Dušan Kastelic: Velik perfekcionist, ki ima rad omejitve

»Ve, kaj hoče, po kateri poti hoče in kako to doseči kot one-man-band.« Morebiti Dušana Kastelica res še najbolje opišejo besede, ki jih je ob odprtju pregledne razstave njegovih del v kranjski Galeriji Prešernovih nagrajencev izrekel minister za kulturo Zoran Poznič, s katerim se poznata že vrsto let. Čeprav je bil droben bolehen otrok, včasih tudi žrtev nadlegovanja, je s svojo trmo, delavnostjo in izjemnim talentom ves čas sledil samemu sebi. »Začel je s stripi, presedlal na animirane filme, nekje vmes postal velik in za kratki animirani film Celica dobil nagrado Prešernovega sklada,« je Kasteličevo zgodbo lepo strnil stripovski kolega Zoran Smiljanić. A vmes je bilo še veliko drugih, predvsem pa desetletja vztrajnega buljenja v zaslon.

Pustolovske stripe je risal že v osnovni šoli, svojo strast naprej razvijal na srednji šoli za oblikovanje in fotografijo, s stripom Kralj Matjaž, ki ga je narisal pri 15 letih, pa zmagal na Mladininem stripovskem natečaju. Potem je na povabilo tamkajšnjega urednika Iva Štandekerja pristal v Mladinini ekipi, ustvaril okoli 20 naslovnic, zrisal daljši strip Partizani, leto pozneje Domobranci, podobno pa je javnost razdelil tudi njegov strip Afera JBTZ, v katerem je do takrat črno ovco afere, agenta Frumna, spremenil v junaka. »Ko me je po izidu po telefonu poklical glavni lik iz mojega lastnega stripa, je bil občutek hecen,« je povedal prejšnji ponedeljek med izredno zanimivim, z anekdotami zabeljenim vodenjem po razstavi, kar bo ponovil 16. januarja skupaj s kolegom (prav tako upravičencem za nagrado Prešernovega sklada) Zoranom Smiljanićem.


Ta je za odprtje razstave, ki bo na ogled do 26. januarja, sestavil tudi pričakovano duhovit predstavitveni govor o Kastelicu in biografijo h katalogu ob razstavi, Poročilo o državljanu Dušanu K., ki med drugim razkriva, da je Kastelic po odhodu z Mladine zrisal še Butalce in Mat & fotr & mulc & pes & PC, v katerem je že takrat pravilno napovedal, kako bo tehnologija zasvojila in spridila mladež, zadnji strip, Kulturčnike, pa je narisal za Delo: njegovi liki so se dobesedno sprehajali po kulturnih straneh, pri čemer se je zelo zabaval, tehnični uredniki pa malo manj.

Vmes je risal tudi za druge medije in se vedno bolj odkrito spogledoval z računalniško 3D-animacijo, ki se je je v celoti priučil sam – tega pač takrat še nikjer niso učili –, a si ravno z njo prislužil prve mednarodne nagrade. Najprej, leta 2001, z videospotom rudniškega škrata Perkmandeljca za skupino Orlek, ki je bil prikazan na festivalu Sundance, po nekaj kratkih filmih in seriji tv-sporočil pa je 2008. udaril z res srčnim in z vsaj dvajseterico nagrad okronanim kratkim filmom Čikorja an' kafe po pesmi prav tako izvrstnega Iztoka Mlakarja.


Vrhunec – za zdaj! – je dosegel leta 2017 s kratkim filmom Celica (The Box), ki je na Festivalu slovenskega filma leta 2017 prejel vesno za najboljši animirani film, potem pa si na številnih filmskih festivalih po vsem svetu prislužil več kot 60 nagrad ter se uvrstil v širši nabor filmov za oskarja. Če Kasteličevih filmov še niste videli, si jih le oglejte – večina je dostopnih na spletu. Pričakujte izredno estetsko grafično podobo, čust­vene viharje in globoko sporočilnost, še zlasti Celica na boleče resničen način v nekaj minutah razgali celoten spekter človeške nravi in delovanja. Ta mu je poleg naziva Zasavc leta 2017 prinesla tudi nagrado Prešernovega sklada.

