Ko trener otroku reče, da ga ima poln k...

Dolgoletni nogometni trener in pedagog, ki se ni želel izpostaviti (njegove podatke hranimo v uredništvu), opozarja, da način dela z mladimi danes ni pravi. »V Sloveniji imamo žal klube, v katerih odigrajo desetletniki tudi po deset tekem in več v mesecu, ob tem trenirajo štirikrat na teden, tudi do dve uri. Klubi s povečevanjem števila in trajanjem treningov upravičujejo razmeroma visoko vadnino, s tem pa uničujejo otroke. Pri Olimpiji, na primer, zdaj za dodatno plačilo ponujajo še dodatne štiri individualne treninge na mesec, na katerih pa naj bi otroke učili tisto, kar bi moralo biti osnova običajnih treningov! A vadba trikrat na teden je več kot dovolj, otrok namreč potrebuje še kak dan sam zase, drug šport ali pa samo prosto igro.«

Pri tem vidi tudi krivdo države. »Klubi životarijo, država plača zelo malo ur, ki so na voljo za treninge otrok. Pri Slovanu, na primer, imajo več kot 200 otrok, termini treningov pa so že od 15. ure, zato starši težko pravočasno pripeljejo otroke. Še večji problem je pozimi: ker je treba za najem telovadnice plačati, klubi težijo k treningom zunaj, kar pa se od novembra do marca zaradi zdravja otrok ne bi smelo. Težava so tudi prevelike skupine: nekateri trenerji imajo dvajset in več otrok, zato temu ne moremo reči trening, kvečjemu varstvo. Za kar je 50 evrov, kolikor običajno znaša mesečna vadnina, preveč.«

20.644
nogometašev med 7. in 14. letom je registriranih v Sloveniji
10.490
v starosti od 15. do 18. let
18.869
nogometašev je starejših od 18 let
19.551
trenerjev ima za sezono 2018 licenco Trener C

A klubi se ravno na podlagi števila vpisanih otrok potegujejo za občinska sredstva, starše nagovarjajo, da jim namenijo del dohodnine, »mnogi pa dejansko živijo prav od vadnin, zato tudi težnje klubov, da otroka čimprej privabijo in nato zadržijo pri sebi«, je potrdil prof. dr. Gregor Jurak s Fakultete za šport (FŠ). So se pri snovanju nacionalnega programa športa, kakor je povedal, zavzeli za večjo preglednost financiranja teh programov: če jih financira občina, bi moralo biti javno objavljeno, koliko od javnega financiranja gre za kadre, objekte ... in kakšen je delež sofinanciranja staršev; s tako preglednim sistemom, je prepričan, bi se strošek staršev znižal. Ob tem izpostavlja še eno pomembno prednost: »Če zaposlitev trenerja financira občina, mora imeti primerno izobrazbo, če želi delati z najmlajšimi. Tudi sicer bi morali klubi javno navajati, kakšne kompetence in izobrazbo imajo posamezni trenerji.«

Dva dni počitka na teden in dovolj spanja
V grobem velja, da otrok športnik potrebuje dan ali dva počitka na teden ter mesec dni počitnic od izbranega športa na leto, piše v brošuri Podprite svojega otroka športnika. »Tako razmerje je nujno za varen napredek v trenažnem procesu.« A kakor je opozorila Mojca Juričič, dr. med., specialistka javnega zdravja in šolske medicine, je pri starosti enajst let zelo pomembna tudi energetska bilanca, torej poraba (trening) in vnos kalorij s primerno prehrano, saj se takrat telo pri fantih pripravlja na velike hormonske spremembe in velik zagon rasti. »Ena od pomanjkljivosti je, da trenerji niso usposobljeni za delo z odraščajočo populacijo in se tako sklicujejo na posameznike, ki so uspešni in to zmorejo, nihče pa ne sledi, kaj se dogaja z maso tistih, ki izpadejo iz sistema.« Ker če maščevja, ki ga telo porabi za rast in razvoj, ni, se lahko s tem zamudi optimalen čas za posamezne razvojne procese, kar se pozneje težko – če sploh – nadoknadi.

