Idealist s prozaičnimi muzami

»Vse napravim vmes in nekako na hitro,« pravi mož, ki je poleg svojega obširnega novinarskega in založniškega opusa napisal še kakšnih 500 besedil za glasbo, med drugim za tri svoje glasbene albume, četrti pa je na poti. Pravkar je prejel občinsko priznanje za življenjsko delo, pred tem pa, že oktobra lani, Ježkovo nagrado. »Ko začneš dobivati takšna priznanja, je čas, da podrobno preučiš svoje zdravniške izvide,« je šegav 68-letni Drago Mislej - Mef.

Vmes – med dopustom in poletnimi koncerti, ki jih organizira v svoji izolski Ljubljanski ulici – hiti s pisanjem televizijskega scenarija in songov za muzikal, razmišlja tudi o svoji radijski postaji. Vsak teden izda novo številko tednika Mandrač, za katerega je od leta 1990 napisal že vsaj 1100 uvodnikov, vmes je pisal tudi za Primorske novice, kjer je bil pred tem nekaj časa urednik in direktor, pa za Večer in Mag. Še prej je delal na Radiu Koper in Televiziji Koper, od koder so ga »kazensko« poslali na takratno Socialistično zvezo delovnega ljudstva, kjer si je tako pridobil prve politične izkušnje. A najbolj znan je prav po svojem delovanju v glasbi.

Ob omembi vašega imena ljudje najprej pomislijo, da ste glasbenik. Kako pa vi vidite samega sebe?

To je po eni strani kar udarec zame. Vse svoje življenje sem bil novinar, in to, mislim, ne slab, nazadnje pa me vsi poznajo kot glasbenika; čeprav sem samo rekreativni glasbenik. Besedila za glasbo pa sem pisal bolj za zabavo ob svojem novinarskem delu. Prišli so in hoteli, naj kaj napišem, pa je kar prišlo na dan.

Dajete vtis nekakšne mediteranske ležernosti, a ste hkrati izjemno produktivni. Kako vam to uspeva?

Moja ležernost se ne izraža s tem, da bi šel na plažo in tam poležaval; verjetno ne bi zdržal niti deset minut, ampak bolj v tem, da se ne prisiljujem v neke nujnosti, češ zdaj moram opraviti to in potem ono. Zavedam se svojih nalog in jih ponavadi opravim v tistih prostih trenutkih med celo vrsto drugih nepredvidenih in nepotrebnih zadev, ki jim dajem, nehote, prednost.

Kaj so ta hip vaše naloge?

Ker sem pravkar nazaj z delovnega dopusta na Sardiniji, kjer sem občutno zmanjšal tritedensko življenjsko zamudo, me čaka pisanje scenarija za drugi del dokumentarnega filma o postojnskih furmanih ter dokončanje libreta za novi muzikal, ki nastaja v Sloveniji. Rad bi tudi že končal svoj novi glasbeni dvojni album, ki ga snemamo s skupino Narodnoosvobodilni bend (NOB), na njem pa bo 17 novih pesmi. Potem je tu naš redni tednik Mandrač, hkrati pa v okviru domače knjižne založbe pripravljamo izid spominov izolskega ribiča, ki je napisal – in zraven še narisal – 220 ribiških zgodb, v mešanici slovenskega, italijanskega, hrvaškega in istrskega narečja. No, in navsezad­nje me tri pevske zvezde že priganjajo za obljubljena jim besedila popevk, še devet pa sem jih obljubil, a so čakajoči bolj potrpežljivi.

Vaša ustvarjalnost je presenetljiva. Običajno ljudem z leti usiha, pri vas pa se zdi, kot da čedalje bolj vre na dan.

Morda je vic v tem, da Postojnčani, tam sem rojen, vsaj deset let zaostajamo za drugimi. Prav glede tega albuma so me prijatelji provocirali, češ ali imam sploh še kaj novih idej. In sem izstrelil: »Za dvojni album, če hočete!« Tako zdaj nastaja album z naslovom Rovte 66.

