Duhovniki smo poklicani, da poskušamo dobro vplivati na ljudi

Za marsikoga je Rimskokatoliška cerkev toga ustanova, katere tipični predstavnik je ostarel župnik. Župnik v Srednji vasi v Bohinju je daleč od tega klišeja. Živahni 32-letnik je – razen poklica – tipičen predstavnik generacije milenijcev, doma je v računalništvu oziroma informacijski tehnologiji. S svojimi vlogi, videoblogi, je Martin Golob postal neke vrste katoliška medijska zvezda. Zdaj, v času karantene, je začel prenašati še svoje maše. V živo jih spremljajo tisoči, posnetke si ogledajo desettisoči.

Verjetno ste premladi, da bi vas farani klicali oče Martin. Kako vas kličejo?

Ja, to pa res. Kličejo me kar župnik.

Kaj pokriva vaša fara in koliko duš šteje?

V župniji živi 2500 ljudi, po območju pa je ena največjih v Sloveniji. Pokriva Zgornjo Bohinjsko dolino, del Pokljuke, do Triglava, Komno, Sedmera jezera. Pod Voglom je meja z župnijo Bohinjska Bistrica.

Ste torej triglavski župnik?

Triglavski župnik je bolj Franc Urbanija, bil je župnik na Dovjem. Ta ima podružnico na Kredarici in torej upravlja tamkajšnjo kapelo.

Ste pa vsekakor gorski župnik?

Ja, to pa.

Ker župniki načeloma nimate družine, je v teh dneh za vas najbrž kar samotno?

Veste, da sploh ne. Dobivam ogromno pošte, imam veliko telefonskih klicev, intervjujev. Veliko dela je in se zamotim.

Vas kdo obišče, morda vi obiščete koga ali se držite bolj zase?

Obiskovati se ne smemo, razen če gre za nujno zadevo, kot je bolniško maziljenje. Do zdaj sem imel dva primera, dve gospe v kritičnem stanju. Prvi petek v mesecu ponavadi obiščem 30 starejših, vendar jih tokrat nisem. Raje se pokličemo in kakšno rečemo po telefonu.

Včeraj, na cvetno nedeljo [pogovarjali smo se v ponedeljek], ste seveda maševali v prazni cerkvi. Mimogrede, kdo je igral na orgle?

Na orgle je igral Jurij Dobravec. Prišla sva ločeno, cerkev je ogromna in Jurij je bil 30 metrov stran. Prosil sem ga, da pride in zaigra, da je bilo vzdušje bolj slovesno tudi za tiste, ki so mašo spremljali po livestreamu [neposrednem prenosu] po facebooku. Pa orgle se morajo malo predihati.

Na vašem facebooku si je posnetek še isti dan ogledalo več kot 50.000 ljudi, do zdaj 69.000, vašim objavam sledi več kot 21.000 ljudi. Se počutite kot influencer, spletni vplivnež?

Ne. Vsak človek je lahko influencer, lahko na koga vpliva. Duhovniki pa smo že po naravi službe poklicani, da oznanjamo in poskušamo z zgledom svojega življenja dobro vplivati na ljudi. Gotovo takšno število ogledov kaže na vero ljudstva in željo, da ostanemo, ne grede na trenutne razmere, povezani. Seveda pa mi je to, da me toliko ljudi spremlja, spodbuda, da sem na pravi poti. Za mlade je to najbrž še posebno pomembno.

Je maša brez vernikov nadomestek ali gre za pristno izkušnjo?

Vernikom s prenosom maše sporočamo, da smo duhovniki blizu, še vedno lahko poslušajo božjo besedo. S pomočjo videa se vidimo in smo v stiku. Tako kot najin intervju po telefonu pa ni enako, kot če bi šla na kavo in se pogovorila. Nekdo mi je rekel, da je sveta maša po facebooku, kot če bi lizal sladoled skozi okensko šipo. Vendar vseeno ohranja nek stik. Dejansko pa res pogrešam župnijsko dogajanje, svete maše v živo, svoje farane. Sem socialno bitje in družbenem omrežja ne morejo zapolniti potrebe po družbenem stiku.

Stari ste 32 let, sveta pred informacijsko tehnologijo ne poznate. Kdaj ste jo začeli uporabljati?

Menda sem bil v šestem razredu, ko smo v hišo dobili prvi računalnik, torej sem se z njim za mojo generacijo srečal dokaj pozno. Večina stvari je bila na disketah. Mama ga je uporabljala za službene zadeve, jaz pa sem bil dober v pasjansi in minolovcu, ha, ha. Pred tem, v petem razredu, sem dobil mobitel. Ko danes otrokom razlagam, kakšen je bil tisti mobičuk z veliko anteno in da smo bili veseli, če je bila na njem igrica kača, si niti ne morejo predstavljati. Eden od sošolcev je imel že leto prej nokio z barvnim zaslonom, kar je bilo … vau. Znam pa tudi sestaviti in razstaviti računalnik, v srednji šoli sem kupoval pogone za hitrejše delovanje, inštaliral sem igrice. Ta svet mi ni tuj.