Kot postrojeni

K temu je pozval tudi dolgoletni trener. »Danes klubi v glavnem angažirajo zelo mlade trenerje z najnižjimi licencami, kar je tudi najbolj poceni, medtem ko bi morali z otroki delati najbolj usposobljeni, in to za spodobno plačo! Tako pa se trenerji, katerih izobrazba je pogosto vprašljiva, udeležijo hitrih usposabljanj in potem otroci namesto vaj, prilagojenih njihovi starosti – ker to je abeceda, brez katere ni nič! –, izvajajo tisto, kar so trenerja učili pri višji starosti. Žoga pa pri tem v glavnem stoji.«

»Ko gledam treninge z mulčki, včasih mislim, da gledam vojake. Normalne komunikacije sploh ni, trener se samo zadira in ukazuje, nobene sproščenosti med otroki ni. In ko vidim vse tiste fluorescentne stožce in otroke, ki se prebijajo mimo njih, se mi kar bliska pred očmi. Saj se strinjam, tehnika je pomembna, a otrokom je vendarle treba dati nekaj veselja. Vrzi jim žogo, naj igrajo 'ševo' (igra na majhnem prostoru z dovoljenim omejenim številom dotikov, op. p.), to je najboljša šola za to starost,« se strinja eden od nekdanjih kakovostnih nogometašev.



»Menim, da bi moral vsak mladi trener po usposabljanju imeti še nekaj časa mentorja, da bi se naučil sam voditi ekipo. Pogosto namreč opažam, da nimajo pedagoškega znanja in čuta za otroke: z njimi je treba znati delati, da so zadovoljni, motivirani ... Pri tej starosti sta pomembna zgolj gibanje in igra ... in otroci bi poraz na tekmi hitro pozabili, pa jim tega pogosto ne dovolijo starši oziroma trener, ker danes vsi težijo k zmagi. In potem jih za najmanjšo napako pošiljajo nekam, jim grozijo ...« je povedal dolgoletni trener. »Prav boli me, ko poslušam, s čim vse obkladajo otroke, namesto da bi se trudili pohvaliti tudi manj motorično sposobne; vsaj za trud, če ne zaradi drugega. Zato pred 15. letom sploh ne bi smeli delati selekcije! Če ima otrok veselje do brcanja, naj brca ... Uspešni bodo šli naprej, drugi se bodo vsaj rekreirali, bistveno je, da je otrok zdrav!«

Brez podpore ne bo šlo

A kakor je poudaril še eden od izkušenih trenerjev, ima Nogometna zveza Slovenije (NZS) zagotovo najbolj urejen izpopolnjen sistem usposabljanja trenerjev, in ob tem opozoril, da gre pri tej temi v določeni meri tudi za prestižni boj med formalno stroko (Fakulteta za šport in njihovi teoretični raziskovalci) ter neposredno stroko (trenerji). »Problem 'slabših' trenerjev je po mojem bolj posledica tega, da je večina trenerjev razpetih med redne delovne obveznosti in delo v nogometu, zato primanjkuje časa za trenersko-pedagoško delo. Na račun tega je mnogo pravih vsebin – gibalnih, pedagoških in seveda specifičnih-nogometnih – izvedenih bolj na pol, kar pa je lahko problem.«

