»Gasilci pravimo, da imamo zlate delodajalce«

Mnogim se zdi samoumevno, da ob požarih, poplavah ali drugih naravnih nesrečah od nekod prihrumijo rdeča vozila, polna neustrašnih gasilcev Samov v uniformah in s čeladami na glavi, ki potem nesebično rešujejo ljudi in premoženje. Na območju naše države je v 1341 prostovoljnih gasilskih društev vpetih 162.575 članov. Bralci Dela so jih leta 2014 izbrali za Delovo osebnost. Po prepričanju nepoklicnega predsednika Gasilske zveze Slovenije Janka Cerkvenika se za prihodnost gasilstva v naši državi ni treba bati. 

Kakšna je pravzaprav prihodnost gasilstva pri nas?

Prepričan sem, da prihodnost gasilstva ni ogrožena. Mi se radi primerjamo z drugimi, in ko vidim, kako je v primerjavi z drugimi državami pri nas razvito prostovoljstvo, lahko rečem, da sem optimist.

Kaj je tisto, kar mlade ljudi in tudi malce manj mlade vleče v uniformo prostovoljnega gasilca?

Zagotovo gre za del tradicije, ki se prenaša iz roda v rod, saj gre za vpliv družine oziroma okolja, v katerem živijo. Z gasilstvom se začnejo ukvarjati zelo zgodaj, denimo v vrtcu in osnovni šoli. Mladega človeka pritegne tudi prijateljstvo in druženje. Ravno pri teh mladih imamo sedemodstotni letni prirast. Trudimo se prek šolskega sistema z našimi mentorji in ponujamo tisto, kar otroke zanima. Pri starejših pa ugotavljamo, da tisti, ki oddelajo svojo poklicno kariero, iščejo priložnosti in možnosti, da so aktivni v prostovoljstvu tudi prek medgeneracijskega izobraževanja oziroma izobraževanja za tretje življenjske obdobje, in tako jih poskušamo privabiti v naše vrste. Starejše s specifičnimi poklici zelo potrebujemo. To so upokojeni vozniki tovornjakov, knjižničarji, učitelji in podobno.

Kaj vse mora mlad kandidat postoriti, da potem reče, uf, zdaj sem pa res pravi gasilec?

V našem statutu je določeno, da lahko otrok ob soglasju staršev s šestimi leti vstopi v prostovoljno gasilsko društvo (PGD), kjer jih usposabljamo. Sprva gre za preproste oblike usposabljanja, s katerimi jih med igro pripeljemo do resnejšega dela. Imamo tečaje, posebej pripravljene za mlade, da napredujejo v znanju. Ti mladi že takrat nosijo gasilske delovne obleke in podelijo se jim tudi čini, ki jih motivirajo. Kot rečeno, osnovna celica je PGD, vrtec ali šola, kjer mladega gasilca toliko usposobimo, da se lahko pri šestnajstih letih odloči za tečaj pripravnika. Obstajajo tudi dodatni bonusi, ki jih lahko mladi dobijo, da skrajšajo staž. Vse oblike usposabljanja od najmlajših do najstarejših temel­jijo na teoretičnem in praktičnem delu.

Kaj prostovoljni gasilci pogrešate? Ali naša družba finančno dovolj skrbi za razvoj prostovoljnega gasilstva? Kako bi lahko še kaj izboljšali?

Družba skrbi za razvoj prostovoljstva, predvsem župani, saj so oni tisti, ki poskrbijo za organizacijo in financiranje gasilcev, ne glede, v kaki finančni kondiciji je posamezna občina. PGD in gasilske zveze na lokalni ravni vedno razdelijo denar tako, da se programi nemoteno izvajajo. Pogrešamo predvsem pomoč osnovnih šol. Včasih smo imeli društva Mladi gasilec, ki so bila v šolah stalnica. Zaradi obveznosti, ki jih šolam nalaga država, se zadeve s področja gasilstva mečejo iz progama dejavnosti, kar ni dobro. Prepričan sem, da bi nam morala država v tem primeru malce bolj pomagati.

