Kdo bo naslednji naselil Balkan

 

»V Srbijo se je lahko zaljubiti, težje jo je razumeti,« je rekel ameriški veleposlanik v Beogradu Anthony Francis Godfrey te dni v intervjuju za eno od televizijskih postaj v Srbiji. Globoko se strinjam z njim. Novinarji radi omenjajo, da veleposlanik veliko potuje po Srbiji, da je »kafanski« človek, kar je v zahodnem svetu tako rekoč očitek, tukaj pa pohvala. Veleposlanik rad dobro je in menda povsod pokuša domače specialitete, zaradi česar ga v Srbiji sprejemajo bolje, kakor če tega ne bi počel. Njegove poti pa imajo še eno plat. Američan, ki so mu v Beogradu odprta vsa (politična) vrata, nima dostopa do navadnih ljudi. Kako se vede, kaj govori in dela srbski narod, najbolje vidi, če gre na teren. »Posel diplomata je, da razume državo, v kateri deluje,« pojasni Godfrey. Tudi novinar mora potovati, brez tega ni nič.
 

Pet vojn v sto letih

Srbije ne moreš razumeti, če ne poznaš južne Srbije. Južna Srbija – svet južno od Save in Donave, v katerem so 500 let gospodarili Turki – je stkana iz tesne povezanosti ljudi, zgodovinskih dogodkov, kar petih vojn v zadnjih sto letih in mnogih skrivnosti, ki so se v tem času spletle.

Dežela je velika, a ne toliko zaradi velikih razdalj kot zaradi počasnosti potovanja. Po avtocesti lahko sicer kot po predoru en dva tri zdrsneš skozi državo, a ne vidiš nič. Treba je po stranskih, dostikrat slabših cestah, le te pripeljejo bližje srcu in duši.



Idilična pokrajina z naravnimi biseri vabi, turističnih zmogljivosti je ravno prav, da ni nikjer nobene gneče, razen v znamenitih termalnih kopališčih, banjah.
 

Izginjajoče vasi

 
V penzionu Balašević, malo pred mestecem Boljevac dve uri iz Beograda, čakam Milivoja in Milano, moža in ženo iz Rtnja, vasice pod istoimensko planino. Čeprav ni več izrednega stanja, je epidemija novega koronavirusa še vedno »v zraku«, nikjer ni nikogar, vse je tiho in mirno. V tistem pridrvi kolona luksuznih avtomobilov in zavije, kamor bom pozneje tudi jaz – proti Rtnju.

V Srbiji je 4700 vasi, a jih bo v prihodnjem desetletju 1200 izginilo, napoveduje nekdanji novinar Branislav Gulan v svoji študiji o srbskem podeželju. Največ izginjajočih vasi je prav v južni Srbiji. V mnogih hiše sicer še stojijo, a so prazne. Prebivalci so se po zadnji vojni in bombardiranju Nata zaradi mizernih ekonomskih razmer množično odselili, nekateri že prej.
 

Po sto letih vse drugače

Ena od vasi, ki se je v zadnjega pol stoletja skrčila sama vase, je prav Rtanj. Do druge svetovne vojne je cvetela, imela je rudnik črnega premoga, 2500 prebivalcev in veliko naselje hiš za rudarje in inženirje. Po vojni je jugoslovanska oblast vse, kar je v Rtnju v desetletjih ustvarila judovska družina Minh iz Avstrije, nacionalizirala, rudnik čez nekaj let zaprla in ljudje so se začeli odseljevati. Zdaj tu vztraja le še 60 prebivalcev, ki zapuščene hiše v večini oddajajo turistom. A so – v nasprotju z mnogimi drugimi vasmi – optimistični. Nadejajo se, da bo vas vnovič zacvetela.

Črne limuzine, ki so se prej peljale mimo, stojijo pred novim luksuznim hotelom. Lani ob odprtju so me kot novinarko vabili na ogled, obljubila sem, da pridem, ko bo mogoče, a očitno ni pravi čas. »Čez vikend nas bodo varovali, obiščite nas kdaj drugič,« mi pravi lastnik hotela. Izkazalo se je, da je prišla je premierka Ana Brnabić s partnerico in dobro leto starim sinom. Zaradi epidemije sicer zaprt hotel – vsi hoteli in restavracije so bili po odločitvi vlade zaradi epidemije nekaj časa zaprti – so za tri dni odprli samo za njih.
 

