Kako naj prebolim prevaro?

Moja bolečina je tako močna, da komaj diham. Stara sem skoraj štirideset in imam dve mladoletni hčerki. Starejša je otrok s posebnimi potrebami. Za seboj imam dve sedemletni partnerski zvezi, ki sta bili nevzdržni in sem odšla. »Zbežale« smo v drug kraj, v lepo stanovanje in službo in ob skromnem življenju lepo shajale. Nekdanji partner nam je vsakodnevno uničeval kakovost življenja, me zaradi dodelitve mlajše hčerke preganjal po sodiščih. Zdržala sem samo ob podpori čudovitih socialnih delavk na CSD. Pred hčerkama sem bila vedno pogumna in trdna, vedno sem jima govorila, da se na mene lahko zaneseta. Ne vem, od kod sem takrat jemala vso to moč. Zdaj pa k bistvu mojega problema.

Po petih letih samskega življenja, ko sem bila prepričana, da sem postala močna, sem spoznala moškega, ki se je čez eno leto preselil k nam. Vse se je zdelo idealno, hčerki ga obožujeta, skupaj smo si začeli ustvarjati prihodnost. Najela sva dolgoročno posojilo in kupila stanovanje. V vseh situacijah mi je bil v pomoč, veliko sva se odkrito pogovarjala. On je živel v rejniški družini – mama je hitro umrla, oče je bil pijanec in je potem tudi umrl. Pogosto mi je rekel, da sem čudovita ljubimka ... tudi sama sem imela občutek, da se izredno dobro ujameva v postelji.

Pred časom pa sem začela opažati, da je postal bolj tih in zadržan. Na živce so mu začeli iti moja otroka, moji starši in vsi moji sorodniki. Zaželel si je krajše potovanje s svojo sestro in sem bila takoj za to, saj vem, da si z njo nista nikoli ničesar privoščila in se mi je zdela super gesta. Ko je prišel s potovanja, je postal nemogoč. Rekel je, da je obremenjen s službo, da mu gremo vsi na živce. Vse dneve in pozno v noč je presedel pred računalnikom pod pretvezo, da dela za službo. Pred dnevi pa sem se ponoči zbudila ... na zaslonu sem zagledala žensko ...

Rekel je, da jo pozna že pol leta prek neke igrice, da je bil na potovanju z njo, sestra je bila samo izgovor, in da odhaja od mene. Pustil nas je, kot da smo smeti. Kako naj prebolim ta šok, to bolečino? Kako nisem vedela, da imam poleg sebe odvisneža od interneta? Kaj je z menoj narobe, da sem spet padla v takšno nezdravo razmerje? Ljubi bog, kako sem bila lahko tako naivna po vsem, kar sem prestala v prejšnjih letih? Tudi moji starši in njegova sestra so čisto iz sebe in pravijo, da jih je vse presenetil. Zavedam se, da je samo on odgovoren za svoje vedenje in mi ni treba imeti slabe vesti, da sem delala kaj narobe. Vendar je bolečina tako močna. Kako naj preživim in potolažim hčerki? Bralka

Toliko razočaranja in bolečine je v vašem vprašanju, da kar ne morem začeti ... Vse, kar bi napisal, se mi zdi tako brez pomena. Kje naj najdem besede, ki bi vas potolažile in vam vsaj malo ublažile bolečino? Toliko upanja ste imeli, da bo ta zveza drugačna, tako lepo je vse skupaj kazalo. Potem pa ... Prevara, ki boli do kosti.

Želim vam, da je bolečina v tem času, odkar ste poslali vprašanje, vsaj malo popustila. Upam, da ste v njej začutili tudi jezo. V bolečini se namreč mešata jeza in žalost. Žalost vam bo pomagala, da se boste počasi poslovili od pričakovanj in upanja, ki ste ga imeli v odnosu s tem moškim. Jeza, če si jo boste dovolili v polnosti začutiti, pa bo sprostila vašo energijo in vas učila postaviti se zase.

