Fitnes filozof

Ne boste verjeli. Onidan sem v fitnesu slišal California Dreamin'. V kletnem bežigrajskem fitnesu, ki ga obiščem najmanj enkrat tedensko in ki bi bil težko bolj stereotipno fitneserski (oglušujoč in agresiven glasbeni ambient, tipi z zobotrebčastimi nogami in rokami oblakastih oblik, ki v garderobi stresajo šovinistične šale in obujajo spomine na VIP partyje, ter modelke v pajkicah za privzdigovanje zadnjice, ki neprenehoma pumpajo svoje gluteus maximus in ki v garderobi razpredajo o bogsigavedi čem), sem slišal besedilo komada kalifornijskih hipijev s konca šestdesetih, ob katerem bi si najraje prižgal džojnt, se sredi travnika ulegel na hrbet in opazoval premikanje oblakov (ter se krohotal ob misli, kako podobni so rokam mišičnjakov, ki jih srečujem v fitnesu).

Toda okoliščine so bile vse prej kot normalne za sanjarjenje o Kaliforniji in ostalih idealih, ki jih tematizira besedilo. Stal sem sredi naprav, ki sumljivo spominjajo na tiste iz srednjeveških mučilnic, in se naslanjal na tako imenovano kletko, v kateri me je čakala olimpijska ročka s kovinskimi koluti na obeh straneh. Čakala, da jo dvignem prvič, drugič, tretjič … Zadal sem si, da bom opravil tri serije počepov po šest ponovitev. Gre za razmeroma hitre, eksplozivne gibe, med katerimi ni časa za sanjarjenje. Breme je bilo veliko, znašalo je približno devetdeset odstotkov moje maksimalne moči. Vsaka nepozornost bi lahko povzročila bolečine v hrbtu. Moral sem ostati osredotočen na tehniko, in, ja, moral sem biti agresiven ter gluh za okolico.

California Dreamin' je simpatičen komad. Danes ga zagotovo ne bi uvrstil na osebno lestvico sto najljubših; morda bi ga ob koncu osnovne šole, ko sem bil precej obseden s hipijevsko kontrakulturo. Ne spomnim se, kdaj sem si ga nazadnje zavrtel, a kljub temu me spravi v dobro voljo, kadar mi ga namenijo radijski didžeji ali pa Youtubovi algoritmi. Vsekakor je komad, ki me lahko prestavi, prestavi v čas in prostor, ki ju nisem nikoli izkusil. Podobno kot San Francisco Scotta McKenzieja ali beatlovska acid klasika Lucy in the Sky with Diamonds. Ob teh nežnih, zasanjanih melodijah se zdi, kot da smo včeraj z rožami v laseh posedali v parku in da bomo jutri spet. Te nežne in zasanjane melodije so mi neizmerno ljube, neprimerljivo ljubše od udarnih, jeznih in arogantnih vibracij, ki jih čutim ob zvokih gangsta rapa, prevladujočega podžanra v našem podtalnem fitnesu. Toda obenem je fitnes edini kraj na svetu, kjer Dr. Dre, Snoop Dogg in druščina moje telo nagovorijo ustrezneje kot Mamas & Papas in Beatli, zato me je onidan neizmerno razveselilo, da hišni didžej na seznam predvajanja ni uvrstil originalnega folk rock komada, ampak njegovo tuc-tuc-tuc predelavo. California Dreaming remix bogsigavedi kaj. Zbogom akustična kitara, zbogom solaža na flavti. V treznem stanju bi takšen poseg oklical za zločin proti glasbi in človeštvu, ko pa se je moj hrbet šibil pod kupom kovine, mi je ropotajoči bas vlival samozavest, da se mi bo uspelo dvigniti znova in znova in znova …

Če bi živeli v utopiji, bi morala veljati parafraza tiste slavne Kantove maksime: »Deluj tako, da boš glasbo vselej uporabil kot cilj in ne zgolj kot sredstvo.« A v resnici se dogaja ravno nasprotno. Glasba je tista veja umetnosti, ki je najbolj dovzetna za tovrstna izkoriščanja. Najpogosteje jo uporabljamo kot sredstvo. Romana nikoli ne začnem brati, ker bi hotel doseči točno določeni cilj (razen kadar se pripravljam na intervju z njegovim avtorjem). Enako velja za film, gledališče … Glasbo pa pogosto – zdi se mi, da prepogosto – poslušam, ker želim nekaj doseči: izboljšati koncentracijo, sprostiti ozračje, poglobiti žalost, podžgati nostalgijo, se zabavati, se znoreti, se motivirati itd. In seveda za vsak cilj žanr raste. Je s tem kaj narobe? Zakaj ravno glasba najbolj neposredno nagovarja naša čustva? Ali izdajam svojo rockersko identiteto, ko mi tehnaža priskoči na pomoč med dvigovanjem uteži? Vse to so vprašanja, ki jih je bolje pustiti pri miru, kadar se hrbet šibi pod kupom kovine.