Kakovostni napredek pri delu z najmlajšimi zato, poudarja, prinese ustrezno usposobljen in tudi spodobno plačan profesionalni (!) strokovni kader. »Samo popolnoma angažirani trenerji se bodo v urejenih razmerah – torej z zadovoljivo mesečno plačo – lahko posvetili svojemu delu. Poleg tega imamo veliko nekdanjih igralcev iz najvišjih klubskih in reprezentančnih krogov, zato lahko najmlajši dobijo najboljše trenerje – praktike in teoretike. Če torej želimo dolgoročno razvijati slovenski nogomet, mora krovna organizacija NZS (in UEFA) ustrezno finančno podpreti vse te klube, predvsem več vlagati v mlade in njihov razvoj, sicer bo začelo zmanjkovati prave baze. Poleg tega je treba za otrokov telesni in gibalni razvoj veliko več narediti že v osnovni šoli, od prvega razreda naprej. Šola lahko veliko doda, trenerji pa morajo biti sposobni del tega razvoja, vsaj do 15. leta, še nadgraditi.«

Delo trenerja je sicer, dodaja, preprosto nadzirati. Ta je dolžan izdelati program dela in ga redno mesečno oddajati vodstvu kluba poročila delu. Tudi klubi (vodstva) imajo vzvode, da dosežejo še bolj odgovorno, predvsem pa strokovno delo, je pa to lahko težava v klubih, kjer imajo veliko otrok in številne trenerje.

Šola vs usposobljenost

Po podatkih dr. Juraka je v slovenskem nogometu sicer kar nekaj kadra s FŠ, ob tem pa še veliko drugih, ki so zgolj usposobljeni za delo z otroki. Programi usposabljanja sicer potekajo za skoraj vse športne panoge in trajajo med 80 in 800 urami, torej so v primerjavi s študijem občutno manj obsežni in so »bolj usmerjeni v specifično metodiko posamezne športne panoge, manj v to, kako razvojno pristopati. Nekdo, ki je končal fakulteto za šport, zato bistveno več ve o telesnem in gibalnem razvoju, razvojni psihologiji, pedagogiki, didaktiki in podobno.«

NZS, pod okriljem katere potekajo usposabljanja oz. šolanje trenerjev (licence C, UEFA B, UEFA A, UEFA PRO ...), je sicer prav pred kratkim uveljavila nov program, ki za pridobitev naziva trener C predvideva 80 ur usposabljanja, od tega 48 ur prakse, 32 ur teorije in pet izpitov. Trenerji se, kakor so povedali na NZS, skozi usposabljanje spoznavajo z različnimi fazami razvoja otroka, v programu pa obravnavajo tudi psihosocialne osnove športa ter osnove medicine športa. Program je vsebinsko sprejelo tudi ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, tisti, ki ga opravijo, pa so s tem usposobljeni za delo z otroki na prvi stopnji. 
 

Težavni poskoki v rasti

Ključni problem razumevanja dela z otroki, je sicer, kakor poudarja dr. Jurak, razlika med kronološko in biološko starostjo otrok. »Zaradi tega je tudi največ zablod pri selekciji in opredeljevanju športno nadarjenih otrok. A nekdo, ki je pospešen v telesnem razvoju v obdobju odraščanja, večkrat sploh nima resnega potenciala za vrhunske rezultate, ker se njegova telesna rast hitreje ustavi, vrstniki ga ujamejo in lahko zato izgubi zanimanje za šport. To se lahko zgodi tudi s fanti, ki 'zaostajajo' v rasti in zato redko dobijo priložnost igrati. Strokovno izobražen trener se tega zelo dobro zaveda. V nekaterih panogah jim sicer to uspe nekoliko regulirati tudi s pravili: na primer, na tekmah nižjih starostnih kategorij ne smejo igrati isti igralci ves čas.«

To naj bi omogočili tudi uradno postavljeni netekmovalni sistemi; enotno označevanje lige, torej ne delitev na 1., 2. ali 3. ligo, poleg tega je NZS že pred leti uvedla prepoved beleženja rezultatov na tekmah do U11, z obveznostjo, da vsi prijavljeni igralci na tekmi tudi zaigrajo in imajo zagotovljeno določeno minutažo. »To smo naredili z željo, da se tudi med trenerji ustvari okolje ugodno za razvoj igralcev, da ni poudarka na tekmovanju,« so pojasnili na NZS.

