Biti gasilec je nekaj, kar prihaja iz srca, in ne zgolj ideja, ki nastane ob gledanju risanke gasilec Samo. Skoraj vsaka večja vas ima gasilsko društvo, ki tako ohranja zavest o pomembnosti pomoči ljudem. V Sloveniji deluje 1341 prostovoljnih gasilskih društev, v katere je vključeno 162.575 članov, ki so dan in noč pripravljeni ljudem in živalim priskočiti na pomoč.

»Nikoli doslej mi ni bilo žal, da sem postal gasilec. Ko ljudje ne vedo, koga bi poklicali, pokličejo nas. In ko opravimo delo, je največje plačilo, ko rečejo hvala, in ni ga denarja na tem svetu, ki bi preplačal to njihovo hvaležnost,« pravi 53-letni metliški prostovoljni gasilec Srečko Muc, sicer samostojni podjetnik, ki noč poleg svoje žene preživlja tudi ob telekomunkacijski napravi, saj nikoli ne ve, kdaj bo prispel poziv, da se je nekaj zgodilo, in bo toplo posteljo moral zamenjati za odhod na dež, sneg, v vodo ali ogenj.



Gasil je požar tudi v gorečem stanovanjskem objektu, ko mu je »strah malo glavo čuval in v katerem je bilo zelo, zelo vroče«. Dela je zmeraj na pretek, če ne drugega, rešujejo gasilci mačke s streh ali z dreves ali pa jih pozimi starejši občani pokličejo za pomoč pri odstranjevanju snega z njihovih domovanj.

Po pravico na Dunaj

Na vprašanje, kako je biti prvi mož mesta s 150-letno tradicijo gasilstva, je župan Darko Zevnik odgovoril, da večino časa zelo prijetno, saj je z njimi zelo dobro delati »in tudi malo ponosa je, moram odkrito priznati«. In na svojo zgodovino tudi z vidika ohranjanja naše slovenske identitete so Metličani lahko še kako ponosni.



»Pri nas je bila ustanovljena prva čitalnica vzhodno od Ljubljane in prva hranilnica na Dolenjskem in v Beli krajini. Tu je bilo marsikaj prvo. Gasilci so pet let po ustanovitvi hoteli vpeljati slovenščino kot jezik poveljevanja, a temu takrat v mestu z županom nemškega rodu niso bili naklonjeni. Tudi v Ljubljani jim niso pomagali, zato so po pravico odšli na Dunaj. Tam so jih uslišali in tako je Metlika leta 1880 dobila dovoljenje za izdajo pravilnika o gasilstvu v slovenskem jeziku,« je ponosno povedal Zevnik.

Šarec bi še gasil

S slavnostnim mimohodom več tisoč pripadnikov sil za zaščito in reševanje, z motoriziranim delom vred, s katerim so organizatorji prejšnjo nedeljo želeli prikazati razvoj vozil in tehnike skozi čas, je predsednik vlade Marjan Šarec nagovoril zbrane na sklepnem dejanju in vrhuncu večdnevnih prireditev v Metliki.



»Ko vsi drugi obupajo, ko vsi drugi odidejo, ko se vsi ustrašijo, takrat ostane gasilec, ki se ne vpraša, koliko časa bo na intervenciji. Ostane, ko zmrzujejo cevi ali ko je peklenska vročina. Ostane pozimi ali sredi poletja in v težki opremi gre v stanovanje ter izvede notranji napad, vedno z izjemno natančnostjo,« so besede, s katerimi je premier opisal osebnost gasilca. Šarec je sicer tudi sam član PGD Šmarca in od leta 2003 operativni gasilec.



Za Nedelo je povedal, da ostaja operativec, da pa bi bilo zdaj precej težje oditi na intervencijo, saj je varovana oseba in pretirano veliko manevrskega prostora za prosto gibanje nima. »Takole vam bom povedal. Če bi dobil poziv, bi se klicu na pomoč zagotovo hotel odzvati, a kot varovana oseba zdaj ravno ne morem po mili volji skakati vsepovsod,« je pojasnil.

Delovna soba prvega gasilca

Da se oddolžijo ustanovitelju prve požarne brambe na Slovenskem dr. Savinšku, ki je 18. septembra 1869 zbral 27 ljudi in tako postavil temelje gasilstva, so v njegovem nekdanjem gradu v Metliki odkrili delovno sobo, v kateri se je nekoč resnično tudi največ zadrževal. Družbo v uniformi in v naravni velikosti mu dela Leopold Gangl, eden najuspešnejših nadpoveljnikov metliške požarne brambe. Izmišljen posnet prizor, ki mu obiskovalci lahko prisluhnejo, je postavljen v leto 1894 in temelji na resničnih dogodkih in podatkih ob odprtju železniške proge dolenjske proge v Novem mestu, je povedal Leon Gregorčič, samostojni muzejski tehnik Belokranjskega muzeja. Vsi predmeti so izvirni, torej iz časa, ko sta vladala čast in poštenje. Kdor je kradel, ni veljal za ugledno osebo takratnega družbenega in političnega življenja, kar je pravo nasprotje z današnjim časom.