»Na svetu ni nič boljšega kot biti mlad«

»Alpinist sem, ki govori ljudem, ki imajo radi gore.« Tako se je opisal Peter Habeler, ko je stopil na oder v Innsbrucku, kjer je potekal forum Strategije EU za alpsko regijo, in požel gromek aplavz. Nič nenavadnega, človek pač nima vsak dan priložnosti spoznati alpinista, ki je pred 40 leti skupaj z Reinholdom Messnerjem stal na vrhu Everesta, 8848 metrov visoko, kamor sta se povzpela brez dodatnega kisika.

Okoli enih popoldne sta dosegla vrh, posnela nekaj fotografij, izmučena zajokala in v dokaz, da jima je uspelo, v sneg zakopala košček stare vrvi in baterijo. Messner je imel takrat 33 let, Habeler dve več, veljala sta za najmočnejšo plezalno dvojico na svetu. Znanstveniki so trdili, da človek nad 8500 metri nadmorske višine ne more preživeti, Avstrijec in Italijan sta dokazala nasprotno.

Svojevrsten je tudi njegov dosežek izpred treh let, ko je skupaj s čudežnim dečkom plezanja Davidom Lamo preplezal severno steno Eigerja. Prvič jo je sicer že leta 1974 z Messnerjem, in to v samo desetih urah. Kljub uspehom ostaja skromen in ponižen pred gorami in naravo. Ne kaže svojih let, dala bi mu jih 30 manj. Zagorel obraz, prebičan od sonca in vetra, jeklen stisk roke in širok nasmeh, ko povem, od kod prihajam: »Slovenija, seveda! Slovenci so eni najboljših alpinistov na svetu, morda celo boljši od nas.« (huronski smeh, ko se oba strinjava s tem)

Ko sva se predstavila, ste najprej omenili Aleša Česna in Latok 1. Kaj menite o tem podvigu?

Videl sem fotografije, smer, po kateri so splezali na vrh. Divji so, res divji. Slovenci so bili vedno odlični alpinisti. Dobro poznam Vikija Grošlja, ko se srečava, me vedno vpraša, kdaj bom prišel v Slovenijo, in zmeraj obljubim, da pridem prihodnje leto. Veste, da sploh še nisem stal na Triglavu? Sramota je, da potujem po vsem svetu, pozabljam pa na čudovite male države, ki so čisto blizu.

Osmega maja lani je minilo 40 let, odkar sta z Messnerjem splezala na Everest brez dodatnega kisika. S kakšnimi občutki se danes ozirate nazaj?

Vedno sem malce zagrenjen. Vzpon je bil epohalen, pomenil je konec neke dobe. Ko vprašate kakšnega plezalca, kaj je zanj vrhunec plezalne poti, bo dejal: povzpeti se na najvišjo goro sveta brez dodatnega kisika. Ampak kako plezajo na Everest danes? Poslovnež iz Innsbrucka ponuja paket, 21 dni, dve šerpi, neomejene zaloge dodatnega kisika, ogrevan šotor, v baznem taboru vam zagotovijo vse udobje, hladno in toplo pijačo, kar vam srce poželi. A za to morate plačati 59.000 evrov. To je samo posel. Dva tisoč ljudi je preveč za Everest. In ta človek trdi, to mi niti malo ni všeč, da je najpomembnejša stvar v življenju čas. Veste, kaj je najpomembnejše?

Življenje samo? Uživanje v njem?

Točno tako. Seveda so tu vzponi in padci, a k vragu z njimi. Če ste živi in zdravi, če ste lahko z ljudmi, ki jih poznate že dolgo, česa bi si sploh še želeli?

Zakaj si torej ljudje želijo na Everest?

Ne vem. Silijo gor, hkrati pa hočejo, da je tam tako kot doma. Ne vem, kaj jim Everest sploh pomeni.

Kaj je pomenil vam?

Plezati sem začel pri šestih ali sedmih letih in Everest je bil nenehno v mojih mislih, vendar dolgo nisem verjel, da bom kdaj stal na vrhu. Potem sem spoznal Messnerja in druge, bili smo močna ekipa, v Innsbrucku smo imeli dober plezalni klub, podobno kot imate v Sloveniji lokalne plezalne odseke. Dobili smo dovoljenje za vzpon in se odločili, da bomo poskusili.

