Kolosalno

Večinoma sem na teh poteh sam, saj je šlo včasih v dvoje, troje, 40 na uro skozi naselje, prepolno možnih štirikolesnih vpadnikov s stranskih uličic, s pogledom zgolj na prijateljevo ritno zavetrje, za ruleto komaj preštevnih polj, ki ni odtehtala adrenalina. Če si na cesti sam, gre za rusko ruleto. Lahko se zgodi kaj slabega, a bobnič sreče v veliki, večji meri vrtiš sam.

Bila so leta, ko mi je veselje narekovala oziroma odmerjala ura, zdaj so časi, ko leta odmerjajo tempo uri. Ki je vsled tega nimam. Kar je bilo nekoč 49 minut in šest sekund, je zdaj 114 minut. Naklonski odstotki na tablah so enaki, a naklon je nerazpoznaven. Človeku ni več naklonjen, kot mu je bil nekoč. Včasih je bil klanec izzivalec, ki si ga ponižal, zdaj je tekmec, proti kateremu z malo sreče in veliko napora dosežeš neodločen rezultat.

S tem rekvizitom, pravijo, da gre za enega najuporabnejših in, no ja, najzabavnejših izumov do zdajšnjosti, sem se prvič srečal nekje med preskokom iz osnovne šole v usmerjenoizobraževalno srednjo. Praobliko, kakršna je bila na voljo v Ljubljani, sem dopolnil z rezervnimi deli iz Trsta, kjer ni bilo mogoče dobiti zgolj džins izdelkov za bildanje jugofrajerizma.

Potem je prišla srednja šola in sedem let študentske utrujenosti, ki se je vlekla še dolgo v čas, ko sem si začel sam rezati trd kruh.

In izbruhnila je evforija, do daske, tudi zjutraj dveinpolurne peze, potem pa za deset ur na šiht, če lahko tako rečem sedenju za računalnikom in urejanju svojih in sodelavskih črkovij in besedij ...

Potem se je zgodilo, da zdravje ni več sledilo svojemu namenu, odganjanju bolezni, in gibalna cestna patološkost je šla v franže. Pa mine kratkih suhih deset let in po spletu, s čimer ne mislim vzporednega sveta, naključij, sem svojo ritno koščico spet začel drgniti tam, kjer so ostali zakopani spomini.

Minuta je dobila 90 sekund, vsi števci so bili pokvarjeni, vse ostalo je ostalo, kot je bilo. Le da na bistveno višji tehnološki ravni, kar je ob telesnem zastarevanju privedlo do statusa quo.

Čeprav nisem pisarniški tip nedelovca, si ne predstavljam, da bi se preživljal na cesti, pa ne mislim kot espejevec najstarejše obrti na svetu. Čeravno bi bil za to desettisočkrat izdatneje plačan, kot sem. Takole za hobi, za dušo se mi zdi prefloskulast izraz, pa gre za idealno pezo, če le gre, trikrattedensko.

Nase ne opozarjam več z grimaso zagrizenosti, ampak z rdečo lučko pod sedalom, strah me ni nikdar, ker je moje življenje pač v rokah, če sem konkreten, kogarkoli že, a na poti od točke F do G in, če ni tehnične okvare, tudi nazaj, imam čas za razmišljanje, previdno sanjarjenje.

Včasih se odpravim tudi v prodajalne na oglede, kaj rekvizitarne ponujajo novega. No, ponujajo toliko novega, da na robu joka kmalu zapustim prostore. Saj ne da si ne bi mogel privoščiti karbonskih lepotcev najvišjih rangiranosti, a da bi zaradi tega dve leti natepaval zgolj čičeriko, no, smo pa le mož.

Ljubega početja sem se lotil tudi na zdajšnji kulturni praznik, telesna kultura je del kulture, se tolažim. Dan oblačen, veter večji del piha v junaške prsi, manjšinsko pa v stroka česna, iz katerih rastejo nožice, a ne nazadnje sem po tednih, ko sem samcat kolovratil s Celzijem malo nad ničlo, v dveh urah srečal kar tri sogonilce. In enemu s tlačilko, če ne veste, to je pumpa, celo pomagal, da ni pešačil do svojega doma.

Sam sem se, srečen kot vedno, k najbližjim vrnil v načrtovano zamujenem času. A tako pač je, če velja, da nekoga moraš imeti rad. Poleg sebe in najožje družine. Pa čeprav je to tvoj rabljeni bicikel. Specialka.