Ste nagrado pričakovali, ko ste se znašli med nominiranci?

Mene in Špelo Čadež je za nagrado predlagalo društvo animatorjev (DSAF). Že Špela je huda konkurenca z impresivno zbirko nagrad s pomembnih festivalov, kaj šele drugi filmarji. Zato se nisem preveč obremenjeval s tem, ali bo nagrada moja. Vedel sem, da sem naredil dober film, naprej pa je odvisno od sreče: včasih naletiš na selekcijsko komisijo, ki ji je film všeč, kakšna druga pa bi se lahko odločila čisto drugače. Celica vzbuja zelo različne reakcije: polovici je všeč, drugi polovici je zoprna. Tistih vmes je malo. Imel sem veliko sreče. Mi je pa največ pomenilo, da se je komisija odločila soglasno. Z animiranimi filmi je ogromno dela – Celica mi je vzela tri leta –, zato je fajn občutek, da teh let nisem vrgel proč, da je film opažen in nekaterim celo nekaj pomeni.
 

Tri leta za en film se res sliši veliko ...

Čeprav delam z računalnikom, ni proces nič manj dolgotrajen in mukotrpen kot pri klasičnem animiranju. Zadnje čase sicer umetna inteligenca prevzema čedalje večjo vlogo tudi v animaciji. Za zdaj gre šele za prve poskuse, so pa zelo obetavni in se bo zato v prihodnosti proces animacije bistveno poenostavil in skrajšal. Tega se zelo veselim. V glavi imam namreč ogromno idej in zelo me frustrira, če za kratek filmček porabim več let. Ko namreč človek pride v srednja leta, se začne spraševati, koliko takšnih filmčkov bo sploh še lahko naredil ...

Na kateri točki ste sploh preklopili s stripa na animacijo? Se vam sploh še kaj kolca po stripu?

Animacija se mi zdi logično nadaljevanje stripa. Ko sem se nehal ukvarjati s stripom, je kazalo, da stripovski medij počasi umira. Zato sem v animaciji predvsem iskal večje občinstvo za svoje zgodbe. Z leti pa se je pokazalo, da je ravno nasprotno – strip je spet vzcvetel. Res pa to ni več medij za mulce; oni so se presedli pred teveje in računalniške konzole, strip pa je dobil bolj zrelo in zahtevnejše občinstvo. Zato me precej vleče, da bi spet kaj naredil.

Od Celice je minilo že več kot dve leti, kaj delate zdaj?

Ves ta čas sem imel nekaj težav z zdravjem, zato nisem nič delal. Ampak počasi gre na bolje. Sem pa precej ustvarjal v glavi in kupu idej, ki sem jih imel od prej, dodal še kup novih. Naslednji velik projekt bo, kako iz te zmede idej izbrati pravo za film.


 

Menda vas mika celovečerec, kar pa je pregrešno drago. A vseeno: z leti in raz­vojem animacije, menite, se bo vseeno izšlo?

Celovečerec je moja velika želja. Kratki filmi imajo namreč precej kratek doseg, saj jih zunaj specializiranih festivalov skoraj nikjer ne vrtijo. Tudi na televiziji jih redko prikazujejo. Poleg bistveno večjega trga imaš pri celovečercu več časa, da razviješ zgodbo in vzpostaviš stik z gledalcem. Z veseljem bi se lotil celovečerca po stripu. V mislih imam celo konkretni strip slovenskega avtorja, gre pa za zgodbo, ki mi je blizu in sem jo »posvojil«, kar je zelo pomembno, če hočeš kako desetletje dan za dnem buljiti v ekran in delati film. Ker če ti zgodba ni blizu, tega tempa ne boš zdržal.

Financiranje pa je drug problem. Pri kratkih filmih sem bil kar sam producent. Celovečerec pa precej presega moje producentske zmožnosti. Iz slovenskih filmskih skladov vsekakor ne bo dovolj denarja, zato potrebujem sposobnega producenta, ki ga bo znal pridobiti tudi iz tujine. To pa je logistično zelo zapleteno, zato danes ni umetnost narediti film, ampak najti finance za tak film. Celovečerni film pomeni zame čisto drug svet. Mnogo stvari se bo treba naučiti od začetka. Bom prej verjetno naredil še kak kratki film. Ali strip.
 