Niso vaju ustavila opozorila zdravnikov, da gresta na samomorilsko odpravo.

Nekateri zdravniki so nama to govorili, ne vsi. Bili so tudi takšni, ki so naju spodbujali, naj poskusiva. Če v takšnem okolju preživijo šerpe, čeprav morda niso še stali na vrhu, zakaj ne bi uspelo nama, sva si mislila. Poleg tega so jeklenke s kisikom takrat tehtale sedem, osem kilogramov. Torej si moral na hrbtu nositi 15 kilogramov dodatnega tovora, pa še nekaj hrane, pijače, spalno vrečo. Midva tega nisva imela. Če plezaš na goro brez težkega tovora, je to odličen občutek. Poleg tega sva se dobro poznala. Že prej sva se leta 1977 poskušala povzpeti na Dhaulagiri, žal neuspešno, sva pa tam dobila izkušnje. Everest sva morala »napasti«. Zadnjih 700 metrov je bilo najtežjih.

Na videoposnetku, ko sklonjeni klečite na Hillaryjevi stopnji, zadnji večji oviri pred vrhom, je videti eno samo trpljenje, težko dihate, srež se vam nabira na obrazu ... Kako lahko človek v tem vidi užitek?

Seveda je frustrirajoče in utrudljivo. Utrujen sem bil, Reinhold prav tako. A vedela sva, da bova stala na vrhu, da nama bo uspelo. Tudi v srečnih trenutkih, ko si ganjen, ni treba, da si videti srečen, čeprav to čutiš. Gre za tiho srečo.

Rekli ste, da ste na vrhu jokali. Od sreče, bolečine?

Utrujen sem bil, ne spomnim se, kaj mi je rojilo po glavi. Viki Grošelj in drugi, ki so že plezali brez dodatnega kisika, bodo vedeli, o čem govorim. Čudno je, utrujen si, a kar nadaljuješ. Omenil sem, da sem začel plezati kot otrok. Ko malce zrasteš, se naučiš veliko stvari početi intuitivno. Nagon ti deluje. Ko se znajdeš v nevarnosti, ne razmišljaš, temveč nekaj preprosto narediš. In potem tega tudi ne znaš opisati. Kot dirkač, ko v Monte Carlu pri hitrosti 300 kilometrov na uro drvi skozi ovinke.

Vas intuicija nikdar ni pustila na cedilu? Deluje tudi na takšnih ekstremnih višinah, če ste rojeni za gore?

V najinem primeru očitno je. Zdaj večinoma plezajo s pomočjo šerp in dodatnega kisika, poleg tega je bistvena razlika, da imajo že napeljane fiksne vrvi. Iz baznega tabora je pot na vrh vsa speljana.

Bi takrat poskusili znova, če vama ne bi uspelo v prvem poskusu?

Prepričan sem, da bi. Danes se tega seveda ne bi več lotil, pri mojih letih.

Ampak plezate pa še vedno, severna stena Eigerja ...

Ah, Eiger je čisto druga zgodba. Sam Everest sploh ni tako zabaven. Visoke gore so seveda prijetne za plezanje, in če imate dobrega soplezalca, je še toliko bolje. Nižje gore pa so lahko tehnično bolj zahtevne in to prinaša povsem drugačen užitek.

S soplezalcem ste najbrž imeli v mislih Davida Lamo. Kaj je ključno pri plezalnem partnerju?

Mislil sem si, k vragu z vsem skupaj, užival bom. Mrzlo je bilo, nekatera mesta so bila zelo izpostavljena, a sem vedel, da mi bo z Davidom uspelo. Z mano je začel plezati, ko je bil star pet let, zdaj pa sva zamenjala vlogi. Jaz sem učenec in on učitelj. Dober partner verjame vate, te dvigne. Ljudje smo si različni, nekateri v sebi niso ravno biseri. A čeprav morda nisi tak, bo dober partner verjel v to, kar je dobrega v tebi.

Morata torej biti nekakšni plezalni sorodni duši?

Morata se poznati, oba enako ljubiti gore. Gora ni le vrh, materija. Gore so način življenja. Sonce, sneg, skala, veter. Če se podaš v to razmerje z gorami, potem jih imaš rad z vsemi nevarnimi in lepimi trenutki vred. Ko imaš namreč nekoga rad, ne misliš na slabe stvari, pač pa na dobre.

