Everest spet združuje

Dve leti priprav s stotinami ur prostovoljnega dela. Štirideset let po tem, ko je petindvajsetčlanska ekipa odpravo na Everest kronala z osvojenim vrhom, Tone Škarja ob dvojnem ekspresu pripoveduje o dogajanju na gori. Brez dlake na jeziku, zakaj bi jo pri žlahtnih dvainosemdesetih ne nazadnje tudi imel.

Spomin na leto 1979, ko je vsa tedanja Jugoslavija kot eno dihala z alpinisti in čakala na »tisto« brzojavko, je še vedno svež. Na težaško delo, ki ga je na 8848 visokem očaku opravil sleherni član znamenitega moštva, na neprespane noči, ko jih je stisnjene v šotorih bičal orkanski veter in se je zdelo, da jih boginja mati sveta ne bo spustila k sebi. Težave so se počasi zmanjševale, vihar je postal bolj znosen in Sagarmata je milostno popustila, čeprav zahtevala krvav davek. Tone Škarja, alpinist, gorski reševalec in pisatelj, pravi, da človeku v spominu ostanejo – uspehi in mrtvi.

Trinajsti maj 1979 je zapisan med največje dosežke ne le slovenskega alpinizma, ampak ima tudi širši pomen. Številčna odprava je pred 40 leti namreč dokazala, kaj zmore narediti majhen narod, ko se »poravnajo vsi planeti«. Pa ni bila le sreča tista, ki je Slovencem utrla pot na 8848 metrov visoki Everest, predvsem je bilo za uspeh odločilno garanje slehernega člana odprave. Z osvojitvijo vrha se je končala največja domača himalajska odprava, o kateri so bile napisane štiri knjige, izdali so dve reviji in poseben koledar ter posneli film, ekipa pa je bila izbrana za najboljše športno moštvo Jugoslavije v letu 1979. Smer je bila do zdaj v celoti ponovljena le enkrat in še vedno velja za najtežjo smer na Everest.

Kaj je bilo ključno za uspešnost odprave na Everest leta 1979?

Zavedanje velike odgovornosti pred javnostjo in nami samimi. Zahtevnost gore in zavest, da je to edina priložnost, pa porazdelitev dela med moštvo v podjetniškem smislu. In neverjetna zagrizenost fantov ob zgledni podpori višinskih nosačev.

V knjigi Everest pravzaprav šele dobro odstrete, da ste imeli še pred prihodom v bazo kar nekaj težav in zapletov – z opremo, dovoljenjem za Zahodni greben. Delo vodje tako številčne odprave je bilo zagotovo zahtevno in strahovito stresno obenem.

Že transport osemnajstih ton iz Ljubljane v Beograd in nato iz Delhija v Katmandu se je zatikal. Smrt Edvarda Kardelja, kaprice (res kaprice!) beograjske carine, preveliko zaupanje v dogovor z indijskimi prevozniki. Ovira za dovol­jenje je bila kitajska meja že na višini 6000 metrov. Sicer pa so najpomembnejši pri vodenju odprave študij logistike, skrb za sredstva, živi stiki s Planinsko zvezo Slovenije (PZS) in Planinsko zvezo Jugoslavije (PZJ), končni izbor ekipe in razdelitev nalog, stiki z nepalskimi oblastmi, agencijo za pomoč pri transportu, pa seveda vodenje in usklajevanje dela na gori. Za psihologe in vse druge bi bil pravi izziv premislek, ali bi bili Slovenci danes sposobni izpeljati odpravo takšnih razsežnosti.

Bili ste številčna odprava, alpinisti z več ali manj izkušnjami iz različnih republik. Najbrž življenje v takšni skupini z bolj ali manj zahtevnimi značaji visoko na gori, ko si odrezan od sveta, vsi bi radi na vrh, pa je jasno, da to ne bo mogoče, ni ravno najbolj preprosto?

