Gozdni požari, naša nova realnost

Uničujoči gozdni požari potrjujejo vpliv podnebnih sprememb, ki so naša nova realnost, je med obiskom Švedske izjavil evropski komisar za krize in humanitarno pomoč Hristos Stilianides. Medtem ko je človeštvo nemočno glede zmanjševanja toplogrednih učinkov planeta, pa bi bilo lahko proti ognjenim zubljem precej bolj učinkovito, če bi ukrepali, še preden zatulijo gasilske sirene.

Obseg letošnjih požarov v naravi, ki se jim je Slovenija – za zdaj – srečno izognila, je res strašljiv, a glavni neposredni krivec zanje je še vedno tako imenovani človeški dejavnik. Samo v Sloveniji je bilo v zadnjih devetih letih okrog 11.200 požarov, od teh le 1403 posledica naravnih pojavov, za vse druge je tako ali drugače kriv človek. Tako je bilo tudi z zadnjimi velikimi požari na Švedskem in Norveškem, kjer so jih veliko večino zanetili turisti s peko v naravnem okolju, trdi dr. Aleš Jug, predsednik komisije za požarno preventivo pri Mednarodni zvezi za požarne in reševalne dejavnosti (CTIF). Švedski radio je po požarih, ki jih je v največji akciji desetletja pomagala gasiti evropska civilna zaščita, na spletni strani objavil, da turisti pogosto sploh niso vedeli za prepoved kurjenja v naravi, in to kljub številnim letakom in medijskim opozorilom.

Človek, poglavitni krivec

Še veliko hujši požari, ki so po zadnjih podatkih v Grčiji zahtevali vsaj 91 smrtnih žrtev, pa so bili, tako kot lanski na Hrvaškem, celo namerno povzročeni, je prepričan sogovornik, ki trenutno predava požarno preventivo v ZDA, kjer pripravlja tudi svoj drugi doktorat, tokrat s področja socialnega podjetništva. Mogoča vzroka za podtaknitev ognja v bližini Aten sta po njegovem mnenju vandalizem ali piromanija, ki je psihološka motnja. Po ocenah strokovnjakov je kar četrtina vseh požarov povzročena namerno. V požarnih statistikah je le desetina primerov, ko ogenj izbruhne zaradi naravnih vplivov, najpogosteje strele, vse druge s svojo dejavnostjo ali zlonamernostjo povzroči človek.



Okolico Aten je po ognju zalilo močno deževje s hudourniškimi poplavami, ognjena stihija pa je zdivjala naprej po Evropi. V pokrajini Algarve na jugu Portugalske se je z gozdnim požarom, ki je pustošil ves teden, spopadalo več kot 1400 gasilcev, ob pomoči 330 gasilnih vozil in 13 letal za gašenje. Ognjeni zublji na goratem območju okoli mesteca Monchique so po ocenah strokovnjakov uničili več kot 22 tisoč hektarov gozda. Poškodovanih je bilo 32 ljudi. Zaradi gozdnih požarov imajo polne roke dela tudi na vzhodu Španije. Ogenj na območju okoli vasi Llutxent kakih 50 kilometrov južno od Valencie je doslej uničil vsaj 3000 hektarov gozda in požgal osem hiš.



S požari imajo težave celo v Nemčiji, ki je tako kot večji del Evrope že več dni v primežu vročine in hude suše z malo padavinami, kar otežuje delo gasilcev. V požaru na železniški progi v bližini mesta Siegburg na zahodu Nemčije je bilo poškodovanih več deset ljudi, prekiniti so morali tudi železniški promet med Kölnom in Frankfurtom.