Messner je po vrnitvi domov dejal, da če bi vedela, kakšne težave vse vaju čakajo na Everestu, se najbrž ne bi odpravila nanj?

Mislim, da bi vseeno šla. Ko prideš nazaj, si utrujen, razmišljaš o vetru in mrazu. Morda rečeš nekaj in si kasneje premisliš. Je pa imel Reinhold na gori hudo snežno slepoto, preživljal je pravo agonijo.

Uspel vama je vrhunski vzpon, ki je do takrat veljal za nekaj nemogočega.

Imela sva vse pogoje, da nama uspe. Čeprav je bilo zahtevno, nismo imeli na primer vremenskih napovedi. Ko so Uelija Stecka pred vzponom na Lotse vprašali, kako bo vedel, kakšno bo vreme, je oslinil prst in ga podržal v zraku. To je pomemben element, kako vse skupaj obdržati čim bolj preprosto. Greš tja in uživaš.

Po vzponu ste napisali knjigo Lonely Victory, Samotna zmaga. V kakšnem smislu samotna?

Z uspešnim vzponom sem ubil ta trn, ki je tičal v meni. Bil sem šibek, imel sem slabe trenutke, Messner me je težko spravil naprej. Vse ni bil le užitek. Imel sem družino, tri leta prej sem dobil sina, živeli smo v majhnem stanovanju, zato sem moral na vsak način priti nazaj. Nisem hotel, da bi sin postal sirota. Zanalašč sem hodil hitro, da bi še pred skupino prispel v bazni tabor in bil malce sam. Vreme je bilo na začetku slabo, veter se je razdivjal in ponoči me je bilo strah.

Torej tudi alpinisti niste vsemogočni in priznate, da vas je strah.

Z Reinholdom sva spala vsak v svojem šotoru in da, strah me je bilo. A z uspešnim vzponom sem ubil ta strah v sebi. Messner mi je pomagal, me zbudil, brcnil. Veliko je k uspešni odpravi pripomogla tudi dobra kondicija, pred naskokom na vrh sva se odlično aklimatizirala.

Čeprav ste eden najboljših alpinistov na svetu, o vas nismo veliko brali, slišali. Ste se načrtno izogibali medijem, javni izpostavljenosti?

Tako sem se odločil. Sem človek za gore. Veliko plezam, Eiger, Dolomiti, Severna Amerika. Imam eno samo življenje, plezalno življenje. Messner je imel več velikih projektov, 14 osemtisočakov, muzej, ogromno piše in predava, snema. Kar je fantastično. Ampak jaz sem povsem zadovoljen, da sem v Zillertalu in plezam. Alpinizem mi pomeni vse. Kako čutiš samega sebe, ko se premikaš po skali. Življenjski občutki. Gre za kombinacijo veliko dobrih stvari, tudi strahu. A če ga daš na stran, je odlično.
Plezanje me ohranja živega. Seveda nisem tako hiter kot nekoč. Narediš napako, a ne iste, drugo. Rad plezam, tako ohranjam kondicijo. Še vedno imam toliko kilogramov kot pri dvajsetih, močen sem. Sem pa zdaj bolj previden, poskušam najti dobre soplezalce.

Obstajajo sveti grali alpinizma? Aleš Česen je po uspešnem vzponu na Latok 1 dejal, da jih ni več, da je bil to le Everest na začetku 20. stoletja.

Lotse s tibetanske strani bi bil težek, so še drugi vrhovi. To je prednost mladosti. Za nas je bilo bolj preprosto, lahko smo si izbirali še nepreplezane vrhove. Zdaj je težko najti takega, ki izstopa po težavnosti, in ga še uspešno preplezati. A mladim bo uspelo, prepričan sem.

Mladi vas navdihujejo, kajne? Očitno tudi vi navdihujete njih, saj so danes stali v vrsti, da bi se fotografirali z vami.

Upam. Opazujem jih, ko pridejo od nikoder. Ljudje, ki še pred petimi leti sploh niso plezali, zdaj pa to z užitkom počnejo. Nogometaša pri 40 letih vržejo iz kluba, ker je prestar, da bi brcal žogo, plezalec pa še vedno lahko pleza. Ampak na svetu ni nič boljšega kot biti mlad. To lahko uporabite za naslov.