En planet nam že zdavnaj ni dovolj

Od srede živimo na kredit, opozarja WWF Adria, regijska podružnica WWF, ene največjih in najbolj spoštovanih neodvisnih organizacij za varstvo narave. S prvim avgustom smo namreč, globalno gledano, glede na meritve organizacije Global Footprint Network (GFN) porabili vse naravne dobrine, ki jih narava zmore v enem letu obnoviti. Slovenija je pri tem žal vodilna v regiji. O tem in zakaj je treba prakso obrniti najpozneje do leta 2020, smo se pogovarjali z Leonom Kebetom, predstavnikom WWF Adria v Sloveniji.

1 Odkar potekajo meritve, nastopi dan ekološkega dolga vedno bolj zgodaj; leta 1997 je bil ta dan konec septembra, letos že 1. avgusta. Na kakšen način GFN izvaja te meritve, kako lahko tako točno spremlja porabo vseh naravnih virov?

GFN pridobiva podatke za izračunavanje ekološkega odtisa iz javnih baz, ki so dostopne mednarodno in veljajo za zanesljive (največ od OZN). Ekološki odtis posameznika se izračuna s seštevanjem vseh njegovih zahtev, ki posegajo v plod­nost zemlje oziroma zahtevajo prostor za proizvodnjo, na primer površino njiv za pridelavo krompirja, površino gozda za proizvodnjo lesa … Vsi ti rezultati se potem pretvorijo v globalne hektare. Ekološki odtis države je tako seštevek odtisa vseh njenih prebivalcev. Pomeni velikost plodnih zem­ljišč, potrebnih za pridelavo, ki bo zadovoljila posameznikove potrebe ali potrebe cele države, in sedanjo površino naravnih ekosistemov, ob upoštevanju uvoza in izvoza; pri slednjem se ekološki odtis državi odšteje, pri uvozu pa prišteje.

2 Slovenija je po podatkih GFN najbolj potratna v regiji; menda bi, če bi vsi Zemljani imeli tako veliko potrebo po naravnih virih kot Slovenci, potrebovali kar 2,75 planeta. Pri čem oz. zakaj smo tako potratni?

Globalno k povečanju porabe največ pripomorejo aktivnosti, kot so preulov, izsekavanje gozdov, izpusti toplogrednih plinov, intenzivna živinoreja … Na rezultat porabe seveda vpliva tudi bogastvo naravnih virov: večja ko je država, več ima naravnih virov, redkeje je poseljena, več globalnih hektarov ima na razpolago na prebivalca. Izračun, koliko planetov potrebujemo, sicer dobimo, če delimo potrebne globalne hektare s tistimi, ki jih imamo na voljo. V Sloveniji konkretno potrebujemo 2,75-krat več, kolikor imamo na voljo. Smo zelo pozorni pri zavržkih hrane, zato pa žal toliko manj pri drugih aktivnostih. Preveč je vožnje z osebnimi avtomobili, torej premalo uporabljamo javni prevoz, svoj delež dodajo tudi intenzivno kmetijstvo, kolikor ga je, poraba energentov in s tem izpust toplogred­nih plinov – ti predstavljajo največji delež okoljskega odtisa –, pa tudi industrija.

3 Kdaj smo, globalno gledano, začeli živeti na kredit in kaj je bil glavni vzrok za to?

Mejo smo prestopili leta 1970. Glavni vzroki so bili po mojem hiter gospodarski razvoj z izkoriščanjem naravnega kapitala, sprememba življenjskega sloga iz ruralnega v bolj urbanega in nenehna rast porabe med prebivalstvom, ki so jo in jo še spodbujajo države. Takrat je veljalo mišljenje, da so naši oceani tako velikanski in obsežni, da nanje z nobeno našo dejavnostjo ne moremo vplivati. Kako smo se motili, kar se nam zdaj kot bumerang vrača v obliki plastike, mikroplastike, praznih morij (brez rib) … S spreminjanjem površja, zajezitvijo rek, izpusti toplogred­nih plinov … znižujemo podtalnico, zmanjšujemo donosnost njiv in travnikov, povzročamo širjenje puščav … spremenjeno podnebje povzroča neurja, poplave, suše … Od takrat, ko smo prestopili prag vzdržnosti, je na svetu več kot pol manj prostoživečih živali, medtem ko se je število ljudi na planetu podvojilo. In velika večina jih zaradi vsega naštetega živi manj kakovostno, če že ne v uboštvu in lakoti.

4 Drži sicer, da so bolj razvite države bolj potratne, ali pa nekatere k sreči vlagajo tudi v trajnostni razvoj, izobražujejo svoje državljane, da z okoljem lepše ravnajo?

Države, kot so Danska, Portugalska, Kitajska, Nemčija, Velika Britanija, so sprejele izziv in so svoj ekološki odtis zmanjšale. Država, ki s spodbudami financira pravi trajnostni razvoj – tak temelji na vseh treh stebrih trajnosti: ekonomskem, sociološkem in ekološkem –, je gotovo na poti zmanjšanja ekološkega odtisa, k boljšim ekonomskim rezultatom, bolj ohranjeni naravi ter s tem večjemu zdravju in zadovoljstvu njenih prebivalcev. In država, ki ima resen namen zmanjšati ekološki odtis, bo zagotovo veliko vložila v izobraževanje javnosti o problematiki in mogočih rešitvah. Zavedam se, da naša država nima kapacitet, da bi to izvajala sama, je pa dejstvo, da obstaja veliko nevlad­nih organizacij, lokalnih interesnih in drugih združenj, ki bi ji z veseljem priskočili na pomoč s svojim znanjem in kapacitetami. Tu bi rad poudaril, kako izjemno pomembno je vključevanje žensk v to problematiko; so namreč veliko bolj naklonjene trajnostni rabi naravnih virov in ohranjanju narave.



5 Nekaj rešitev ste že nakazali, v WWF pa poudarjate, da je treba najpozneje do leta 2020 sprejeti obveze in ukrepe, ki bodo ustavili izgubljanje biotske raznovrstnosti in naravnih virov do leta 2030. Kaj je prvo, kar moramo storiti globalno, kot država, kot posameznik, kako potem naprej, da še kaj ostane tudi za prihodnje generacije?

Dejstvo je, da danes o tej problematiki vemo največ doslej v zgodovini človeštva. Poznamo rešitve, ki nas lahko pripeljejo iz te zagate, zlasti na štirih področjih, za izboljšanje trajnosti: hrana – manj mesa in zavržkov, več rastlinske pridelave ...–, mesta – energetsko učinkovite stavbe, javni prevoz … –, energija – čistejše tehnologije, ki bodo zmanjšale ogljični odtis – in prebivalstvo – načrtovanje družin, opolnomočenje žensk, pospešek posvojitvam ... Od odločevalcev imamo pravico zahtevati, da sprejemajo odločitve, ki bodo trajnostne, vsak od nas pa lahko prispeva tudi sam z vsakodnevnimi premišljenimi izbirami glede hrane, transporta, porabe energije … Z izbiro izdelkov, ki imajo okoljske certifikate, sporočimo proizvajalcem, da hočemo uporab­ljati izdelke, ki so narejeni na kar najbolj učinkovit način in z upoštevanjem narave.

Priporočila, kako spremeniti svoj ekološki odtis, in osebni izračun lahko najdete na: www.overshootday.org.

GFN-ov prikaz držav, kdaj bodo v letu 2018 stopile v ekološki dolg. Foto Arhiv Wwf