O čem pa bo prepeval novi muzikal?

Gre za prepesnitev 24 pesmi ameriškega muzikala iz 80. let, ki govori o prvih povojnih letih, ki jih sedanje generacije ne poznajo. Pesmi niso povsem v maniri popa, saj imajo včasih tudi do pet različnih fraz. Običajno besedila pišemo tako, da si melodijo ponav­ljamo v glavi in k njej postavljamo besede, te melodije pa si je težko zapomniti. Vzel sem to delo kot izziv, saj potihem želim, da bi tudi sam nekoč napisal muzikal. No, zdaj vidim, da mi bo morda celo uspelo, a s preprostejšimi pesmimi, kot so te, ki so pravi ameriški standardi.

Besedila pišete tudi za glasbenike, ki jih sami gotovo ne bi nikoli poslušali. Delate to iz veselja ali za denar?

Nikakor za denar ... Vem, da mi bodo nekateri tekstopisci oziroma besedilci, kot se mi zdi boljši naziv za to, kar počnemo, zamerili, ampak tega nisem počel zaradi »dampinga«, ampak zato, ker sem večino pesmi vendarle napisal za prijatelje. In tako je nastala ta navada.

Niti za eno od skoraj 500 pesmih?

Pri tej številki je težko biti nedvoumen, ker vem, da sem na začetku pomislil, da gre za neke vrste plačano delo, ampak od prijateljev ne moreš pričakovati, da ti bodo plačevali, saj smo bili vsi brez denarja. Potem pa sem ugotovil, da mi pripadajo avtorske pravice in da pravzaprav ni potrebe, da za ta denar gnjavim, v glavnem ambiciozne pevke in pevce. Zadnje čase dobim ob koncu leta od Sazasa toliko, da bi lahko imel za eno normalno pokojnino. Prejemki so odvisni od tega, koliko mojih pesmi je predvajanih. Včasih so na radiih kar naprej vrteli Kocjančiča, pa Prizmo, Bazar, zadnje čase pa jih že skoraj ni več slišati in to se seveda pozna. A zdaj pišem za veliko pevcev, tudi za Heleno Blagne in Manco Špik, ki jih bodo gotovo še vrteli. V resnici to ni moj svet, saj sem glasbeno v drugih vodah. Potolažim se z mislijo, da so takšni izzivi dobri za preizkušanje moje obrtniške spretnosti.

Kaj pa je vaš glasbeni svet?

To je nekaj med kantavtorstvom in alternativno rock glasbo. Rad imam pripovedovalce zgodbe, kakršen je Tom Waits, čigar velik fen sem in imam prav vse njegove albume; pa Vinicia Caposselo ali ameriški Wilco, začelo pa se je z Jamesom Taylorjem. Sicer pa poslušam zelo veliko različne glasbe in imam nekaj tisoč zgoščenk, pa tudi veliko vinilk.

Ali še najdete čas za poslušanje glasbe, tako kot se je to počelo nekoč, ko so bile še vinilne plošče?

Tako pa skoraj ne; ko zaslišim, da je na ulici tihotno, grem v prvo nadstropje in zaženem kakšen cede, tako da mora vsa ulica poslušati moj izbor. Najboljši prostor za poslušanje glasbe je danes avto, a še to so uničili, saj se glasba lahko predvaja samo še s ključkov USB. Kaj naj zdaj s 5000 zgoščenkami? Razmišljam, da bi ustanovil svoj lastni internetni radio in vrtel to glasbo, ki je drugače ne bo nikoli nihče slišal. Vsaj devet desetin proizvedene glasbe nikoli ne pride do poslušalcev.

Ker kapital narekuje izbor.