Slovenski del moštva je bil izbran po kakovosti in hkrati uporabnosti za druga dela. Za člane iz drugih republik smo zaradi solidarnosti in tudi pozitivnih posledic odprave na razvoj alpinizma v Jugoslaviji namensko ponudili štiri mesta. Gibanje po gori je bilo organizirano tekoče, naveza za navezo, brez prehitevanja, brez zastojev po taborih, torej brez ozkih grl. Na to so vplivali naravni elementi in zdravje plezalcev, čemur je bilo treba načrte sproti prilagajati. Nihče ni bil vnaprej določen za vrh, o čemer pričajo trije neuspešni poskusi navez. Ena je odnehala zaradi zdravja, druga zaradi omrzlin pri prostem plezanju čez ključno mesto, tretja zaradi pomote pri izbiri smeri in s tem povezane izgube časa. Šele četrti in peti naskok sta uspela, šesti pa se je preusmeril v reševalno akcijo. Vodenje je bilo seveda zelo naporno, spal skorajda nisem. Ko sem v knjigi zapisal, da pred seboj vidim le goro, ne pa tudi življenja na oni strani, sem se v resnici tako počutil. Za tri mesece sem se poslovil od običajnega življenja. Takšna odprava vpliva tudi na družino, več kot tri mesece sem bil zdoma. Če se zavedajo ali ne, gre za žrtev.

Ob obujanju spominov ste zapisali tudi, da ima odprava en začetek in več različnih koncev. Nam lahko odstrete, predvsem kakšni so ti različni konci?

Začetek je odhod na odpravo z jasnim skupnim ciljem. Konec je za vsakega drugačen, za nekatere zmagovit, drugi ob skupni zmagi občutijo rahlo obžalovanje nad osebnim porazom, tretji imajo trajne zdravstvene posledice. Ta vrednotenja čas spreminja. Pri Everestu se je začetno skupno veselje razpršilo med zmagovalce in po svoje le »sodelavce«, čeprav pri enakem vlaganju. Šele zdaj Everest res spet združuje, čeprav nasprotij tudi prej ni bilo. Pa tudi krajevno. Zadnja točka, kjer smo bili sami in skupaj, je bila Agra, že v Delhiju so se vmes pomešali politiki, novinarji, da ne govorimo o domačem okolju. Vse to cepi odpravo nazaj na prvotne sestavne dele.

Vi kot vodja niste poskušali priti na vrh?

Poskušal sem priti čim višje, da diham isti zrak in okušam enake težave kot drugi. Moja meja je bila Zahodna rama na 7300 metrih. Redek zrak, neuporabnost pisala, hrup šotora v viharju. Ko sem bil tam drugič, me je dobesedno udarilo spoznanje, da bom s siljenjem v višino »zafural« odpravo. Pa sem se usidral v enki na sedlu Lho La, prerazporedil naveze in čez teden dni smo osvojili vrh.

V tistem trenutku se vam je zagotovo odvalil kamen od srca.

Za hip sem občutil olajšanje in srečo. Seveda je bila evforija, a tudi skrb za povratek. Posebno pri drugi navezi, ki je plezala počasneje, saj je bil zares vrhunski plezalec le Stane Belak - Šrauf, nato so se predolgo zamudili s filmanjem in mahanjem z zastavami na vrhu ob nastopajočem poslabšanju vremena. Potem njihov bivak v viharni noči in prekinitev zveze, pa olajšanje ob srečanju s požrtvovalnimi reševalci (ki bi edini imeli idealno vreme za vrh) ter takoj zatem padec Ang Phuja. Šoki v eno in drugo smer!

Odprava brez osvojenega vrha bi bila zagotovo velik neuspeh in ne le to – spremenila bi razvoj slovenskega oz. jugoslovanskega alpinizma. Kaj vse je bilo takrat na kocki?