A to, kakor se kaže v praksi, je pogosto bolj izjema kot pravilo. »Ker otroci ne dobijo priložnosti igrati približno enako časa, se starši prepirajo med seboj, se maščujejo trenerju ... kar je res žalostno. V želji po zmagi potem igrajo večinoma samo tisti, ki veljajo za boljše,« razmišlja dolgoletni trener. Slabost vidi tudi v tem, da dobri klubi od drugod privabljajo talente in tako siromašijo druge. »Naj jih jemljejo pozneje, v starejših selekcijah, in ne preveč, ker potem ne potrebujejo vseh in jih demotivirajo s sedenjem na klopi, zato nekateri obesijo nogomet na klin za vedno. Poleg tega bi se moralo spodbujati, da starejši igralci ne bi opustili šolanja, čeprav se gredo resni nogomet. Ker le redkim uspe, da v članski kategoriji zaslužijo dovolj za življenje.«

Denar je lahko težava že prej. »Nekateri starši si zelo težko privoščijo visoke vadnine, pa potem še čez sto evrov vredno opremo za otroka, tudi skupinski prevozi na tekme so redki. A nimajo vsi možnosti, da bi lahko otroka vozili nekam daleč. In ga potem, z izgovorom, da je bolan, ni ... Ali pa druga skrajnost: na tekmo na drug konec države trener povabi več otrok, da se ne bi zameril staršem, potem pa nekateri igrajo dve minuti ...«

V joku z igrišča

Podobne izkušnje ima ena od mam, ki je imela vsega dovolj in je svojega otroka prepisala v drug klub, čeprav se jim je s tem logistika še bolj zapletla. »Treningi štirikrat na teden, čez vikend liga in turnir, in to ne le po Sloveniji, ampak tudi daleč prek meja, kar seveda ni poceni. In nenehno teženje k vrhu na prav vseh lestvicah, za vsako napako pa glasne kritike. Moj otrok je na igrišču od trenerja poslušal, da ga ima poln ..., naj že neha dr... tisto žogo ... Otrok se potem boji naslednje napake in razmišlja samo o tem, da se čim prej znebi žoge. Jezi me tudi, da že pri 11, 12 letih trenirajo kot profesionalci, da sploh nimajo otroštva, saj je vse samo še šola in nogomet, še med vikendi ni miru, povrhu vsega pa so še psihično obremenljeni.« Sin se je sprva upiral, da bi šel drugam, »potem pa, ko so spravili v jok tudi nekatere druge prijatelje, je sam prosil, ali lahko gre ...«

A kakor je dejala, so starši tiho, ne upajo se pritožiti, da ne bi posledic čutil njihov otrok, ne upajo si ga ne pripeljati na tekmo ali turnir, saj se bojijo, da naslednjič ne bo več povabljen. »To je seveda povsem odvisno od trenerja: če je pedagog in ima smisel za otroke, bo dal na treningih in tekmah vsem priložnost. K sreči je imel moj sin že tudi tako dobro izkušnjo.«

Mladi nogometaši Olimpije. V vsakem posameznem letniku imajo nekje med 40 in 60 otrok, ki jih po podobnih fizičnih in/ali mentalnih predispozicijah razdelijo na štiri ali pet nivojev. FOTO: Jure Eržen

Ob tem je poudarila, da bi se moralo vsem otrokom, ki se jih sprejme v klub, omogočiti enake razmere za delo, »torej bi morale imeti vse ekipe – A, B ... – enako število otrok, tekem, turnirjev in treningov na prostem ter v telovadnici. Mislim, da se ne bi smelo vse staviti samo na deseterico najboljših posameznikov, saj se lahko pozneje zgodi marsikaj: poškodbe, odhodi ... in na koncu ne ostane dovolj otrok niti za eno ekipo. Sporno se mi zdi tudi, da se ne jemlje igralcev iz domače baze, pač talente iz drugih klubov, kar privede do izrazito izstopajočega kluba, ki drugim zabija po deset zadetkov in več, zmagovalci 'zrastejo', hudo poraženi nasprotniki pa dobivajo sporočila, da so res slabi ...« 