Verjetno doslej najhujši zabeleženi požar pa imajo v ameriški zvezni državi Kalifornija. Ministrstvo za gozdove in požarno zaščito predvideva, da bo večina od kar 17 požarov v naravi – tudi doslej največji v njihovi zgodovini, ki je zajel skoraj 120.000 hektarov – goreli še najmanj do septembra. Guverner Kalifornije Jerry Brown je dejal, da je to na žalost zdaj nova normalnost. V teh dneh se bodo temperature na severu Kalifornije dvignile celo do 43 stopinj in bo še huje. S požari, ki skupaj požgali več kot četrt milijona hektarov površine, se bori 14.000 gasilcev.

Posledice tople grede

Stroški boja s požari so Kalifornijo v tem proračunskem letu stali že 773 milijonov dolarjev, kar je trikrat več kot na primer leta 2013. Rekordna škoda je nastala pred tremi leti, ko je pogorelo območje, veliko kot Švica ali Nizozemska. Američani so z raziskavami ugotovili, da se je nevarnost požarov relativno najbolj povečala v gozdovih na bolj vlažnih območjih, ker se ta hitro izsušujejo. Tej ugotovitvi pritrjujejo tudi letošnji požari v Skandinaviji in Latviji, ki je tako kot Švedska prosila za evropsko pomoč.
O požarih poročajo tudi iz ruske tajge, kar je povsem nov pojav, ki zbuja skrb. Borealni gozdovi obsegajo namreč skoraj tretjino pogozdenih površin na Zemlji in imajo zelo pomembno vlogo pri absorpciji in skladiščenju ogljikovega dioksida. Tudi študije za to območje ugotavljajo, da se posebno v ruskih in kanadskih borealnih gozdovih povečuje požarno tveganje, ker se temperature na severu dvigajo hitreje kot v drugih delih sveta.



Ameriški raziskovalci iz Združenja zaskrbljenih znanstvenikov ugotavljajo, da se je v zadnjih desetletjih povečalo število požarov v naravi v prav vseh zveznih državah, a ne le to, ogenj požge šestkrat večja območja, traja petkrat dlje kot pred desetletji, sezona gozdnih požarov pa se daljša. Še bolj pesimistične so njihove projekcije: že v tem stoletju se bo moč požarov še vsaj popeterila.

Glavni krivec za požare je torej, na splošno, segrevanje ozračja, ker se zaradi tega tla in tudi gozdovi hitreje izsušujejo. Toplejše ozračje namreč povzroča hitrejše izparevanje; vlaga iz tal se dviga v atmosfero, zemlja pa se suši. Ogrevanje ozračja prav tako povzroča hitrejše taljenje snega, zaradi česar so tla dlje časa suha. Zaskrbljeni znanstveniki ugotavljajo, da so požari pogosteje na območjih, ki so se osušila, so toplejša, kot so bila, in imajo zgodnejšo pomlad.

Vplivov tople grede na gozdove s tem še ni konec. Milejše zime omogočajo večje preživetje zajedavskim žuželkam, ki lahko zaradi daljšega poletja končajo kar dva življenjska cikla v enem letu in se tako hitreje množijo. Drevesa, ki so v stresu zaradi suše, se težje branijo pred zajedavci in se v vse večjem obsegu sušijo, kar napravi gozdove še bolj dovzetne za ogenj.

Splošnih podatkov o škodi zaradi požarov v naravi ni, nekateri kazalci, tako gasilcev kot lastnikov objektov in lokalnih skupnosti, pa kažejo, da je iz leto v leto vedno večja, pravi dr. Aleš Jug. »Tako kot na nastanek tudi na razvoj požarov vplivajo različni dejavniki, predvsem je odvisen od hitrosti gibanja vetra, količine dežja, povzročiteljev vžiga, kot so strela, infrastruktura (ceste in železnice), pa tudi stik z urbanim okoljem in gostota same poselitve na stiku z naravnim okoljem ali v samem naravnem okolju. Tako imamo navadno velik problem v obmorskih letoviščih, kjer so poseljeni deli tudi pogozdeni, kot pri požarih na Hrvaškem ali prejšnji mesec v Grčiji.«

Ko zapiha veter

Prav zaradi vetra, ki je v sunkih dosegal hitrost do 130 kilometrov na uro in neprestano spreminjal smer, se je nedavni smrtonosni požar pred Atenami širil zelo hitro in brez milosti uničeval domove, avtomobile, drevesa. »Ker se je veter obrnil tako rekoč vsako sekundo, je bilo gašenje zahtevno in nevarno. Pomagalo ne bi niti tisoč letal. V tej prekleti uri je požar postal ognjena pištola, uperjena proti naselju,« je takrat povedal vodja združenja gasilskih delavcev Dimitris Statopulos.

