Ko se detektivu posveti, kdo je prelival kri

V vlogi kriminalista Tarasa Birse nastopa Sebastian Cavazza, ki je ravno tistega dne, ko smo se pridružili ekipi, izvedel ključne podatke in razrešil umor. Z Jezerom, ki bo na sporedu prihodnjo zimo, se želi nacionalna televizija usmeriti v produkcijo zahtevnejših dramskih nadaljevank, ki postajajo med gledalci vse bolj priljubljene.

Kakor razlaga režiser Matevž Luzar, bo šestdelna serija Jezero narejena v slogu noir detektivke s skandinavskim pridihom, ki pa je trdno umeščena v slovenski prostor. »Ne izogibamo se slovenskih tem in miljeja, želimo pa narediti zanimivo serijo, ki jo bomo lahko postavili ob bok tudi kateri od tujih serij iz zadnjega časa.« Za gledalce, ki so prebrali uspešnico Tadeja Goloba in poznajo tudi razplet zgodbe, so pripravili nekaj presenečenj, je pa »knjiga že sama tako filmično napisana, da je bila dobra podlaga za pripravo scenarija«.



Približno tretjino serije bo ekipa RTV Slovenije posnela v Bohinju, preostanek v Ljubljani in okolici in prve decembrske dni se je vse dogajanje usmerilo v glavno mesto, v upanju, da bo Bohinj, kjer kriminalist Taras Birsa med vračanjem s silvestrovanja naleti na svoje prvo truplo, čim prej pobelila čim debelejša plast snega. »Več ko ga bo, tem bolje,« se nadeja do popolnosti uigrana ekipa, ki jo sestavlja približno 35 ljudi.
 

Napeta zgodba in vrhunska igra

Matevž Luzar nam pove, da je snemanje izziv za vso ekipo, ki si želi narediti res kakovostno serijo, na vprašanje, kako zagotoviti, da bosta napeto pričakovanje in suspenz v vseh šestih delih gledalce pritegnila pred tv-zaslone, pa odgovori: »Treba je bilo dobro razmisliti, kako zasnovati potek podajanja informacij, obenem pa se vsaka epizoda konča s cliffenderjem, kakor temu rečejo Američani, ki gledalca potegne, da komaj čaka nadaljevanje.« Zadovoljen je tudi z naborom izkušenih igralcev za približno 50 likov, kolikor se jih zvrsti v seriji: »Z igralsko zasedbo smo želeli zagotoviti verodostojnost in obenem presežek v odlični igri. Prepričan sem, da dosega veličino knjige.«

Prilagoditev knjižnega dela za serijo vendarle zahteva nekaj vsebinskih posegov – nekatere dele je treba preoblikovati zaradi dolžine trajanja, da filmska zgodba steče bolj dinamično, kakšna sprememba pa se zgodi tudi še med snemanjem, če se izkaže, da je tako bolje, pojasni režiser. Vsi prelomni trenutki, ki so nanizani v knjigi, so zajeti tudi v seriji, le da so nekateri za boljše razumevanje malce drugače speljani. Enako velja za nekatere like, »a v osnovi smo ostali zvesti Tadeju Golobu«, nam zagotovi režiser, tudi sam strasten ljubitelj televizijskih serij. Te so dobro desetletje cvetele predvsem v ZDA in Evropi, pravi, in postale medij tudi za kompleksnejše zgodbe. »Zlasti v Ameriki so se zanimivi značaji s filmskega platna preselili na tv-zaslone. Če bi danes posneli Botra, bi verjetno naredili desetdelno serijo,« se pošali Matevž Luzar. »Serije so postale družbenokritične, veliko je kriminalnih nadaljevank, na tem področju se je razvilo tudi ogromno eksperimentiranja, kjer se mešajo žanri, malo s humorjem, včasih s kriminalko ali hororjem. Tudi ponudnikov teh kakovostnih serij, kot sta denimo Netflix in Amazon, je čedalje več,« razcvet te industrije opiše Luzar.
 

Na poduk k policistom in patologom

Ta val namerava v prihodnje trdneje zajahati tudi slovenska nacionalna televizija, kjer so v zvrsti nadaljevank v zadnjem obdobju prevladovale petindvajsetminutne nadaljevanke sitcomovskega tipa, in takšen poskus preskoka na višjo kakovostno raven je ravno nadaljevanka Jezero s Sebastianom Cavazzo. Kakor nam je glavni igralec povedal v premoru med snemanjem, je roman Tadeja Goloba takoj po izidu »požrl v hipu in si zaželel, da bi lahko nastopil v glavni vlogi. Vesel sem, da so se na avdiciji odločili zame.« Za večjo prepričljivost se je po nasvete odpravil na policijo, kjer so imeli sestanke s kriminalisti sektorja za krvne in seksualne delikte, kar je Tarasovo področje. »Kriminalist nam je predstavil delo policije in menim, da je takšna priprava nujna, da se ne dogajajo napake v zgodbi ali samem žanru in da je dogajanje videti čim bolj verjetno,« pove Cavazza. Vlogo nekoliko samotarskega, vase zazrtega in razmišljajočega kriminalista Tarasa je sprejel takšno, kot je bila zapisana, karakterizacija, s katero se je veliko ukvarjal, pa je nastajala v dogovoru z avtorjem knjige in scenaristi.

»Prav to je zame velik izziv. Predvsem je Taras v povsem drugem habitusu, kot sem sam zasebno, in poskušam vzdrževati kontinuiteto karakterja, ki ga gradim. Največji izziv je veliko število snemalnih dni znotraj štirih mesecev, v katerih bo treba zdržati Tarasov center drugje, kot ga imam sam, ves čas ohraniti njegovo plastiko, kakor pravimo igralci, ki je drugje, kot je moja.«

Tisto dopoldne se je vse dogajalo na parkirišču, okrog avtomobila, v katerem je patolog Cvilak detektivu Tarasu razkril izsledke preiskave, ki omogočijo, da glavni lik poveže vse niti in ugotovi, kdo je morilec. V patologovo kožo se je, tudi z nekaj pomoči pravih forenzičnih strokovnjakov, naselil izkušen mariborski igralec Vlado Novak. »Kadarkoli se Cvilak pojavi – nastopi v štirih delih –, je zanimivo. Je dober prijatelj Tarasa, obenem pa nekako čaka na penzijo in se je tudi boji,« nam igralec razkrije delček patologovega značaja. »Cvilak je nekoliko poseben človek, pa saj opravlja tudi zelo posebno delo,« o svoji vlogi spregovori Vlado Novak.

Za večjo verodostojnost se je po napotke odpravil na patologijo v UKC Maribor, kjer sta ga poučila dr. Milan Kranjc in dr. Kristina Gornik Kramberger. »Moraš se seznaniti z osnovami patologije, denimo s tem, da se obdukcija začne pri glavi, da se najprej pregledajo vse votline, torej usta, oči, nos, ušesa, nato se preveri gibljivost skeleta, morebitni zlomi, šele potem se preide v notranjost,« pove igralec. A dlje ko do teorije se igralec ni spustil. »Povabili so me, da bi spremljal obdukcijo trupla, vendar sem odklonil. Nisem za take stvari,« se nasmehne Novak.

Snemanje ključnega trenutka, ko se Tarasu posveti, čigave roke so morile, je bilo v ljubljanskih Fužinah, pred stolpnico, v kateri prebiva patolog Cvilak. Tisto dopoldne je igralcema prineslo veliko sedenja, seveda pa se je bilo treba ob nekaterih drugih priložnostih tudi pošteno spotiti, kar pa glavnemu igralcu ni povzročilo večjih preglavic. Za posebno težkega se ni izkazal niti Tarasov redni jutranji tek, ki ga je bilo prav tako treba prikazati, pa vendar: »Skrbim za kondicijo, saj se rekreiram vsaj trikrat na teden. A ko tečeš 13 kilometrov v kosu, ko imaš svoj tempo in si ogret, zagotovo ni enako, kakor če takšno razdaljo pretečeš z vsemi postanki in ponovitvami, ob sledenju napotkov režije in direktorja fotografije, ko se je treba približevati in oddaljevati od kamere, pospeševati in ustavljati,« razlaga Cavazza.

Snemanje ključnega trenutka v zgodbi, ki bo na malih zaslonih trajal slabi dve minuti, vzame ekipi pol snemalnega dne, dobre štiri ure. Pogovor detektiva in forenzika, ki sedita v parkiranem avtomobilu, je treba namreč vsaj tri- ali štirikrat ponoviti z več strani – najprej oba skupaj z ene in druge strani, pa tako še vsakega igralca posebej in tako naprej, dokler ni posnetih toliko ponovitev, da bo mogoče iz njih sestaviti prepričljiv kader. Pri tem je treba skrbno paziti na svetlobo, da je kljub premikanju sonca ves čas enaka, na pravilen položaj telefona, ki ga uporablja detektiv, ali skodelice kave, ki jo je morda držal v roki. Preprečiti je treba vsak moteč element, kot so denimo nepredviden hrup ali sprehajalci, ki bi vdrli v kader, in do potankosti izračunati, kdaj naj se po prizorišču sprehodijo statisti ali se mimo pripelje avto. Za vsako malenkost, ki ne sme biti prepuščena naključju, se najde pridna roka, tudi za mikrofon, ki ga je treba vztrajno dvigovati nad prizoriščem, da bo zvok brezhiben. Tako ne preseneča, da v osmih urah snemalnega dne, ki se marsikdaj raztegne v 12-urni delovnik, nastane v povprečju osem minut serije, ta izkupiček pa je odvisen predvsem od vsebine, ki je na vrsti tisti dan: kako dinamično je dogajanje, kako zahteven je dialog in podobno.
 