Tako je. Zdaj so igro prevzele velike založniške hiše, ki imajo na svojih plačilnih seznamih avtorje, skladatelje, aranžerje in tekstopisce. Z njimi same ustvarjajo pesmi, same jih posnamejo in tudi same predvajajo na radijskih postajah, ki so v njihovi lasti. Polastijo se avtorskih in izvajalskih pravic, avtorji pa delajo v glavnem le za honorar. Po novih pogodbah dobita avtor besedila in glasbe že manj kot polovico avtorskih pravic, drugo poberejo založbe. Poleg tega naše založbe dobivajo sezname skladb za predvajanje od založnikov iz tujine in na njih je komaj kaj prostora še za domačo glasbo.

Ali ni zanjo poskrbljeno s predpisanimi kvotami?

Le na tistih večjih postajah, ki še imajo glasbene urednike, druge se nanje požvižgajo. Če tujec posluša v avtu kak­šen Radio Aktual, bo mislil, da je na Hrvaškem. Sprašujem se, zakaj potem sploh imajo takšne postaje slovensko frekvenco, ki je javno dobro.

Kljub temu se zdi, da so kvote dobro opravile svojo nalogo; kakovost slovenske glasbe se je v zadnjem času izboljšala.

Strinjam se. Vsaj v rock glasbi imamo dobro glasbo, avtorje in izvajalce. Prav tako imamo kakovostne snemalne studie. Kolikor poslušam Radio Koper, prevladuje slovenska glasba in ta je na evropski ravni.

Je kakšna razlika pri vašem ustvarjanju zase in za druge?

Pesmi, ki jih delam zase, nastajajo počasi, po drobcih. Hkrati lahko meljem po štiri različne pesmi, a počasi in tako, da me tudi čez deset let ne bo sram priznati, da so moje avtorsko delo. Za druge pa pesem napišem v celem, v enem samem kosu, kot da bi jo postavil naravnost na glasbo. Včasih me pevci sprašujejo, ali imam kakšno na zalogi, a tega nimam nikoli.

Torej se nimate za pesnika?

Ne, nikoli me ni imelo, da bi sedel in samemu sebi nekaj pisal. Moje muze so precej prozaične. Pomanjkanje časa se imenuje glavna. Vedno naročniku zagotovim, da imam že narejeno, čeprav v resnici še ni nič, potem pa neznansko hitim. Druga učinkovita metoda, ki sem jo razvil, je opisovanje podob. Vzameš neko navidezno ali pravo sliko in poetično opišeš, kar je na njej. Prva na tak način napisana pesem je bila Portorož 1905.

Toda tudi številna besedila, čeprav pisana za druge, se dotaknejo čustev. Pesem Ko mene več ne bo, recimo, je čista poezija.

Če me vprašate, kako sem jo napisal, povem, da nimam pojma. Kar sama se je napisala. Za Postojno sem ob stoletnici mesta napisal himno Hej, ti, si spet doma? Sploh se ne spomnim, kako je nastala, niti tega, zakaj sem uporabil akorde, ki jih drugače nikoli. Včasih v časovni stiski človek nekaj ustvari iz nekega nezavednega spomina. To je pač inspiracija; za zdaj jo imam, ne vem pa, do kdaj bo z mano. Kadar vidim, da je skrajni rok za oddajo že potekel, takrat potrkam in kar pride.

Ali ni navdih povezan tudi z načinom življenja – človek mora biti dovolj sproščen, da dopusti stvarem, da se zgodijo?

Tudi to. In zato je včasih dobro imeti pri sebi še kozarček ali dva viskija. Ko je kriza in se mudi, ponoči, ko je mir, prižgem glasbo, natočim si kozarec in proti koncu, tik preden ga izpraznim, začne prihajati. Nagnem do konca in potem stečejo tudi besede.

Kaj si mislite o tem, da so vašo pesem zapeli na državnem odkritju kipa sprave v Ljubljani?