Kaj lahko gasilci v takšnih primerih sploh storijo? »V močnem vetru je gašenje z letali ali helikopterji zelo oteženo,« pravi Aleš Jug. »Prvenstveni cilj gasilcev v tem primeru je, da preprečijo napredovanje požarov v urbana okolja in evakuirajo ogroženo prebivalstvo. V Sredozemlju ali denimo v ZDA na območju Kalifornije lahko hitrost napredovanja požarov v naravi presega hitrost 60 kilometrov na uro. Takšnim požarom je težko pobegniti celo z osebnimi vozili. Pri zadnjih požarih v Grčiji je bilo tako nekaj smrtnih žrtev tudi v vozilih.«

Največji problem je nepredvidljivost požara, saj ta pod vplivom vetra vsak hip lahko spremeni smer, pa ugotavlja poklicni gasilec Blaž Turk. Po njegovem mnenju je bil to tudi poglavitni razlog, da je požar v Grčiji postal tako tragičen, a bi bil lahko manj smrtonosen, dodaja, če bi imeli gasilci izdelan načrt za evakuacijo celotnega območja. »Videti je, da so se ravnali po strategiji evakuiranja ljudi iz ogroženih objektov, namesto da bi pogorelce in ogrožene usmerjali na območja zunaj požarne ogroženosti in tako rešili številna življenja.«

Turk, direktor in poveljnik Zavoda za gasilno in reševalno službo Sežana, odgovornega za enega najbolj požarno obremenjenih območij pri nas, ima s požari v naravi veliko izkušenj. Na tem območju se namreč vname več kot polovica vseh požarov pri nas, ki so tudi izjemno obsežni. Zajamejo namreč več kot 90 odstotkov vseh požganih površin v Sloveniji. Letos imajo srečo, pravi, ker je bilo poletje dobro namočeno, a ga ni še konec, saj je včasih treba gasiti še tudi konec avgusta. Lani so poleti gasili dva večja požara, enega pri Divači in drugega pri Komnu, predlani so imeli tudi smrtno žrtev, starejšega moškega, ki je s kurjenjem v naravi povzročil požar na nekaj hektarih in ga je zadušil dim.

Gašenje požarov v naravi je izjemno zahtevno delo, saj imajo gasilci opravka z zelo visokimi temperaturami in seveda samim požarom, poleg tega vetrovi pogosto nosijo dim, nasičen z monoksidom in drugimi plini, naravnost proti njim. Ob vsem tem je njihova osebna zaščita manjša kot pri drugih požarih, ker drugače ne bi mogli biti mobilni, pripoveduje poveljnik sežanskih gasilcev, ki skrbijo za 640 kvadratnih kilometrov ozemlja na območju štirih občin.

Tehnično in fizično zahtevno delo

Njihova poglavitna strategija je še vedno polivanje ognja z vodo. Poleg vode sežanski gasilci uporabljajo tudi v njej raztopljena sredstva, retardante, ki na namočenih površinah preprečujejo vstop kisika in tako okrepijo delovanje vode. Ob robovih požarišč uporabljajo tudi izpihovalne stroje, s katerimi odpihujejo ogorke na že pogorelo območje. V primeru nevarnosti, da ogenj preskoči na hiše, polivajo z vodo tudi drevje in drugo rastje na meji z bivalnim okoljem. Gašenja se lotevajo na bokih požarne fronte in jo potem vse bolj omejujejo. Na čelu požara je prevroče in prenevarno za gašenje. Zato so seveda najbolj obremenjeni gasilci, ki delajo bližje čelu, manj pa oni, ki so bolj oddaljeni. Še posebno hitri in nevarni so tako imenovani vršni požari, ti potujejo izjemno hitro po vrhovih dreves, večinoma borovcev. V Brestovici pri Komnu je požar pred leti v eni sami uri požgal 50 hektarov zemljišč, kar je toliko kot 100 nogometnih igrišč.