S ščitom ali na njem, prav po grško. Še na beograjski tržnici so se branjevke pogovarjale o tem, »dokle su došli naši«. Angležem je lažje. Kreatorji zgodovine že od nekdaj vedo, da se vse ladje ne vrnejo in vse bitke niso zmagovalne. Mi pa? To je odgovor na zadnje vprašanje. Ve se, da zmagajo vojaki, izgubijo pa poveljniki. Mi smo z uspešno odpravo spodbudili gibanje in uspeh se je prenesel tudi v druge republike. Če se primerjate z nekim tujcem, ki ga ne poznate, je drugače, kakor če si za zgled vzamete poznano osebo. Metod Humar je za Anteja Mahkoto dejal: Kjer je Antek stal, bom jaz spal. Letvico je treba postavljati vedno višje. Če bi bile razmere v državi drugače urejene, bi lahko Slovenci veliko dosegli. A ker je bila Jugoslavija lep čas zaprta, smo tehnološko capljali za drugimi.

Z odločitvijo za Zahodni greben ste takrat sledili bistvu vrhunskega himalai­zma, kajne? Kakšna vizija je bila to za tiste čase? Preplezati smer, ki je ni še nihče?

Jugozahodno steno Everesta iz leta 1975 ima Chris Bonington za svoj največji uspeh. Naša smer leta 1979 je v plezalnem in logističnem smislu težja, pa še vreme je bilo zahtevno. In hkrati je edina, ki je že od baze samostojna, brez Ledenega slapu, pa s težko vstopno steno.

Da je bila odprava uspešna, so bili zaslužni vsi, to ste večkrat poudarili. A kljub temu širša javnost Everest 1979 pomni bolj ali manj po Zaplotniku in Štremflju. Kje ste vi kot vodja, kje Viki Grošelj in Marjan Manfreda, ki sta opravila težaško delo na zahtevnem prehodu, kje drugi? Kako dolgo ste potrebovali, da ste razčistili s tem?

Zoran Jerin je v uvodu knjige Everest dobro napisal, česa vse je kriv vodja, začenši pri izboru moštva, pa pri pomanjkanju hrane v taborih, celo pri slabem vremenu, medtem ko vrh osvojijo plezalci in te si vsi zapomnijo. A tako to je. Uspeh je čim večja odsotnost napak in to je skrb vodje. Čas pa marsikaj pokaže, kar v začetku prekriva dnevni hrup. Tudi pri naših srečanjih se to vse bolj vidi. Moštvo Everest '79 je še vedno lepo srečati, morda celo vedno bolj. Vsak od nas je ponosen, da je bil zraven.

Katere poznejše osvojene vrhove bi primerjali z »vašim« Everestom? Glede na zahtevnost smeri, prvenstvenost.

Z Everestom se ne more primerjati nič, to so podvigi čisto drugih kategorij. Kangčendzenga in še prej Šiša Pangma sta primer skupne odprave, toda z različnimi cilji in smermi, tudi na alpski način. Izstopa Južni steber Kangčendzenge (1991 Marko Prezelj in Andrej Štremfelj).

V knjigi citirate Nejca Zaplotnika, ki je dejal, da bi dal roko za Everest. Noge ne, ker noga je le noga, roko pa. »Imam mnogo prstov, vsa Zemlja pa premore en sam Everest. Torej …« Nam, navadnim smrtnikom, je takšno razmišljanje nepredstavljivo, vi ste ga najbrž v polnosti razumeli?

Razumel sem ga simbolično, kot doping za krepitev volje in vnaprejšnjo zavezo samemu sebi za neodstopanje. Se pa tudi uresniči, seveda.

Smer je od takrat doživela eno samo polno ponovitev, pa še na tej se je ubil bolgarski plezalec. To daje vaši odpravi najbrž še večji pomen. Menite, da bo nekoč mogoč vzpon po Zahodnem grebenu brez uporabe dodatnega kisika?

Alpske ponovitve sam zagotovo ne bom doživel, pa še za Andreja Štremflja sem v skrbeh, ali jo bo. A težko je napovedati, saj se ne spreminja le oprema, ampak tudi miselnost in vprašanje je, kaj bo čez desetletja sploh ali spet zanimivo.