Uf, ja, in celo omenili so naju, Saša Fajona in mene, kot avtorja. Takoj nato so se oglasili iz borčevskih organizacij, češ da moram prepovedati takšno rabo ipd. A sem jim povedal, da me o tem ni nihče nič vprašal in da o tem nič ne vem in da je zato najbolje, da tudi nič ne zinem. Že ničkolikokrat sem povedal, da je bil moj oče partizan, mama pa interniranka, zato se ve, kaj sem in kako razmišljam. Sem predvsem pripadnik borcev za svobodo. Skratka, ko sem slišal pesem v izvedbi Slovenskega okteta, me je zadelo in gotovo bi obžaloval, če se vse to ne bi zgodilo. Zelo me je ganila, in kar verjeti nisem mogel, da sem jaz napisal besedilo. Ja, včasih je treba biti tudi tiho.

Katere vaše pesmi vas še tako presenetijo?

Takšna je denimo Poletni dež, ki sem jo napisal za Iztoka Novaka - Easyja, ko pa sem jo slišal peti na pokopališču, sem šele zares poslušal besedilo. Presenetila me je tudi pesem Ljubezen je padla z neba, ki jo poje Tinkara Kovač. Čez čas sem namreč ugotovil, da je popolnoma logično sestavljena z repom in glavo. To je žalostna pesem o nasilju v družini, čeprav glasba sama ni tako žalostna.

V besedilih ste tudi zelo aktualni, kot v pesmi Čez mreže in žice.

To pesem zdaj snemamo za moj novi album. Zgodba govori o beguncih, vendar skozi njihove oči, na človeški način. Mati pravi: »Tiho, otroci, ne delajte hrupa. Tukaj ljudje so takšni kot mi, imajo dve roki, nasmeh in oči ... Tukaj ljudje so takšni kot mi, ne glejte jim v roke, glejte v oči.« Lažje mi je ustvarjati na tej ravni, kot da bi vpletal neke fraze in parole. Saj se prikradejo, a jih potem zmehčam s človečnostjo. Tako je tudi s pesmijo Ukradli so nam mesto, ki se začne naravnost: Ukradli so nam mesto na tak navaden dan, nihče ni nič videl, vsi smo gledali smo stran, in se mi je zazdelo, da je tu že malo preveč rime, pompa in sem znižal raven v refrenu. V zaključku rečem: Na koncu te norije so ukradli še ljudi. Mimogrede, to je ta hip najbolj nezaželena pesem pri oblastnikih v sosednjem mestu in morda nas tudi zaradi nje ne vabijo na prireditve, ki jih sofinancira občina.

Ker sem malo zastarel, sem zdaj dober za muzikale.

Ste še angažirani v politiki?

Vsi smo ves čas na neki način angažirani v njej. Ko sem pred tremi mandati kandidiral za župana, smo pač morali narediti še listo. Takšne liste trajajo, dokler traja kandidatura, v Listi Izolani pa smo se zbrali podobno razmišljujoči ljudje in ta zgodba traja že 12 let. Trikrat sem bil izvoljen tudi za občinskega svetnika, a pred osmimi leti sem po 14 dneh odstopil, kar je bil verjetno edini primer v zgodovini Slovenije, da je bilo treba v kakšni občini izpeljati nadomestne volitve za občinskega svetnika. Odstopil sem zaradi aktualnega župana, ki me je pričakal z informacijo, da občina v Mandraču ne bo več objavljala uradnih objav, češ da je to prevelik strošek. Vprašal sem ga, ali se mu to res zdi glavni problem županovanja v prvem tednu, in doumel, da ga nekdo ščuva proti meni, zato sem odstopil.

Pričakoval sem, da boste rekli, da ste odstopili, ker ste lahko bolj od blizu gledali igrice prekupčevanja z nepremičninami na Obali?

