
Neomejen dostop | že od 14,99€
Mesečeva dolina slovi po slikovitosti. V dolžino meri le petsto metrov, z obeh strani pa jo obdajajo ogromne granitne skale najrazličnejših oblik. Na koncu se odpre pogled na morje. Če Zemlja ne bi bila okrogla in če bi naše oči znale gledati v neskončnost, bi ob jasnih večerih na drugi strani videli luči Barcelone, ki leži na isti zemljepisni širini.
Ta košček raja je zadnjih petdeset let živel zelo posebno življenje. Konec šestdesetih so ga odkrili hipiji in si v zavetju skal najprej uredili začasna, nato pa tudi stalna bivališča. Dokler Sardinije ni zajel val množičnega turizma, njihova komuna ni motila nikogar. Svobodomiselni ljudje so prihajali in odhajali, nekateri so v dolini preživeli poletne počitnice, drugi so ostali desetletja. Tudi turistične agencije so Calo Grande, največji zaliv na tem območju, skupaj s hipiji ponujale kot atrakcijo, ki je ne gre zamuditi.
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Obstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji