Duši me vrnitev v normalnost

Pozdravljeni, letos sem se vpisala v prvi letnik želenega študija. Marsikdo mi je rekel, da je ta fakulteta težka, a sem si mislila, da mi je v šoli vedno šlo in mi bo šlo še naprej. Vedno se mi je uspelo stvari naučiti zlahka, letos pa je očitno drugače. Koronska situacija je bila zame zelo zahtevna. Sošolcev v živo nisem videla. Poznamo se zgolj prek zooma, z nekaterimi smo sodelovali pri seminarskih nalogah.

Kot edinka sem zadnje leto večinoma preživela sama in z družino. Dnevi so minevali med brskanjem po družbenih omrežjih in hladilniku. Zanemarila sem prijateljstva in se zaprla vase. Učenje sem odlagala, nisem se mogla spraviti k študiju. Začeli so se kolokviji, seminarske in slabe ocene. Ni mi šlo. Bila sem raz­očarana. Tolažila sem se s hrano in serijami, kar je vse skupaj še poslabšalo. Zdaj se začenja ocenjevanje, mene pa kar duši. Že prej mi v družbi ni bilo najbolj lagodno.

Odkar pomnim, so me mučili občutki manjvrednosti, sama sebi sem se zdela neumna in grda. V lockdownu mi je bilo po svoje kar prijetno. Nihče ni mogel nikamor, odpadel je pritisk, da se je treba družiti in početi ne vem kaj, in končno sem se počutila normalno. Zdaj, ko se stvari umirjajo in se vsi spet družijo, me kar stiska. Zredila sem se, skrbi me, kako bodo šli izpiti in da ne bom zmogla. Ne morem zaspati, ponoči se prebujam, zbujam se utrujena. Postajam razdražljiva, vzkipljiva, občasno imam napade tesnobe. Zadnjič je bilo tako hudo, da sem pomislila, da bi šla na urgenco. Babica mi je dala eglonyl in je bilo bolje. Monika

 

Ste v hudi stiski, vendar obstajajo boljši načini razreševanja, kot je poseganje po babičini lekarni. Vaše socialno življenje je bilo že pred covidom bolj skromno, ukrepi pa so stvari še poslabšali. Očitno je vaša akademska uspešnost središče občutka lastne vrednosti. Prehod s srednješolske na univerzitetno raven je velik zalogaj. Za vas je bil še bolj otežen, saj se v času izolacije niste mogli polno vključiti v učni proces.

Znašli ste se v vakuumu s pomanjkljivimi smernicami, situa­cijo pa reševali z zatekanjem na družbena omrežja in k hrani. Vse to so mehanizmi t. i. instantne gratifikacije, hitrega doseganja ugodja, kar je zelo privlačno in vzpostavi pozitivno povratno zanko, ki vzdržuje takšen način hitrega čustvenega razbremenjevanja. Žal se pri tem utrjujejo disfunkcionalni vzorci.

Situacija ni drastična, nič takega, kar bi imelo usodne posledice in česar se ne bi dalo spremeniti. Posameznik se disfunkcionalnega vedenja »nauči« in se ga potemtakem lahko tudi »oduči«. Potrebujete motivacijo in aktivnost, da boste stvari začeli spreminjati na bolje.



Vsekakor bo potrebno delo na več ravneh. Začnite pri temeljih, torej zdrav življenjski slog. Uravnotežena prehrana iz nepredelanih živil, redni obroki, redno gibanje in urejen ritem spanja so ključni za dolgotrajno psihično in fizično blagostanje. Dvajset do trideset minut redne kardiovaskularne aktivnosti dokazano pozitivno vpliva na nevrokemično ravnovesje v naših možganih.

Naslednje področje je učna uspešnost. Zdi se, da niste razvili učinkovitih učnih navad. Bistveno je, da ohranjate motivacijo in določeno raven aktivnosti. Pomembna je dnevna rutina: predvidljiv dnevni potek, kamor vključite še druženje in šport. Glavno načelo je načelo aktivnosti. Priskrbite si relevantno literaturo, pozanimajte se, kaj točno morate vedeti. Običajno obstajajo skripte, izpitna vprašanja, ki krožijo med študenti.

Učite se v 45-minutnih intervalih, saj po tem času koncentracija močno pade. Na začetku in ob koncu učenja preletite snov, tako spodbujate retencijo spominskih sledi. Delajte si zapiske ali miselne vzorce ter aktivno ponavljajte naučeno. Dejansko velja: ponavljanje je mati učenosti. Idealno bi bilo, da se povežete s sošolci. Glasno ponavljanje ali razlaganje snovi drugemu ima izrazito pozitivne učinke na razumevanje in retencijo snovi.



Postopoma se začnite več družiti. Pomembno je, da je socialna aktivacija kontinuirana. Dajte si na urnik eno druženje na dan, vsak dan. Izberite prijetne ljudi, sčasoma pa krog širite. Pomembno je, da si po druženju ne vrtite v glavi filmov, kako trapasto ste se domnevno ved­li. Premišljevanje o tem, kaj smo naredili narobe, je pogosto in goji retrospektivno anksioznost, hkrati pa v nas ustvarja samopodobo nekoga, ki je socialno nespreten, kar nikakor niste.

Naši možgani so nevroplastični, lahko se preoblikujejo z vajo. Prosite prijatelja, ki vam je blizu, da gre za začetek nekajkrat z vami na fakulteto ali v družbo. Pomembno je, da začnete potem hoditi v družbo tudi samostojno in premagate tesnobo. V pomoč so vam lahko tudi pristopi iz čuječnosti in ACT (Acceptance and Commitment Based Therapy). Izkušen terapevt vas bo znal podpreti.




Ko se boste aktivno lotili reševanja problemov in se socialno aktivirali, bo koprnenje po hrani manjše. Postavite si nekaj pravil, na primer, da jeste za kuhinjsko mizo in pri tem ne delate nič drugega (ne gledate televizije, ne berete …). Jejte zgolj ob obrokih in poskrbite za uravnoteženo prehrano z malo sladkorja in maščob. Poskusite imeti zadnji obrok okoli 17. ure.

Poskusite najti načine sproščanja čus­tev, ki vam ustrezajo. Sprostitvene tehnike, slikanje, kiparjenje ali kreativno pisanje je le nekaj načinov. Če bi težave glede tolaženja s hrano vztrajale, je smiselno poiskati strokovno pomoč. Pot, dolga tisoč milj, se začne z enim samim korakom. Spodbujam vas, da se je lotite že danes. Prepričana sem, da zmorete.