Ampak ko sva ravno pri denarju. Kako sploh preživite? Javnost sliši za vas, ko naredite večji projekt, a med njimi mine več let. Kaj delate vmes oziroma ob tem?

Pravzaprav so stripi in animirani filmi bolj drag hobi kot preživetje. Šele s Celico se mi je finančno kolikor toliko odprlo, tako da zadnjih nekaj let lahko živim od animiranega filma. Vsi prejšnji projekti, tako stripovski kot animirani – skoraj vse, kar vidite na razstavi –, pa so prinesli izgubo in so mi bili bolj v uk in veselje. Vsa ta leta sem živel predvsem od grafičnega oblikovanja, pisanja člankov ter programiranja računalniških igric in multimedijskih projektov.

Posebno z igricami sem imel veliko veselja. S sodelavci smo našli »tržno nišo« v igricah, namenjenih muzejem. V Prirodoslovnem muzeju so, denimo, naročili precej igric z likom dr. Floriana Umeka, naše igre lahko igrate tudi na stalni razstavi Zgodovina Slovencev na Ljubljanskem gradu, pa v Gorenjskem muzeju ... Žal je država pred leti muzejem precej omejila finančno podporo. Denarja so imeli komajda dovolj, da so sami preživeli, zunanji sodelavci pa smo se morali znajti drugače. Zato je Bugbrainova skupinica, s katero smo delali te igrice, razpadla. Pa nam ni hudega; kolega Igor Šinkovec je postal vrhunski ilustrator, Jure Tovornik je uspešen programer, jaz pa sem se usmeril na animirane filme.
 

Bugbrain je vaš inštitut za animacijo, poimenovan po žužku (bug), tudi vaša razstava v Knjižnici Otona Župančiča je nosila naslov »V kaj je zrasel deček z žužki v glavi?«. Zakaj žužki in kakšno poslanstvo ima vaš inštitut?

V nižjih razredih osnovne šole sem bil precej majhen in droben fantič, zato se je name spravil neki večji sošolec in me v lastno zabavo malo maltretiral. Nekoč me je klofnil po glavi in vprašal: »A veš, kaj imaš notri v glavi?« Boječe sem rekel: »Ne?« Zarežal se je: »Možganojedega hrošča! In veš, kaj dela?« Negotovo sem dahnil: »Neeee?« Spet me je lopnil po glavi in rekel: »Ja, strada, vendar!« Režal se je in odšel stran, jaz pa si od takrat nisem mogel spraviti tega hrošča iz glave. Zato sem se odločil, da svoje podjetje za izdelavo animiranih filmov in računalniških iger poimenujem po tem hrošču v moji glavi. Tako je nastal Bugbrain Inštitut ... inštitut zato, ker se sliši učeno (smeh). Žal angleščina ni moja močna plat, saj sem pozneje izvedel, da Američani z izrazom bugbrain zmerjajo tiste, ki so malo omejeni. Ampak takrat se je ime že prijelo in inštitut je postal v določenih krogih po svetu že relativno znan, zato ga ni imelo smisla menjati. Nauk te zgodbe je: otroci ne špricajte angleščine!


 

Skromno ste sicer dejali, da niste bili dovolj pametni za učitelja – za rudarja pa ne dovolj zdravi in močni –, zato ste postali animator. Ampak kaj ste poučevali?

Končal sem pedagoško akademijo, smer geografija in likovna vzgoja, a sem v osnovni šoli zdržal samo eno leto. Še vedno pa pogosto vodim razne delavnice animacije, pišem članke, občasno poučujem na akademiji za umetnost v Novi Gorici, izdelujem izobraževalne računalniške programe ... Pravzaprav rad poučujem, samo z mularijo se ne štekam.

No, enega, ki pa ni več mulc, imate doma. Kolikor vem, vam je pomagal postaviti tudi razstavo, torej se na neki način gotovo razumeta. Gre po vaših stopinjah?

