neoporečen, ko zapusti proizvodnjo, ampak da se ne okuži pozneje, pri uporabniku, ko je izpostavljen dotiku in različnim vplivom, takrat se ne sme okužiti z bakterijami in to preprečuje konservans, dodaja sogovornica: »Pokvarjen, okužen izdelek bi bil za kožo lahko bolj nevaren kot neki konservans, ki je prestal števila testiranja. Izdelke brez njih je mogoče uporabljati veliki krajši čas, hraniti jih je treba v hladilniku.« Vsekakor pa je tudi v industriji kozmetičnih izdelkov vse močnejši trend, da bi bilo v njih več sestavin naravnega izvora.



V Iliriji so pred leti z nakupom Lekove drogerije v Lendavi pridobili tudi nekaj proizvodnje krem za nego kože, ne izdelujejo pa nobenega sredstva zaščito kože pred sončnimi žarki: »Pred nekaj leti smo imeli pri izdelkih za profesio­nalno linijo tudi ponudbo sprejev za sončenje in mask za lase, ki so vsebovali UV-zaščito, ampak je šlo bolj za nišno proizvodnjo. Na trgu se ni pokazala potreba po njih. Dobavitelji surovin nam sicer še vedno ponujajo neke specifične, posebne sestavine v ta namen, ampak to linijo smo opustili.« Navsezadnje si lase preprosto postrižemo, če so zaradi sonce in slane morske vode postali bolj podobni slami. Kože pa si ne moremo sleči in obleči nove – zato jo bomo na brezskrbnih poletnih počitnicah varovali, kakor nam priporočajo strokovnjaki, v gosti senci.