Ena sama je mama!

V prvem mesecu letošnjega leta, prvega v tretjem desetletju tretjega tisočletja, je slovenska politika našla vizionarsko rešitev, kako zagotoviti prihodnost domovini: uvesti je treba naborništvo! Dolžnost vsakega fanta je, da služi domovini! Kajti: ena sama je domovina! Zato je tudi treba pripraviti belo knjigo, v kateri bo s črnimi črkami zapisana potreba po ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka. Možje v politiki so ob prebiranju tradicionalne slovenske literature spoznali, da slovenske matere ne znajo več vzgajati sinov v klene moške, zato je treba fante vpoklicati v vojake.

Pri tem je komaj mesec minil od praznikov in vsaj pri tašči ste lahko opazovali, kako je na mizo položila mamljivo potico, kot bi jo vzela iz kuharske slikanice, zraven pa jadikovala, da se ji letos res ni posrečila. Seveda ste morali hvaliti, upravičeno, da je potica odlična in nepozabna, ampak tašča je vseeno na robu solz trdila, da je pa sosedi letos uspela lepša, bolj rumena in brez lukenj (čeprav tudi v njeni potici niste videli nobene luknje). Zdaj pa si skladno z vizijo odločnih in preudarnih slovenskih politikov predstavljajte maminega sinčka, ki mu mama kar naprej polaga potico na krožnik in mu ne dovoli, da bi med prazniki mignil s prstom, kako sredi mrzle noči ob štirih zjutraj strumno brani domovino!

Kar je antropološko gledano vseeno velik preskok, če pomislite, kako so ti mladi slovenski fantje skozi celoten šolski sistem srkali slabo vest ob prebiranju obveznega domačega branja v Cankarjevi črtici Mater je zatajil. Si predstavljate pubertetnika iz Cankarjevih časov, obkroženega z ljubljanskimi sošolci, proti njemu pa gre z vrhniškega Klanca v blatnih škornjih ter raztrganih in ponošenih oblačilih lastna mati – kateri adolescent bi z veseljem pred sošolci stekel takšni materi v objem? A tako kot bi Ivan za dobro slovenskega naroda, ki po požirkih srka njegovo slabo vest, lahko spil tisto skodelico kave, tako bi se tudi njegova mati lahko vsaj malo solidneje oblekla in si očistila blatne škornje.



Seveda slovenska literatura premore še kakšno povest o sinovih, ki gredo skozi iniciacijo v vojski. Drago Jančar na primer v romanu Severni sij popiše zgodbo o Leopoldu Markoniju mlajšem. Njegov oče, Leopold Markoni starejši, mariborski Nemec, po poklicu trgovec z vinom, je bil nesrečen, ker sin ni bil dovolj strumen. Zato ga je poslal na telovadni tabor na Plitviška jezera, da bi se naučil strumnosti. A spet je vse pokvarila mama: Leopold mlajši je namreč strašno rad jedel kekse in mama mu jih je skrivaj dala na pot. Na taboru pa je bila zapovedana stroga disciplina, zato je bil neodpustljiv prekršek, ko so Leopolda mlajšega sredi noči zalotili, kako se baše s keksi. Zjutraj je moral kazensko stati pred celim zborom ob dviganju zastave. O njegovih težavah z vetrovi pri tem postroju ne bomo ponavljali, dovolj je le dodati, da zgodba nima srečnega konca – da bi Leopold mlajši dokazal svojo moškost, na koncu pripovedi postane morilec.

A veliko bolj državotvorna in vesela od Jančarjeve povesti je urbana anekdota o pripravi reklame za nekoč znano pivovarno, na kateri je slonela vsa prihodnost domovine in ob kateri so najboljši odvetniki, kar jih je ta domovina premogla, napeli vse sile, da le ne bi prišla v roke komu iz oddaljene Flandrije, ki mu za čare alpske očetnjave ni mar. Anekdota govori, kako so posneli reklamo z Janezkom, ki se je pozno ponoči, ko je ura že odbila polnoč, vrnil domov in v dnevni sobi, zakajeni od cigaretnega dima in vonja po kanabisu, na tleh zagledal pomanjkljivo oblečena starša, okoli njiju pa prazne steklenice. Mama pokaže Janezku prazno steklenico piva in ga prosi, naj iz hladilnika njej in očetu prinese vsakemu eno novo. Janezek odpre skorajda izropani hladilnik, v katerem ni več niti dveh steklenic, in zakliče: »Ena sama je mama!«

Ena sama je seveda tudi domovina. Vendar kako lahko nekdo pričakuje, da se bodo njeni sinovi odpovedali mamini potici v zameno za pasulj iz konzerve in jo povrhu še branili?