Da je kraško območje protipožarno še posebej zahtevno, pritrdi tudi Aleš Jug, tudi sam visoki gasilski častnik in član komisije za preventivo pri Gasilski zvezi Slovenije, med drugim zato, ker se požar lahko hitro zavleče v drevesna debla ter kraška tla in tam tli ter ob pomanjkljivem ročnem gašenju znova izbruhne. Postopek ročnega gašenja požarov je enak domala po vsem svetu. Nekoliko posebni so v ZDA, kjer v zaledje požara, dokler še ni zelo velik, pošljejo gasilce padalce, ki imajo nalogo, da ga čim hitreje omejijo. Zaradi različnih topografij in mogočega hitrega napredovanja ognja je takšno gašenje izredno nevarno in je bilo zato že nekaj smrtnih žrtev med gasilci.



»Gašenje požarov v naravi je tako tehnično kot fizično izredno naporno tudi drugod po svetu. Kljub boljši opremljenosti z letali in helikopterji je še vedno treba v gozd in požare do konca fizično pogasiti. Uspeh posredovanja helikopterjev je odvisen tudi od meteoroloških razmer in vidljivosti; gasilci morajo prav tako poskrbeti za oskrbo z vodo. Požar je pogašen, ko so pogašena vsa žarišča, sicer se lahko hitro spet razvije. To seveda pomeni, da je treba požarišče prehoditi, pogosto vsaj deloma prekopati in izdatno zaliti z vodo. To je fizično izredno naporno, zahteva tudi ustrezno tehniko. Gasilci delajo pri visokih temperaturah, se izpostavljajo nevarnosti ponovnega izbruha požara in prenašajo več kot 20-kilogramska bremena.«

Pogosto spregledano dejstvo je tudi, da za gašenje požarov v naravnem okolju ne zadostujejo gasilska vozila, ki jih vidimo v mestih, ampak morajo imeti gasilci prilagojena terenska tovorna in osebna vozila. V ZDA so lani predelali v gasilsko letalo celo boeing 747, ki z eno vožnjo opravi toliko dela kot 17 manjših gasilskih letal. A tudi ta orjak, ki stane četrt milijona dolarjev na dan obratovanja, je pri požarih v Kaliforniji, za zdaj, brez moči.

Med novejšimi gasilskimi tehnologijami je tako imenovano odpihovanje plamenov. Švedi so gozdne požare letos gasili z metanjem bomb, pravi Aleš Jug. »Ob eksploziji bombe se ustvari nadtlak, ki odpihne plamen. Tako se požar za kratek čas prekine oziroma se jakost gorenja zmanjša. Če takoj za detonacijo nastopijo gasilci in požar ročno pogasijo, je takšno gašenje uspešno. Seveda pa zahteva odlično vodenje in koordinacijo, saj je ne nazadnje povezano z uporabo pirotehničnih sredstev.«
Glede na to, da število požarov v naravi narašča, hkrati pa suša zmanjšuje oskrbo z vodo, je potreba po novih sistemih, neodvisnih od vodnih virov, vedno večja. Ena izmed uveljavljenih metod je denimo protipožar, ki ga zanetijo gasilci sami. Z njim poskrbijo, da pogori del območja, kamor se širi dejanski požar. Ko ogenj doseže ta predel, mu za gorenje zmanjka gorljivih snovi.