Kako je s povračili (refundacijami) stroškov v podjetjih, kadar je prostovoljni gasilec na terenu?

Moram povedati, da smo zadovoljni. Radi rečemo, da imamo zlate delodajalce. To trdim zato, ker ima po zakonu o gasilstvu vsak delodajalec možnost, da zahteva povračilo stroškov, ki so nastali, ko je gasilec zapustil delovno mesto. V gasilski zvezi ugotavljamo, da je samo deset odstotkov takih podjetij, ki zahtevajo povračilo stroškov. Drugi te pravice ne izkoristijo in že to samo po sebi dovolj pove o naših podjetnikih, da razumejo, da imajo zaposlene delavce gasilce. Res pa je, da težava nastopi ob večdnevnih intervencijah, kar se je zgodilo pred petimi leti zaradi žleda.



V takih primerih je jasno, da mora nadomestilo plačati država, in ga tudi izplača na podlagi zahtevkov. To ne more biti kar ob vsaki priložnosti, pač pa se ob večdnevnem delu gasilcev na terenu, bodisi zaradi poplav, žleda, plazov itd., aktivira državni načrt, ki je pogoj, da delodajalci dobijo ustrezno nadomestilo. To ni zgolj naš slovenski problem, ampak problem Evropske unije in želimo si, da bo evropska komisija sprejela ustrezno direktivo. Na sestanku s slovenskim komisarjem za krizno upravljanje Janezom Lenarčičem smo prejšnji teden ta problem že predstavili, komisar je naš predlog sprejel. Naša država bo v tem primeru prevzela pobudo za organizacijo javne razprave, da se države na ravni mednarodne gasilske organizacije (CTIF) dogovorijo o refundaciji stroškov intervencij.

Česa se gasilci bolj bojite: poplav ali ognja?

S psihološkega vidika zagotovo poplav, in to predvsem zato, ker ugotavljamo, da bi ljudje lahko naredili več samozaščitnih ukrepov. Vremenoslovci že skoraj do ure natančno napovedo možnost visokih voda, pristojne službe opozarjajo, da naj se ljudje na take dogodke pripravijo. Nekateri opozorila vzamejo zelo resno, drugi pač ne. Zadnji primer se je zgodil ravno prejšnji teden v Piranu, ko so morali gasilci iz kleti nositi opremo ljudi na varno in zaščititi vhode z vrečami peska, kar vse bi lahko storili prebivalci že sami. Dogaja se tudi, da jim težko dopovemo, da mora gladine vode najprej upasti, če jo želimo prečrpati, da odteče. Gasilci na terenu poslušajo tudi očitke, zakaj so najprej pomagali pri sosedu, in včasih težko razložiti, da ne gre za prijateljske vezi, ampak načrt, ki ga poveljnik na intervenciji odredi in se mora izvesti.

Ste se kdaj znašli sredi ognja?

Sem, in to večkrat. Še pred petimi leti sem bil tudi operativec. V vročo cono, ko dobesedno vstopaš v ognjene zublje, nisem nikoli zašel, ker za kaj takega nisem usposobljen. Sredi ognja pa sem se znašel v naravi, v gozdu, in takrat vlada neka psihoza. Ugotavljam pa, da smo gasilci tako usposobljeni, da v takih primerih delamo vse avtomatično. Menim tudi, da gre pri katastrofah, ki se dogajajo po svetu, denimo v Avstraliji in Ameriki in lani v Skandinaviji, pogosto za podcenjevanje požarov v naravi, ki lahko ob nepravilni intervenciji povzročijo veliko škode in ogrozijo človeška življenja, tudi življenja gasilcev.

Koliko intervencij prostovoljnih gasilskih društev na območju države je bilo letos in koliko v prejšnjih dveh letih?

