V nadaljevanju preberite:

Kaj vprašati človeka, ki je vodil tisoč intervjujev in bil tisočkrat intervjuvan, revija Suzy pa ga je oklicala za »najbolj trmastega sogovornika, kar jih poznamo novinarji«? Proti koncu pogovora z Ladom Bizovičarjem me je zanimalo, ali mu ta naziv godi. Odgovoril mi je z vprašanjem: »Se vam res zdim tako trmast?«

Moral sem priznati, da v tisti uri, kolikor sem ga imel priložnost spoznati, ni bil trmast. Ali pa sem postavljal preblaga vprašanja. Vsekakor televizijski voditelj, nekdaj zelo obetavni plesalec, pa pevec, igralec, žirant resničnostnih šovov in diplomirani novinar, ki zase pravi, da ne ve, kako bi se poklicno opredelil, ni tisti tip slovenskega celebrityja, ki bi rade volje filozofiral o vseh mogočih družbenih problematikah in sam od sebe začel pripovedovati stokrat prežvečene stare zgodbe. Tudi ko mi pove eno, indijsko izpred dvajsetih let, se takoj začne opravičevati, da zdaj že naklada in naj sam presodim, ali naš časopis to sploh zanima.

V začetku prejšnjega meseca me je sprejel v hali nekdanje tovarne Kolinska, ki jo je preuredil v pisarno, vendar ohranil močan industrijski pridih. »Leta sem se nad nečim podobnim navduševal v New Yorku, pri nas pa je bila skoraj misija nemogoče – do Kolinske,« ni skrival zadovoljstva nad prostornostjo svojega delovnega mesta. »Nad mojo mizo so še vedno gumbi, na katerih piše 'gorčica, kis, olje'. Nekoč so prav tukaj izdelovali jušne kocke.«

Če bi mi to povedal ob pozdravu, in ne slovesu, bi uradni del intervjuja najbrž začel z vprašanjem, katero juho ima najraje, tako pa sem se držal prvotnega načrta in se navezal na aktualno dogajanje: ko sem se prejšnji večer sprehajal po središču prestolnice in v glavi premetaval Bizovičarjeve pretekle medijske izjave in pomembnejše življenjske dogodke, mi je tok misli na vsake toliko presekal direndaj, ki pritiče začetku študijskega leta.