Čakajoč na sončen dan

Za dan, ko je dopoldanski del snemanja Jezera potekal v Fužinah, popoldanski pa v enem od glasbenih studiev RTV Slovenija, je bil predviden povsem drug scenarij. Z Ljubljanskega gradu naj bi namreč Birsa, nekdanji alpinist, svoji hčeri razkazoval alpske vršace, ki jih je nekoč osvajal, vendar so se zaradi slabe napovedi odločili za snemanje prizora, ki bi mu bolj ustrezala zimska megla ali vsaj sivo, oblačno nebo. Ker se na vremensko napoved, kot kaže, ne gre vedno zanesti, bo moralo snemanje Alp počakati na nov sončen dan, ta pa je zagodel ekipi, da je morala s senčniki nad avtom poskrbeti za dovolj sivine. Mrakobnost bo namreč v nadaljevanki prevladovala, tako kot nekoliko temnejše barve kostumov, ki bodo utrdile mračnejše razpoloženje detektivke.

»Tudi z izbiro današnjega okoliša smo želeli Cvilaka umestiti v socialno okolje, ki mu pripada,« nam med snemanjem razloži vodja projekta Barbara Daljavec. Glavnemu detektivu Tarasu Birsi, ki se po zaslugi žene zdravnice giblje v nekoliko višjih, medicinsko-farmacevtskih krogih, so namenili bolj razkošno domovanje v eni od ljubljanskih družinskih hiš, ki so jo najeli za ta namen. Namesto gradnje studia so izbrali cenejšo možnost najema, kar je v zadnjih letih postala že kar običajna praksa. Ljudi, ki rade volje za nekaj časa odstopijo svoje stanovanje za snemanje filma, nadaljevanke ali, še pogosteje, reklame in tako izboljšajo svoj proračun, pri nas menda ne manjka, pa tudi povpraševanje po tovrstni storitvi je vse večje. Tudi tujcev, ki zaradi nizkih cen za snemanje reklam in filmov vse pogosteje izbirajo Slovenijo. Med dejavniki, ki jih pritegnejo, sta zagotovo raznolikost in lepota narave, od morske obale in jezer do gora, do katerih je iz Ljubljane le kakšna ura vožnje.


 

Sledil bo Vrenko

In kdaj bomo lahko gledali podvige priljubljenega kriminalista Tarasa Birse? Serijo bodo posneli v štirih mesecih, a s tem delo še zdaleč ne bo končano. Po koncu snemanja se namreč začne postprodukcija – montaža, oblikovanje zvoka, korekcija slike –, po kateri bo serija prispela na male zaslone. Napeto kriminalko bomo lahko predvidoma spremljali prihodnjo zimo, nam razloži Jani Virk, urednik igranega programa na TV Slovenija. Nacionalna televizija je, pravi, čedalje bolj obubožana, zaradi česar igrani program ne bo mogel več izdelovati posamičnih filmov, pičla sredstva, ki jih še imajo, pa so preusmerili v snemanje resnih, kakovostnih dramskih nadaljevank, kakršna je bila denimo pred časom Življenje Tomaža Kajzerja. Ekipa serije Jezero bo tristo minut nadaljevanke posnela za ceno povprečnega slovenskega celovečernega filma, serija pa bo »temeljni kamen za kontinuirano produkcijo dramskih nadaljevank v prihodnjih letih,« zagotavlja Jani Virk.

Snemanje Jezera poteka na filmski način, za vsako od šestih nadaljevanj je predvideno sedem do osem snemalnih dni. Produkcija je zahtevna in naporna, predvsem ker snemanje poteka v zimskih razmerah, še pove urednik in obljubi nadaljevanje trenda kakovostnih serij. Leta 2020 naj bi na TVS začeli snemati serijo z inšpektorjem Vrenkom po romanih Avgusta Demšarja, ki so bili skupaj z Jezerom lani izbrani na razpisu igranega programa TVS. Ljubitelje kriminalk bo novica, da bo ljubljanskemu kriminalistu Birsi kmalu sledil štajerski kolega Vrenko, za katerega so scenariji tudi že pripravljeni, zagotovo razveselila.