Se je pa najbrž šele čez čas v celoti pokazalo, kaj ste na gori v resnici dosegli. Kakšni so bili odzivi takrat in nato desetletja pozneje?

Prvi odzivi so bili skromni, za kar znajo prefinjeno poskrbeti Angleži. A ob izdaji dokumentirane zgodovine Everesta je naša smer dobro opisana in ocenjena, kakor ji gre. Zdaj s tem ni več težav. Je pa res, da Slovenci svojih uspehov ne znamo spraviti v svet. Sam sem se takoj zavedel, kaj smo naredili. V tistem klicu z vrha so bili vsi napori, vse žrtve, vse hotenje. V meni se je hkrati vse zrušilo in se spet postavilo pokonci.

Danes je vzpon na Everest, kot bi šel na malce daljši treking. Vsaj tako se ga predstavlja. Reinhold Messner je bil oster, ko je dejal, da vodniki strankam po uspešno osvojenem vrhu zatrdijo, da jim je uspelo enako kot Edmundu Hillaryju, pa niti približno ni tako. Je najvišja gora sveta ob vseh komercialnih odpravah izgubila pomen, vrednost?

To se je zgodilo z vsemi »najvišjimi«. Triglavom, Mont Blancom in zdaj Everestom. Človek vse prvobitne dosežke spravi v uporabo in jih da na koncu na trg. Komaj dobro stoletje je od prvega letala, ki sta ga dva brata sestavila le zato, da bi letela. Danes letimo vsi in napišemo v časopis, če je bila hrana slaba in sedež preozek za našo vsega presito zadnjico. Ampak za pionirje letalstva je na nebu še dovolj prostora in nekaj kilometrov desno in malo višje od everestovskih kolon tibetanski veter še vedno vihra grivo nekega zelo samotnega grebena. Bilo je vredno! Alpinizem je individualen šport, vsak alpinist bi najraje plezal sam in dosegel vrh. A ne more. Duh alpinizma je pustolovščina, plezanje je le del tega. Messner pravi, da je ogromno plezalcev, a le malo alpinistov.

Pa je Everest tak simbol le zaradi svoje višine?

Da. Zgolj zato. Zame je najlepša gora Kangčendzenga. Ogromna je. Tam še nihče ni padel dol, zgolj pokril jih je sneg in za vedno so ostali tam.

Tudi slovenska alpinistka je s soplezalcem ostala na gori, vi ste vodili odpravo.

Jaz nisem hotel vzeti ženske na odpravo. Zdi se mi, da je to večja odgovornost. Zame so ženske še vedno bitja, ki jih je treba čuvati. Marija Frantar je bila vrhunska alpinistka, a nepopustljiva. Moški imajo več čuta za previdnost. V odstotkih se je v preteklosti ubilo več vrhunskih alpinistk kot moških. Ker niso začutile tiste meje in se bolj poskušale dokazati.

Pa je sicer to dolžnost vodje odprave? Da povleče alpinista z gore, če sam ne uvidi, da je šel predaleč?

Nikomur ne moreš ukazati, da mora dol. Lahko mu kvečjemu svetuješ.

Kakšen je po vašem mnenju novodobni alpinizem, najbrž spremljate mlajši rod slovenskih alpinistov?

Manj časa imajo, so pa odlično natrenirani in z dobro opremo. Taki pa imajo radi, da tudi hitro uspejo. Zdaj so se usmerili v zelo zahtevne šesttisočake. Odlična skala in strm led, ki zahtevata plezalsko mojstrstvo. Današnje generacije ste bolj individualistično usmerjene. V naših časih en posameznik sploh ne bi mogel iti v Himalajo. Ljudje so morali preživeti skupaj več mesecev.

Nekje ste dejali, da je alpinizem po eni strani hud egoizem, po drugi strašno zanesenjaštvo. Vedno misliš, da se tebi ne more nič zgoditi.

Mogoče je to sploh najbolj prava vera. Popolno zaupanje v življenje in hkratno zavedanje o njegovi minljivosti.