Pred tem sem itak bil svetnik in sem videl, kaj se dogaja na področju urejanja prostora, in moram povedati, da še dolgo ne bomo teh stvari spravili v red. Tudi zdaj, pred novimi lokalnimi volitvami, se že na veliko dogovarjajo, kako in kaj bo kdo komu dovolil graditi. Kriterij izbora nove oblasti je, kdo bo komu dal več, da bo lahko ta zidal. Potem pa pridemo mi z liste in rečemo: »Naše osnovno načelo delovanja je poštenje,« in nas čudno gledajo, češ to ni noben program. Ko sem se predstavljal kot županski kandidat, sem šel k stranki Desus. Sprejeli so me sami veterani. Stari kot moja pokojna starša. In ti ljud­je, bolj kot jaz zrasli v nekem drugem času, so me najprej vprašali, kaj jim ponujam. »Lahko vam ponudim kapučin,« sem rekel, oni pa so se režali, češ Breda (Pečan) nam je ponudila mesto podžupana in še nekaj drugih funkcij. In me, seveda, niso podprli.

Ste iskreno naivni?

Morda, toda gre tudi za to, da mi ni treba sprejemati kravjih kupčij. Poglejte to našo Ljubljansko ulico; tu delamo koncerte in razstave brez denarja. Odnosi morajo biti pač jasni: župan mora biti upravljavec javnih sredstev v interesu lokalne skupnosti. Če se tega drži, potem ne more kupčkati. Ljudje pa rečejo, češ pusti teorijo. Prav, morda delujem naivno, v osnovi pa sem idealist.

Kako bi še opredelili svoje osnovne vrednote?

Predvsem nisem pripravljen govoriti samo zato, da bom všečen. Doma nismo bili krščeni, a spoštujemo božje zapovedi, ker se nam zdi, da je tako prav. Vem, da tudi veliko drugih ljudi tako razmišlja in da ne sprejemajo, da so nekatere stvari na skrivaj dogovorjene. Danes je premalo osnovne etike, pa medsebojne pomoči in sodelovanja. Sam nikoli nisem zavrnil pomoči nikomur; pridejo glasbeniki, da bi igrali, in jim pomagamo, pa čeprav naredimo izgubo. Nimajo kje spati, pa prespijo kar v naši hiši. Tako funkcioniramo že ves čas in tako smo se spoznali z Janijem Kovačičem, Vladom Kreslinom, Zoranom Predinom, Francijem Blaškovićem, Dragom Mlinarcem, Liviom Morosinom in še številnimi drugimi. Prek takšnih pa spoznaš še druge in tako gre naprej.

Zdi se mi tudi, da ne marate patetike. Celo v pogovoru si prizadevate za neko – normalnost?

Življenje je v resnici preprosto. Malo prej sem na radiu slišal posnetek Oliverja Dragojevića, ki so ga vprašali, kako je začel peti. Odvrnil je, da v res­nici ni imel nobenih možnosti, da ne bi pel; vsi njegovi v družini so peli in tako je moral tudi on – povsem preprosto. Spoznali smo se z njim, ko je prišel na koncert ob 25-letnici Faraonov, ki smo ga naredili na Svetilniku. Tam je zaigral in povabil ljudi, naj pridejo po koncertu v Simonov zaliv, kjer bo za­igral še kaj več. Z Nelfijem iz Faraonov sta bila prav družinska prijatelja.

»Ne išči velikih besed, vzemi stare, tiste so še prave,« govori vaš verz. Je to tudi vaš moto?

Verjetno ja. Nikoli nisem znal govoriti tako, da sebe poudarim, rad pa pripovedujem in rad imam zgodbe. Tudi moja besedila morajo imeti zgodbo. Ne morem pisati tako, kot je danes popularno, da je besedilo le v funkciji glasbe, da ne moti. Jaz moram vedeti, o čem poje pesem. Ker sem malo zastarel, sem zdaj dober za muzikale. Rastel sem pač z rock glasbo in njenimi standardi, ki zahtevajo tudi dobra besedila. V bistvu sem malo zastarel tekstopisec.