Dolga pot domov

Tako kot med ljudmi tudi med državami obstaja kopica vzrokov za konflikte. Praviloma gre za težnjo po prevladi, pokoritvi in osvojitvi ozemlja, kar lahko z veliko grozo spremljamo nedaleč stran. V vojnah človeška življenja ne štejejo nič, naj bo v Ukrajini, na Bližnjem vzhodu ali kjerkoli drugje. In če je življenje brez vrednosti, kakšen pomen pripisati vsemu drugemu, kar sestavlja naš svet, preteklost in prihodnost? A življenje se ne ustavlja in žal se je mogoče spreti tudi zaradi drugih, na prvi pogled manj usodnih stvari. Recimo zaradi vprašanja, kako poravnati krivice iz preteklosti in kako narodom in kulturam vrniti odtujene umetnine, ki so jih ustvarili in predstavljajo pomemben del njihove identitete in zgodovine.

V muzejih zahodnega sveta dragocen del zbirk predstavljajo izjemna umetniška dela, ki so nastala na drugih koncih sveta, nemalokrat v povsem drugačnih kulturah. Kdor obišče katerega od britanskih, nemških ali ameriških muzejev, če jih omenimo le nekaj, se lahko v trenutku preseli v čas, ko so cvetele pomembne stare civilizacije. Ko obiskovalci prestopijo prag (trenutno zaradi prenove sicer zaprtega) Pergamonskega muzeja v Berlinu, vstopijo v staro Grčijo ali v čas asirske, sumerske in babilonske kulture. Osuplo obstanejo pred rekonstrukcijo Ištarinih vrat, ki predstavljajo vrhunec muzejske zbirke. V 6. stoletju pr. n. št. jih je dal zgraditi babilonski kralj Nebukadnezar II. Ko so nemški arheologi raziskovali to območje, so našli le njihove ostanke, a so jih spretno rekonstruirali v Berlinu. In tu je eden od argumentov, da bi se nekatere umetnine že zdavnaj sesule v prah, če se zanje ne bi zavzeli arheologi in zgodovinarji z Zahoda.

Bilo je že davnega leta 1983, ko je grška vlada prvič uradno zahtevala, naj jim Britanci vrnejo Elginove marmorje, kipe, ki so krasili Akropolo in so jih Britanci pred dvema stoletjema odpeljali s te osupljive in simbolne lokacije. Zahteva je dvignila veliko prahu, in tako je še danes, kar se je pokazalo spet ta teden, ko se je zaiskrilo med grškim in britanskim premierjem, kot pišemo v Nedelovi temi. Igralka Melina Mercouri, ki je tedaj vodila grško ministrstvo za kulturo, se je odločno postavila na čelo teh prizadevanj in postala zgled tudi drugim.

Več pozitivnih zgodb je povezanih z Afriko. Državni muzej v Illinoisu je junija letos kenijskemu ljudstvu Mijikenda vrnil več kot 30 lesenih svetih kipov vigango, ki častijo njihove pokojne prednike in imajo za to ljudstvo veliko duhovno vrednost. Odločitev je bila morda lažja, ker jih pred desetletji niso ukradli predstavniki države, ampak običajni tatovi, česar pa v muzeju niso vedeli. Kot je povedal ameriški kurator, so kipi neločljivo povezani z ljudmi, ki so jih ustvarili, ločitev vigangov od njihovih lastnikov pa škodi dobrobiti celotne skupnosti.

Pozitiven predznak ima tudi saga o vračanju bronastih kipov iz Benina, ki za Nigerijo predstavljajo izjemno kulturno dediščino, iz dežele pa so bili odpeljani v času kolonializma. Pred 126 leti so si jih iz zahodnoafriškega kraljestva Benin prisvojili britanski vojaki, nato pa so se postopoma prodajali nemškim muzejem. Nemčija se je lani poleti zavezala, da bo iz okoli 20 muzejev Nigeriji vrnila približno 1100 kipcev. Konec lanskega leta so domov že odposlali prvih 21 dragocenih primerkov. Med njimi je bila tudi izjemno dragocena miniaturna maska Iyobe, kraljice matere, izdelana iz slonovine, rdečih koral in steklenih perl. »Vrača se tja, kamor spada,« je tedaj izjavila nemška zunanja ministrica in jo izročila nigerijskemu kolegu.

Nekdanje kolonialne velesile se z vse večjo odgovornostjo ozirajo v preteklost, kar pa ne pomeni, da se z zahtevami po vračanju umetnin v celoti strinjajo. A spremembe se dogajajo in nekatere evropske zbirke bodo izgubile nekaj svojih draguljev. Nekatere umetnine se bodo vrnile v države izvora, kjer obljubljajo, da bodo zanje dobro skrbeli. Zaradi slabih izkušenj, ko ni bilo poskrbljeno ne za prave razmere ne za varovanje in so artefakti izginili neznano kam, je dvom prisoten. A kot se je vprašal eden od poznavalcev umetnosti: Zakaj bi morali biti ravno Evropejci kustosi afriške umetnosti? In zakaj bi ljudje morali potovati na drug konec sveta, da bi si lahko ogledali tisto, kar je del njihove kulturne dediščine? Ko bi bil svet zaradi teh potez vsaj za kanček pravičnejši.