Moj sin je računalničar. Programer. Pri računalnikih se rado kaj zatakne, tako da ga pogosto prosim za pomoč. Že od mladih nog mi pomaga pri tehničnih zadevah in težko bi zmogel brez njega. Drugače pa ga umetnost ne zanima preveč.
 

Pravite, da veliko razstavljate. Je za to kak poseben razlog ali se zgolj odzivate na povabila?

Do svojega 50. leta sploh nisem nič razstavljal. Se mi je zdelo, da so galerije za slikarje in kiparje, stripi in ilustracije pa zaživijo v knjigah in revijah. Problem je tudi, ker sem že zelo zgodaj začel delati na računalniku in torej nimam »klasičnih« originalnih risb, ki se ponavadi razstavljajo. Ta razstava je nastala po naključju; društvo slovenskih animatorjev bi moralo imeti skupinsko razstavo v Beogradu, pa je šlo nekaj narobe in so mi predlagali, da vskočim. Zelo na hitro sem poiskal nekaj izdelkov. Niti ne tistih, na katere bi bil najbolj ponosen, ker jih nisem našel – razstavil sem tiste, ki so bili pri roki. Razstava v Beogradu je lepo uspela, Srbi so mi podarili velike panele, ki so jih naredili za ta namen, zato bi bilo škoda, če je ne bi pokazali še kje.



In tako že nekaj let potuje naokoli bolj ali manj nespremenjena. Tokratna razstava v Galeriji Prešernovih nagrajencev pa je češnja na torti. Že po poslanstvu je to prestižna galerija, saj v njej lahko razstav­ljajo samo Prešernovi nagrajenci. Za to priložnost smo imeli večji proračun in smo dodali še nekaj zanimivosti, ki jih na drugih razstavah ni bilo. Največ pozornosti je pritegnil velik mečkalec glav iz filma Celica, ki ga je izdelal moj prijatelj Dražen Poje. Pa še zelo lep katalog z devedejem, na katerem so moji filmi, smo naredili.

Na odprtju ste zaigrali tudi na zelo nenavadno, kvadratno kitaro. Še ena vaša strast?

Po naročilu mi jo je izdelal poljski umet­nik Miku, ki je eden največjih mojstrov te obrti. To so hecne kitare: videti so čudno, večinoma so narejene iz odpad­nih škatel, starega pohištva ... Vsaka zveni drugače, ima drugačno število strun, drugačno uglasitev ..., a zame predstavljajo terapijo. Sem namreč velik perfekcionist oziroma picajzlar, kakor me je v predstavitvenem govoru na razstavi označil Smiljanić. Tako po videzu kot zvoku so daleč od popolnosti, in če igram na tako kitaro, sem lahko tudi sam malo šlampast, skratka, nobenega picajzlarstva. Preprosto se sprostim in uživam v igranju. Če malo zafušam, gre to celo fino v kontekst. Kolegica Mateja Starič, avtorica zvoka v Celici, je rekla, da igram šarmantno šlampasto.


 

Prejšnji teden je v Ljubljani potekala Animateka. Spremljate, kaj delajo drugi, se udeležujete takih stvari, ste družabni ali ste tudi pri tem one-man-band?

Na Animateko hodim, ker lahko vidim izbor najboljših filmov na enem mestu, drugače pa z leti res postajam čedalje bolj nedružaben. Najraje čepim doma. Sicer pravijo, da sem »one-man-band«, ampak to je bolj po sili razmer. Če najdem dobrega sodelavca in če imam dovolj denarja, da mu lahko plačam, potem z veseljem sodelujem z njim. Z ilustratorjem Igorjem Šinkovcem sva skupaj delala skoraj 15 let. Tudi z mojstrico za zvok Matejo delava že približno toliko časa. Če se z nekom ujamem, se ga držim, v nasprotnem pa prekinem sodelovanje takoj, ko začutim, da bi utegnili nastati konflikti. Teh se na vso moč izogibam.

Verjetno pa ne marate niti, da vas kdo v kaj sili oziroma vam želi prirezati krila? Mladino ste zapustili skorajda takoj, ko ste končali strip Afera JBTZ, z Delom nehali sodelovati, ko niste mogli več ustvarjati, kakor ste si želeli ...

