Gospa v službi dobrote

Se je v debelih petih letih, kar je naša časopisna hiša Anito Ogulin razglasila za osebnost leta, na področju njenega delovanja, dobrodelnosti, kaj spremenilo? Na bolje, na slabše, status quo?

»Predvsem smo v prostor in čas po­stavili nekatere nujne projekte, ki zadevajo družine v celoti.« Z vsemi ključniki, ki družini omogočijo, da gre naprej. To niso le položnice, ne samo hrana, »človek v stiski potrebuje človeka, ki ga posluša, mu pomaga, ga ne sodi. Človek v stiski zmrzne.« Če nima sogovornika, se v njem dogajajo težke stvari.

Ogulinova govori o projektu Volja najde pot, ki se je v zadnjem letu preoblikoval v Verigo dobrih ljudi. »Celostno obravnavamo družine v stiski, če želimo pomagati otroku, moramo celotni družini.« Ob plačevanju položnic, materialni oskrbi, drugi finančni podpori dobijo strokovnega sogovornika, terapevta, psihologa, mediatorja. Gre za oživljanje področij, ki so zamrznjena, brezplačna pravna pomoč, različne delavnice, družinsko gospodarjenje, finančno opismenjevanje, socialno mreženje. »Vzgoja je problem, vzgoja se vzorči in ljudi je treba tozadevno poučiti.«

Razlogi

Družine padajo v stiske iz objektivnih in subjektivnih razlogov. Ob pre­učevanju stanj v teh družinah Ogulinova in sodelavci ugotavljajo, da Slovenija naplavlja dolgotrajno revščino. »Stig­ma revščine je nepredstavljiva, ne samo politike, tudi družbe. Državi smo v zadnjih letih predlagali več sistemskih sprememb, nekaj je uresničenih.« Banke ne obračunavajo svojih storitev tam, kjer je zajamčen osebni dohodek, pa otroški dodatki naj bi se izvzeli iz socialnih transferjev in prestavili v družinske prejemke.

»Država nas ne ignorira, a je gluha za mnoge stvari, ki bi jih bilo treba premakniti.« Morda se zdi nenavadno, a če je bilo pred nekaj leti ogromno prosilcev za pomoč med nezaposlenimi, za katere so iskali delo, je slika obrnjena. »Mnogo več prosilcev ima neko obliko dela. Več je prekarcev, več delavcev po štiri ure ali polni delovni čas in z minimalnimi prihodki.« Dvig socialnih transferjev, tako sogovornica, je malo popravil sliko nezaposlenih, zaposleni pa z dohodki ne zmorejo preživeti. Delež zaposlenih in nezaposlenih med prosilci je 7 : 3. Žalostno. »Ogromno ljudi, ki se obrnejo na nas, nima dodatnega zdravstvenega zavarovanja.«

Sirotno služenje

Dobrota vobče, katere uslužbenka, služabnica je Ogulinova, je sirota ali ne? »Vedno bo, jaz pa sem njena služabnica.« Za 24ur.com, ki medijsko pokriva Verigo, piše dnevnik, »toliko osebnega šikaniranja, laži, pljuvanja, kot sem ga tam doživela, me boli«. Šlo je prek vseh meja.

»A sem mirna, čeprav zbujam s svojim delom frustracije pri drugih. Kar delam, živim, in brez težav živim, ne da bi s tem koga frustrirala. In ne bi rada, da imajo prebujno domišljijo o našem delu.« Ljudje, ki tudi v dobrih delih iščejo slabo, imajo težave. S sabo. Nevoščljivost? Bi bili radi revni?

V Botrstvo je bilo doslej vključenih 10.000 otrok, trenutno jih je okoli 5400, 150 jih čaka na svojega botra. Botrov je približno 4700.

Otroci so najranljivejša skupina, kaj je njihova najhujša bol? »Zadnja leta otroci prevzemajo skrb za preživetje družine, pa izključevanje, izločanje in sodbe, to je najhujše.« Sodba na podlagi tega, da nimajo, ne zmorejo, da so lenuhi, nesposobni. V slovenstvu je tak gen, ki človeka atrofira. Ljudi paralizira občutek krivde, nemoči. In taka izključevanja vodijo v samomore.
Služabnica dobrodelnosti, Anitin oče je bil popolnoma slep, mati slabovidna, mati začetnica delovanja društev prijateljev mladine na terenu.

Bila je tiha rejnica. Tiha? »Ja, za rejništvo ni bila plačana, kot nisem jaz za svoje delo. V našo družino so prihajali otroci, imeli smo se lepo.« Kot deklič je bila Ogulinova vodnica slepih in slabovidnih. Od svojega tretjega leta. Nekoč, poslušam, so imeli slepi za vodnike svoje otroke. A ker je bilo veliko več slepih kot slepih z otroki, so bili ti odgovorni tudi za druge nevideče. »Jaz sem se z njimi lepo imela, uživala, smo peli in ta zgodba me je opremila z odgovornostjo za šibkejše.«

Slepi

Hkrati je imela na skrbi tri slepe, brat, star pet let, štiri. Bili so lučke slepim in slabovidnim. Je mati dveh otrok, ima dva vnuka, »sama imam prek službe otroke iz vse Slovenije«.

Kdaj je otrok srečen? Ko se oče in mama razumeta, ko si vzameta čas zanj, ko je lahko s prijatelji, ko lahko počne tisto, kar ga veseli, »vsak otrok ima neko močno področje, in če so dane možnosti, da jih uresničuje, se mu ne more nič zgoditi«, ker se hoče, mora uveljavljati. »V družini dobiva vrednote, med vrstniki se uveljavlja. In če ga ti zavračajo, gre v življenje s sila slabo popotnico.«

Stigmatizacija, še enkrat poudari Ogulinova, je največji problem, povezana je z revščino, z neenakimi možnostmi, sodbami.
Prazniki? V tem času otroci, take so izkušnje, starše dobesedno prisilijo, da pridejo po pomoč, ker »ves blišč, ponudba, materializiranje, to je mimo normalnega življenja«.

Ampak vse več ljudi si lahko privošči vse, vse več pa nič, kje je srednja pot? Anita Ogulin, dolga leta sekretarka, zadnjih pet let predsednica ZPM Ljubljana Moste - Polje. V praksi ni razlike. Teorija pa je teorija.