S statistiko redno seznanjamo vodstvo države in resorno ministrstvo. Lani denimo je bilo 21.000 intervencij s področja zaščite in reševanja, predlani nekaj manj kakor 20.000, za letos statistični podatki še niso nared. Najbolj pomembno se mi zdi, da se je lani število klasičnih požarov zmanjšalo, se je pa povečalo število tehničnih intervencij: prometne nesreče, reševanje ob neurjih in poplavah. Hočem povedati, da včasih država in ljudje ne razumejo, zakaj vedno zahteve po novi opremi, vozilih in novih oblikah usposabljanja. Mi moramo slediti novim trendom, in če ne bi bilo tako, bi se lahko zgodilo, da ne bi mogli opravljati tistega, kar ljudje od nas pričakujejo. Ko interveniramo v primeru nevarnih snovi in pri prometnih nesrečah, prekrivanju ostrešij, pravzaprav nimamo dovolj opreme, saj je ta bistveno drugačna kakor pri klasičnem gašenju požarov, zaradi česar potrebujemo ustrezno tehniko in usposabljanje.

Kaj bo prinesel novi zakon oziroma spremembe zakona o gasilstvu?

V njem je zdaj zapisano, da se občinam priporoča, naj prostovoljnim gasilskim društvom dodelijo 2,5 odstotka proračuna za požarno varnost. Zdaj nekatere zagotavljajo več, nekatere manj. Gasilci si želimo zapis v zakonu, da mora vsaka občina zagotoviti omenjeni odstotek in s tem zagotoviti stalni vir prihodkov. Želimo si tudi, in kaže nam dobro, da se gasilskim organizacijam v prihodnji evropski finančni perspektivi 2021–2027 dodeli evropski denar z lastno udeležbo občine ali gasilskega društva, s čimer bi lahko zgradili nove gasilske domove ali obnovili stare ter denar namenili tudi za nakup nove gasilske opreme in vozil. Tu vidim veliko priložnost.

Morda malce nehvaležno vprašanje. Katera društva bi letos izpostavili?

Letos smo imeli leto jubilejev: 150-letnico gasilstva na Slovenskem, 70-letnico Gasilske zveze Slovenije in 50-letnico gasilskega muzeja dr. Branka Božiča v Metliki in vse smo praznovali v Metliki. Zato je treba omeniti PGD Metlika, metliško gasilsko zvezo in gasilsko regijo Bela krajina, saj so imeli ogromno dela in skrbi, da smo leto jubilejev skupaj s tamkajšnjo občino uspešno izvedli.

Prostovoljna gasilska društva rada prirejajo veselice. Kako tradicijo imajo veselice pri nas in kaj je njihov glavni namen?

To je dodaten vir prihodkov. Zavedamo se, da brez pomoči sokrajanov preprosto ne gre. Hkrati je to dobra oblika druženja in povezovanja, kar ne sme izumreti.

Po čem si boste najbolj zapomnili letošnje leto?
Precej težav imamo z inšpekcijskimi službami, a ne na požarnem, ampak gradbenem delu, saj so na Gorenjskem inšpektorji začeli iskati dokumentacijo o uporabnih dovoljenjih za gasilske domove in jih celo zapirati z odločbami, kar se mi zdi, da ni prav. Žal z inšpekcijami ne najdemo soglasja oziroma dogovora, kompromisa. Da inšpekcija zapre gasilski dom, je po mojem nesprejemljivo, saj je lahko ogrožena varnost ljudi in okolice, kjer tak dom stoji. Za zdaj smo imeli dva takšna primera.
Žal tudi ni dovolj dobro poskrbljeno za razumevanje našega dela. V Ljubljani se je zgodilo, da je gasilcu po naključju padla na tla jeklenka in poškodovala njegovega kolega, kar je obveljalo za malomarno ravnanje. Prišlo je tako daleč, da smo doživeli napoved tožbe zavoda za zdravstveno zavarovanje za povračilo stroškov zdravljenja ponesrečenca. Upam, da se bo zadeva nekako uredila.