Dvajseta so nova štirideseta

Priznam, na (pretirano zavzete) rekreativne športnike v srednjih letih sem dolgo gledal zviška. Kot udeležencu evropskega prvenstva v teku na 800 metrov mi ni bilo jasno, zakaj za vraga bi se nekdo, ki nima sleherne možnosti za vrhunski dosežek, prostovoljno izpostavljal takšnemu trpljenju, kot sem se mu moral izpostavljati sam, če sem hotel ostati v stiku s konkurenco.

Ne, ne govorim o teku in fizični aktivnosti nasploh. Srednješolsko poznavanje biologije je zadostovalo, da sem kmalu spoznal, da se hormoni sreče v telesu sproščajo ne glede na to, ali se posameznik poteguje za zlato olimpijsko kolajno ali za 200. mesto na ljubljanskem maratonu. Dobro znan mi je bil tudi ugoden vpliv teka na zdravje. V tem pogledu rekreacija celo nadvlada profesionalizem, saj je slednji zaznamovan s hojo po robu: na eni strani športni eldorado, na drugi prepad pretreniranosti.

Govorim o postavljanju, doseganju in uresničevanju ciljev; o psihološkem in sociološkem vidiku. Mar ne postane človek, ki se ne preživlja s športom, pri petindvajsetih, petintridesetih ali – pustimo nekaj manevrskega prostora – pri petinštiridesetih dovolj zrel, da svoje življenjske cilje preneha povezovati z doseganjem skrajnih meja svojega telesa?

Očitno ne, saj si številni rekreativci v glavo zapičijo točno določen rezultat (denimo maraton pod tremi urami), za katerega so pripravljeni storiti tako rekoč vse. Trenirati pred službo, prestavljati družinske obveznosti, prilagajati dopust, odpovedovati večerna druženja … To nemalokrat povzroči razpoko v odnosih, kar mi je lani med intervjujem za ta časopis hudomušno opisal ljubljanski odvetnik, idejni oče ljubljanskega maratona in veliki zaljubljenec v tek Andrej Razdrih. »Z ženami tekaških navdušencev je tako,« je dejal, »najprej ti rečejo: ti boš tekel? Ha, ha, ha. Potem sledi faza, ko jih začne skrbeti: Počakaj, saj to je nevarno, poškodoval se boš. In še tretja faza: Ti imaš nekaj zase, kar si vzameš na račun družine, kaj imam pa jaz?«

Ob misli na takšno situacijo bi kot najstnik rekel: raje crknem! Raje crknem, kot da bi nekoč čez teden hodil v službo, vikende pa zabijal na tekaških prireditvah. Če smo z atletskimi kolegi na stezicah okoli Šmartinskega jezera opazili kakšnega sopihajočega fotra, mi ni bilo nikoli odveč pripomniti nekaj v smislu: Ha, kdaj mislite, da je nazadnje seksal? Pred štirimi ali petimi meseci?

Moje življenje se je nato razpletlo tako, da sredi dvajsetih čez teden delam, veliko vikendov pa zabijem na tekaških prireditvah. Podobna usoda je doletela številne moje vrstnike, s katerimi smo nekoč sanjali iste sanje. A zdi se mi, da nam večini še ni uspelo ponotranjiti neizogibnega dejstva: naše pojave in rezultati so bližje rekreativnim fotrom kot pa obetavnim atletom. Ko se tu in tam pojavim na celjskem stadionu, oblečen v bele dokolenke in obut v copate s svetlečim podplatom, na sebi kar čutim poglede mladcev, ki se sprašujejo, kdaj sem nazadnje …

Naposled me tudi to ne odvrne, da se ne bi vračal znova in znova. In vsakič znova srečam koga, ki se vrača še neprimerno dlje. »Misliš, da je med nama in njimi kakšna razlika?« me je zadnjič med nedeljskim iztekom zbodel kolega. »Seveda je ni,« je nadaljeval misel. »Imava službi za nedoločen čas, sva v resnih zvezah … Človek pa potrebuje nekaj, kar se mu stalno izmika.«

In nekaj izgubljenega, sem pomislil.

K tej modrosti sem se vrnil prejšnji teden, ko sem si ogledal film Ia, lanskoletnega nominiranca za tujejezičnega oskarja in nagrajenca žirije v Cannesu. Znameniti poljski režiser Jerzy Skolimowski je v njem prikazal svet skozi oči oslička, ki mora zaradi prepovedi cirkusov z živalmi zapustiti ljubečo artistko. Film je mogoče interpretirati kot boj za preživetje in kritiko korporativne Evrope, pa tudi kot vračanje k izgubljenemu. Oslička vseskozi srbijo kopita. Tudi ko mu nihče noče nič hudega in se zazdi, da je našel svoj mir, ne zdrži pri miru. V iskanju izgubljenega sveta se odpravi na pot, pot, ki se gledalcu zdi nemogoča, a hkrati edina logična izbira.

Poljski režiser Jerzy Skolimowski je v filmu Ia prikazal svet skozi oči oslička, ki mora zaradi prepovedi cirkusov z živalmi zapustiti ljubečo artistko. FOTO: arhiv Liffa

Na koncu smo isti, osli in ljudje. Vsi potrebujemo svoj korenček na koncu palice, četudi vemo, da je na njem nekaj tantalskega.