Nedotaknjena narava

Luksuzni objekti so tod okoli redko posejani. V južni Srbiji prevladuje revščina. Čas se je tu marsikje ustavil morda že v času osmanskega imperija ali samo malo pozneje. Če ne bi bilo cest, bi bila narava nedotaknjena.

Na razdalji 150 kilometrov od Rtnja skozi Knjaževac do Pirota, ki sem jo prevozila naslednji dan, živi komaj kaj ljudi. Nič čudnega: ko se ustavim pri hiši malo pred prihodom na avtocesto, torej sploh ne daleč od civilizacije, s prošnjo za kozarec vode, se izkaže, da vode nimajo. Vsak dan jo gredo natočit na kilometer oddaljeno javno pipo. Odpeljem se tja.

​

Življenje brez vode na lastnem dvorišču, petina gospodinjstev v južni Srbiji pa menda tudi nima elektrike, si je iz slovenskega zornega kota težko predstav­ljati.

V teh krajih so zato ostali le starejši, ki so takega standarda vajeni, pa tudi možnosti, da bi odšli kam drugam, nimajo. Zaposlitev ni, razen v večjih mestih, mladi so tam. A so plače v južni Srbiji nizke, v večini minimalne, to je 251 evrov, neko malenkost pa jim dodatno izplačajo praviloma na roko, torej na črno.
 

Jagnjetina je luksuz

S takšnimi prihodki seveda mladi v mestih ne morejo pomagati ostarelim staršem na vasi. Kmečke pokojnine, če jih imajo, so okoli 100 evrov. Kdor ostane na vasi, se ukvarja s kmetovanjem, nekaj je še ovčereje, a premalo, da bi zadostili povpraševanju. Jagnjetina je luksuz, nekoč običajna hrana, je za turiste specialiteta.

»Pogrešam Jugoslavijo. Takrat smo bili veliki in močni, zdaj začenjamo iz ničle. Nobena vojna ni dobra. Hitler si je hotel svet podrediti s silo, zdaj nam je vse vzela ekonomija. Mladi so šli, nočejo pasti ovac,« v vasi nekaj kilometrov pred Pirotom potoži Stanimir Stančić, 78-letni možakar, ki pase na Stari planini sto ovac. Vnuk se je odselil v Slovenijo.
 

Odseljevanje

Tisočletna skupnost slovanskih prebivalcev v več državah na Balkanu, ki so med seboj povezani z veliko finejšimi in trdnejšimi nitmi, kot si jih na zahodu sploh lahko predstavljamo, pred našimi očmi izginja.

Vsako leto odide iz Srbije okoli 50 tisoč ljudi, izseljujejo se tudi iz drugih balkanskih držav.

Zadnja leta poskuša Srbija oživiti gospodarstvo in marsikje jim je uspelo, a dobri poznavalci razmer povedo, da politiki na južno Srbijo pozabijo, ko s svojimi odločitvami »delijo beli kruh«. Država namerava vasi oživiti z zadružništvom, ki ga zadnje leto izdatno subvencionira. A čez noč ni mogoče nič, predvsem pa ne brez mladih.

​

Izpraznjenost, značilna za južno Srbijo, Severno Makedonijo, Kosovo in BiH, postavlja Zahodni Balkan v novo luč, ki je, vsaj zdi se tako, svetovne sile sploh še niso ozavestile.

Srbske oblasti tu in tam v ogorčenje domačinov predlagajo, da bi v prazne hiše naselili migrante. Po balkanski poti jih je v selitvenem valu pred petimi leti šlo milijon, te dni jih v begunskih centrih v južni Srbiji živi okoli 2000. Le tu in tam kakšen bi bil pripravljen ostati, vsi drugi hočejo naprej, v razvito Evropo.