Ne, sploh ni šlo za konflikte. Na Mladini je bilo super. To so bila zelo intenzivna učna leta in delo s super ljudmi. Preprosto se sčasoma vsake stvari naveličam in me začne zanimati kaj drugega. Pri Mladini sem dokaj dolgo zdržal zaradi Iva Štandekerja, ki nas je znal motivirati. A ko je umrl, sem počasi začel delati druge stvari. Z Delom pa sem sodeloval samo nekaj tednov. Si predstavljam, da sem šel likovnim in tehničnim urednikom na živce s svojimi idejami. Že tako imajo stresno delo in lovijo roke, potem pa neki mulc začne komplicirati in vse postavljati na glavo.


 

Ste pa med vodenjem po razstavi dejali tudi, da ne smete imeti preveč prostih rok, sicer ne bi nikoli dokončali svojega dela.

Res imam rad omejitve. Če mi nekdo reče, da lahko naredim karkoli, bom popolnoma zablokiral. Veliko bolje se znajdem, če mi naročnik da čim več omejitev. Če ne gre drugače, si jih pa sam izmislim ...

Pa šele od Celice dalje delate, kar si želite, ali vseeno sprejemate tudi projekte po naročilu, pač za plačilo položnic?

Zadnjih deset ali dvajset let dobivam toliko ponudb za delo, da lahko izbiram projekte, ki me zanimajo. Nikoli nisem imel večjih težav z denarjem, čeprav ne zaslužim veliko. Delam doma in nimam stroškov z ateljejem, nimam avtomobila, žena ima veselje z vrtom ... ne porabimo veliko. Seveda je treba sprejemati neke kompromise med tem, kaj rad delam, in tem, kaj prinaša denar. Ampak v glavnem imam glede tega precej sreče.

Menda žena pravi, da vas stvar neha zanimati takoj, ko začne prinašati denar ..., vi pa, da bi si tudi ona zaslužila nagrado za vsa ta leta podpore, potrpežljivosti ... Ste res taki, kakor ste se prikazali v svoji animirani avtobiografiji? Cele dneve in noči zazrti v svoje delo, žena pa podpira vse vogale hiše? Kdo, skratka, menja žarnice?

Žarnice menja žena, varovalke pa jaz ... Avto vozi ona, nakupovalni voziček pa jaz ... Že od srednje šole, torej skoraj 40 let, uspešno voziva skupaj. Je pa ta film, Animirana biografija animatorja, star skoraj 20 let. Takrat je bilo dejansko tako kot v filmu. Ogromno sem delal in zanemarjal vse drugo. Družino in celo svoje zdravje. Vmes sem se malo spremenil oziroma so me v to prisilile razmere, mi pa še vedno ne uspeva najbolj. Delam pač doma in tako je težko ločiti med delom in zasebnim življenjem. V svoji delovni sobi imam poleg mize z računalnikom še posteljo in orbitrek, na katerem se tu pa tam malo porekreiram. Kot hrček v kletki.
 

Morebiti uživate tudi v filmih, tv-serijah, knjigah ..., zlasti če izvirajo iz stripov, kar nekaj jih je?

Čeprav imam rad ameriške stripe (Raymond, Foster, Crumb, Corben ...), nisem bil nikoli ljubitelj ameriških superjunakov, ne v stripu ne v filmu. Včasih si ogledam kak film, ampak bolj zaradi posebnih učinkov.

Zdaj v Zasavju tudi kaj lažje dihate, potem ko ste pred leti kot član Eko kroga dosegli zmago proti cementarni Lafarge?

Je bolje. Pol tone prahu manj vsak dan na račun TET in Lafargea se seveda po­zna, a ga je še vedno več kot preveč. V Zasavju imamo zelo nesrečne klimatske in morfološke razmere. Zaradi temperaturnih inverzij v hladnih dneh ves dim potisne nazaj v naše doline, namesto da bi ga razpršilo naokoli. Zato je Zasavje popolnoma neprimerno za umazano industrijo. Že samo promet in kurilna sezona lahko povzročita prekoračitev dovoljenih vrednosti.