NK Olimpija: bolje trening kot virtualni svet

Kako delajo z mladimi nogometaši v Olimpiji, je pojasnil Hajro Rizvić, direktor Nogometne šole Olimpija, v kateri je več kot 450 otrok (od U5 do U19) in 50 članov osebja. Do 13. leta starosti igralcev poteka delo na nivojski način: otroke po podobnih fizičnih in/ali mentalnih predispozicijah razdelijo v štiri ali pet nivojev, en trener dela z največ 12 otroki. »Do selekcije U13 delujemo po načelu številčnosti oz. množičnosti, dobrodošel je vsak otrok od koderkoli, tudi iz tujine, in ravno zato imamo tudi Odprto šolo Olimpija – to je tretji in četrti nivo posameznih selekcij –, ki deluje po sistemu 'vsi lahko vse in vsi lahko igrajo'«. Prva resna selekcija se pri njih zaključi po 13. letu starosti, ob prehodu na veliki nogomet. »V bližini že imamo tudi tako imenovani B partnerski klub, tako da bomo lahko vse naše otroke 'ohranili' do U19 in pozneje morebitne resne igralce tudi v nogometu na članski ravni.« 

Kakor je povedal, klub prejema vabila na turnirje iz vse Evrope in še širše. Vsak otrok gre vsako sezono na dva do tri turnirje v tujino, in to neodvisno od njegovega nivoja, podobno je tudi na tekmovanjih po Sloveniji: ekipe so razdeljene po nivojskem delu in kakovosti posameznega turnirja. »So pa starši zelo zaščitniški in preambiciozni, zato se zgodi, da otroka odpeljejo v drug klub. A četudi je otrok pri nas v ekipi B, C ..., bo imel večjo minutažo na tekmah, boljše možnosti za trening in več trenerske stroke kot drugod. Od leta 2016, ko smo imeli okoli 150 otrok, je iz našega kluba odšlo zgolj 25 otrok, starih od 7 let do 13 let, jih pa danes od nogometnega vrtca (petletniki) do starosti 13 let pod vodstvom 19 trenerjev skupno trenira že prek 300.«

Glede pogostosti treningov odgovarja, »da štiri ali pet aktivnosti v tednu ni težava, če so pravilno razporejene in odmerjene glede na otrokov razvoj.« Kakor zagotavlja, imajo pri njih ustrezen trenerski kader – tako po strokovni kot človeški plati –, ki to obvlada. »Pozabljamo, da lahko človek nekaj začne na novo in je vsak dan bolj podkovan, skrbi za izobrazbo in sčasoma postaja vedno bolj izkušen. Pri nas imamo zelo dober strokovni program, trenerji svoje izkušnje prenašajo drug na drugega, se izobražujejo v tujini, vsak opravi šolanje po zahtevah Uefe in vsako leto na rednih testiranjih in seminarjih podaljšuje trenersko licenco. In kaj je bolje? Da je otrok na igrišču po dve uri na dan ali da je ujetnik virtualnega sveta? Sledimo motu, da ker ulice ni več, jo poskušamo nadomestiti v našem klubu.« Zato, kakor pravi, sodelujejo s šolami, učitelji, starši, še zlasti ob prehodu v puberteto.


 

Otrok potrebuje podporo

Takrat, med 15. in 17. letom, se res zgodi največji osip med nogometaši, je potrdil Dejan Pivk, trener U11 v NK Domžale, ki so v tej starostni kategoriji med najboljšimi. Tudi tam desetletniki v tekmovalnem obdobju trenirajo štirikrat na teden, tako da se na primer v maju skupaj s tekmami nabere tudi za pet ali šest dni nogometa v tednu. »Pri treh ali štirih treningih na teden se v letu dni nedvomno pokaže razlika pri utrjevanju nogometnega znanja, se pa moraš kot trener kar potruditi, da jih nekoliko razbremeniš. Zagotovo jih sprošča prosta igra na dva gola, za to bi bili pripravljeni priti na trening tudi dvakrat na dan, vseeno pa brez učenja tehnike in taktike, kar jim je manj všeč, ne gre.«