Za nazaj se žal ne da nič spremeniti. Bolečina, žalost, jeza pa vam bodo pomagale naprej. Druge poti žal ni. Zato se teh čutenj ne morete »znebiti«, nekako se morate prebiti skoznje, naj bo še tako težko. Vsak si pri tem najde svoj način. Največkrat pomaga, če lahko o tem govorite. Nekomu, ki vam je blizu, ki mu je mar za vas. Upam, da imate kakšnega takega prijatelja. Če jih ni ali če ne zdržijo, si podporo lahko poiščete pri terapevtu. Z njim bo verjetno pot skozi bolečino lažja, hkrati pa boste počasi dobili nekatere odgovore na vprašanja, ki jih postavljate.



Pomembno je, da se ves čas zavedate, kakor pišete na koncu, da vi niste odgovorni za to, kar je naredil partner, da vam ni treba imeti slabe vesti, ker res niste ničesar naredili narobe. Upam, da danes še bolj verjamete v to kot takrat, ko ste napisali vprašanje. Ker to stoodstotno drži!

Žal pa drži tudi, da nekaj v vas privlači »nezanesljive« partnerje. Tudi sami ste imeli težko otroštvo, ki vam je pustilo posledice, sicer take »problematične« privlačnosti ne bi bilo. Res bi bilo škoda, če bi se po še eni bridki izkušnji zaprli in umaknili iz intimnih odnosov. To »problematično privlačnost« je mogoče sčasoma spremeniti in ob tem izostriti svoj pogled na druge. Zaljubljenost res skrije marsikaj, vsega pa tudi ne.

Opisali ste partnerjevo težko otroštvo, ki mu je pustilo posledice. Očitno je ena od njih, da ima velike težave z vzdrževanjem intimnega odnosa. Kar je bilo za vas pri njem privlačno, bi recimo druge ženske lahko dojemale kot resno opozorilo. Prav mogoče je, da je vaš partner resno mislil vse, kar je govoril. Da se je res trudil, da bi ustvaril odnos, ki si ga želi – a ga žal ne zmore. Lahko je tudi on upal, verjel, da bo z vami drugače.



Ko pa se je zaljubljenost umikala in je začelo iti zares – se je ustrašil. Za svoj pobeg je seveda našel ogrom­no razlogov, a niti enega pri sebi. Vzrok je zunaj njega, vi, otroka ... Zakaj vam to pišem? Ker se utegne zgoditi, da bo prišel nazaj, resnično in iskreno skesan. Morda po tihem celo upate na to. Toda tudi ob iskreni skesanosti zelo verjetno ne bi bilo na hitro kaj dosti drugače. Še vedno bi na tak ali drugačen način bežal. Vprašanje, ali bi se sploh zmogel kdaj zares ustaviti.

Ne vem, ali vam bodo te vrstice kaj pomagale. Nadaljujte s tem, kar ste napisali na koncu. Z vami ni nič narobe, niste odgovorni za ravnanje drugih. Ste pa odgovorni zase. Naj bo še tako težko, poskusite najti moč, da se znova poberete. Glede na to, kaj vse ste že prestali, ne dvomim, da ne bi zmogli. Ker z vami ni nič narobe, si zaslužite precej boljše in bolj zadovoljno življenje.

Vendar boste morali zanj (kot vsi) vsak dan narediti nekaj več, rasti, vedeti in videti več. Zato se ne umaknite iz odnosov, ampak vztrajajte v njih. Edino v odnosih se je mogoče česa res pomembnega naučiti. Izkušnje in spremembe, ki jih zmoremo v odnosih, so najdragocenejše in nam dajo največ. Vzemite si čas, ne pritiskajte nase. Obrnite se na prijatelje, poskusite si najti nove. Iz razlogov, ki sem jih napisal prej, pa vam svetujem tudi pomoč terapevta. Res si ne zaslužite, da se vsega »naučite« samo iz bridkih življenjskih izkušenj.

***
Izidor Gašperlin je partnerski in družinski terapevt. Več na: http://terapevt.izidorgasperlin.com/