Hlad na mejah

Da vodji avstrijskih svobodnjakov (FPÖ) Herbertu Kicklu ni uspelo sestaviti vlade, ki bi jo prvič v povojni zgodovini slovenske severne sosede tudi uradno vodila stranka, ki so jo po drugi svetovni vojni ustanovili čisto pravi nacisti, je, kakorkoli obrnemo, lahko samo dobra novica. Tudi njihov levo usmerjeni predsednik Alexander Van der Bellen je gotovo zadovoljen. Vendar razlogov za kakšno posebno navdušenje ni.

Politične razmere v Avstriji so vse prej kot obetavne. Od volitev v spodnji dom zveznega parlamenta na Dunaju je minilo že skoraj pet mesecev. Poleg tega Van der Bellen nima neomejeno možnosti. To se je pokazalo že na začetku leta, ko je po propadu koalicijskih pogajanj med ljudsko stranko, socialdemokrati in liberalci s stisnjenimi zobmi ponudil mandat za sestavo vlade skrajnemu desničarju Kicklu. Korošcu, političnemu varovancu in nasledniku duha in dela tudi pri nas dobro znanega Jörga Haiderja, ki je politično kariero zgradil na podpihovanju sovraštva proti kopneči skupnosti Slovencev na avstrijskem Koroškem. Če bi predsednik imel kakršnokoli drugo možnost kot Kickla, bi jo izkoristil.

Zdaj se mu je s fiaskom svobodnjaško-ljudskih pogajanj nekaj drugih možnosti odprlo, vendar ni nobena prav dobra. Mandat lahko spet ponudi komu drugemu, še enkrat Kicklu ali pa razpiše ponovne volitve. Nima pa nobenega zagotovila, da bo Avstrija s tem kaj bližje novi vladi. Tudi ponovne volitve bi kaj lahko prinesle podobne izide kot septembrske volitve, le razmerja bi se morda nekoliko spremenila, najbrž še malo bolj v prid FPÖ.

Konec koncev bi lahko odmahnili z roko, češ, naj Avstrijci dobijo takšno vlado, kot si jo želijo ali zaslužijo, vendar ni tako. Slovenija ima že na vzhodni in zahodni meji na oblasti zelo skrajni druščini. Na zahodu iredentistične neposredne naslednike fašistov Brate Italije, s prvo sestro, premierko Giorgio Meloni, na čelu, ki objokujejo po drugi svetovni vojni izgubljena ozemlja, med njimi sedanjo Slovenijo do Triglava in Snežnika.

Na vzhodni strani je na oblasti iredentistični Fidesz s premierjem Viktorjem Orbánom, ki se mu bolj kot po obdobju med vojnama in med drugo svetovno vojno kolca po časih pred prvo svetovno vojno, kar kaže z zemljevidi »velike Madžarske«, v katere je vključeno tudi Prekmurje. Neskrite težnje po (ne samo) vzhodu Slovenije kaže tudi z obsežnimi vlaganji madžarske države oziroma z oblastjo tesno povezanih podjetij v Prekmurje, trgovino z naftnimi derivati, kjer je madžarski Mol eden od edinih dveh resnih igralcev na slovenskem naftnem trgu, in v finančni sistem, kjer je skupina okoli NKBM druga ali celo največja banka v Sloveniji.

Zanimivo je, da je od oblasti v slovenskih sosedah še najmanj problematična Hrvaška, v 90. letih 20. stoletja avtoritarna država pod oblastjo vrhovnika Franja Tuđmana. Nekoč njegova Hrvaška demokratska skupnost (HDZ), ki je na oblasti tudi zdaj, se je z leti iz vulgarno nacionalistične stranke prelevila v čisto spodobno desnosredinsko.

Kam sodi kdo, povejo tudi njihove evropske povezave: HDZ je članica mainstream desnosredinske Evropske ljudske stranke, italijanski Bratje desnih do skrajno desnih Evropskih konservativcev in reformistov. Avstrijski svobodnjaki in Fidesz so člani Patriotov.eu, bolj desno od njih je samo še ultranacionalistična Evropa suverenih nacij, v kateri je glavna zloglasna Alternativa za Nemčijo.

Slovenske stranke na evropski ravni sežejo na desno samo do Evropske ljudske stranke. Zato ni nenavadno, da kljub občasnemu vljudnostnemu leporečenju o odličnih odnosih med slovensko oblastjo – z dvema levosredinskima strankama in eno jasno levo usmerjeno – in oblastmi v sosednjih državah veje hlad, ki ga je zdaj že nemogoče zanikati.