Poudarja pa, kako se lahko otroci prav v teh letih močno razlikujejo oz. spreminjajo. »Z leti se vrstniki ujamejo v razvoju, na plano pridejo tudi druge vrline, ki odlikujejo dobrega nogometaša – razumevanje igre, taktika, osebnost ... – in nekdanji talenti morda ne napredujejo več.« Kar je, kakor pravi, težko ne samo za otroka, ampak tudi starše. »Po več letih upanja, da se bo otrokov talent še bolj razvil, so zato mogoča huda razočaranja, zlasti če starši vse vložijo v otrokovo kariero. Zato bi moral imeti vsak otrok še plan B, drugo dejavnost, ki se ji lahko posveti, če se pri nogometu ne izide vse po načrtih.«

Imajo pa starši, kakor poudarjajo številni trenerji, dandanes zaradi ambicij velik nadzor nad svojimi otroki, zato ni vedno lahko biti trener. »Težava je, če starš nestrokovno in nekritično analizira trening ali tekmo z otrokom, ga primerja z drugimi, kritizira, pa še trenerja zraven. Otrok potrebuje podporo in spodbudo, ne pa starševega nezadovoljstva, ki načenja njegovo samozavest,« meni Pivk, ki je med drugim poučeval tudi v nogometnem razredu Gimnazije Šiška.

»Je pa nestrokovni kader v nogometu res problem. Trener je vendarle oseba, ki vzgaja in ima velik vpliv na mlade ljudi v najbolj občutljivih obdobjih njihove psihološke rasti in dozorevanja, zato je osnovno poznavanje psihologije in pedagogike nujno. Žal se na tekmah pogosto, zlasti v komunikaciji med trenerjem in igralcem, pokaže, da ni tako.«
 

Disciplinirati tudi starše

»Besedno ali celo telesno izživljanje nad otroki na treningih ali med tekmo niti ni tako redko, je pa popolnoma nesprejemljivo; človek, ki to počne, nima kaj iskati v športu,« je poudaril dr. Jurak. »Aplikacija žvižgač, instrument za anonimno sporočanje nepravilnosti v športu, ki jo je pred časom predstavil olimpijski komite, je že korak v pravo smer, poskušamo pa vzpostaviti tudi druge mehanizme, ki bi to preprečili, a brez sodelovanja s starši ne bo šlo. Po drugi strani se morajo tudi oni zavedati meja, koliko lahko posegajo v avtonomijo trenerja. Zato obstajajo projekti, ki starše spodbujajo k delovanju v smeri fair playa, v številnih klubih jim dajo jasno vedeti, da je kakršnokoli oglašanje s tribune nesprejemljivo, in ponudijo druge kanale za morebitne kritike, izražanje nestrinjanja ...«

Da bo se izognili (prezgodnjim) velikim razočaranjem, torej Pivk svetuje plan B, Jurak pa miri: »Ravno v nogometu ni potrebe po hitenju. Otrok namreč lahko postane vrhunski nogometaš, četudi v panogo vstopi šele pri 12 ali 13 letih, pod pogojem, da se je prej ukvarjal z drugimi športi, ki so mu zagotovili široko paleto gibalnih spodbud.« Zato, pravi, je med 8. in 12. letom smiselno, da otrok vadi različne športe, po desetem letu pa je smotrno razmišljati, kateremu bi se primarno posvetil in bi ga zadržal tudi v obdobju pubertete. Razveseljuje sicer izsledek zadnje študije na FŠ, da se s starostjo, zlasti v puberteti, ne zmanjšuje udeleženost v športu, kakor se je dogajalo pred leti; pri dekletih se je delež vadečih v teh občutljivih letih celo povečal.