Kaj uporabljate zdaj?

Večinoma mobilni telefon, z njim snemam in tudi kaj oblikujem. Oblikujem sicer bolj z računalnikom, tablico pa uporabljam samo, kadar imam sveto mašo v hribih, da mi ni treba nositi vseh teh težkih mašnih knjig. Prenosni računalnik uporabljam predvsem pri verouku, da otrokom kaj projiciram na televizor. Ta je samo v učilnici, sam ga nimam, ker ne gledam televizije.

Kako ste se odločili snemati videobloge?

Vabili so me novinarji najmočnejšega slovenskega katoliškega spletnega portala Aleteia.si, ki sicer deluje v šestih državah. Pri nas delajo zelo dobro, podpira jih založba Družina. Prosili so me, naj posnamem kak vlog, in jeseni 2018 sem ga. Mislil sem si, da ga bo pogledalo mogoče 500 ljudi, vendar si jih je že prvega ogledalo ogromno. Tako so me opazili tudi drugi mediji in pojavil sem se na televizijah, radiih, časopisih. Dobil sem neko prepoznavnost. S vsemi novinarji sem imel zelo korektne in prijetne pogovore. Zelo sem vam hvaležen za to. Vlogi so se lepo prijeli in zdaj jih posnamem na dva tedna.

Kakšni so bili odzivi okolice, predvsem nadrejenih? Rimskokatoliška cerkev velja za organizacijo, v kateri tisti nižje na lestvici nimajo prav veliko svobode.

Mnenja med ljudmi so bila sicer različna, večinoma pozitivna, od predstojnikov pa mi ni nihče nič rekel. Delam tako, da sem znotraj nauka in ne povzročam razdora.

Torej od zgoraj ni bilo odzivov v slogu: »Martin, raje skrbi za svojo faro, kot da se snemaš«?

Ne, morda me je kdo postrani gledal, »bremzal« pa me ni nihče.

Na katerih koncih virtualnega sveta ste dejavni?

Najdlje, od leta 2007, na facebooku. Uporabljam snapchat, da vidim, kaj doma počnejo bratje, in jim sam kaj pošljem, instagram. Prijavljen sem na youtubu, vendar posnetke objavljam prek Aleteie. Prijavil sem se na tiktok, a ga še ne uporabljam. Pri verouku so mi otroci sicer nekaj kazali, vendar je potem prišla karantena in še ne znam. Me bodo naučili po karanteni.

Ste maše prenašali že prej ali jih zdaj zaradi okoliščin?

Tisti četrtek, ko smo dobili odlok škofov, da se ne mašuje več javno, mi je bilo res težko. Takrat sem se odločil, da bom naslednji dan začel prenašati maše prek livestreama. Mislil sem bolj za svoje farane, vendar je zadeva dobila širši odmev. V živo si je prvo mašo ogledalo 2000 ljudi, zadnjo že 5000, potem je bilo ogledov še več.

Koliko duhovnikov zdaj mašuje po internetu?

Približno 150. Občudujem starejše, stare tudi več kot 70 let, ki so se tega lotili. Poleg tega maše vsak dan v živo prenašajo nekatere televizije oziroma kabelski operaterji, Radio Ognjišče, ob nedeljah pa tudi nacionalka iz Maribora.

Kako dolgo ste v Bohinju?

Avgusta bo pet let.

Kakšna je vernost na vašem koncu?

Moja župnija je zelo tradicionalna. Zaradi tradicije, navad in običajev župnija ljudi zelo povezuje. Tudi obisk cerkve je, posebno za praznike, zelo velik. Morda bi si želel kanček ves osebne vere, ko ljudje verujejo iz lastnega prepričanja in spoznanja. Mlade zelo spodbujam, naj sami iščejo razloge za verovanje, ne predvsem to, da tako pač mora biti. Pri veri ne gre nikoli za to, da moraš, ampak za odgovor na povabilo.

Je zdaj pri mašah več ljudi, kot jih je bilo, ko ste prišli v Bohinj?

Je. V zadnjem času, približno pol leta, prihajajo tudi od drugod, iz vse Slovenije. Tako sem spoznal veliko novih ljudi, spletle pa so se tudi prijateljske vezi med njimi in mojimi farani.

Je pri mašah več mladih punc?

Ne vem …

… ali ne smete gledati?

Ha, ha, če bi kakšna hodila samo gledat, bi kmalu nehala. Mislim, da ljudje k mašam hodijo predvsem zaradi vere. Mogoče je res več žensk, mislim pa, da je večinoma tako.

Ste iz za današnji čas velike družine. V takšnih s šestimi fanti je bilo včasih skoraj samoumevno, da je šel najpametnejši za duhovnika. Pri vas verjetno ni bilo takšnega avtomatizma?

Ne. Smo normalno verna kmečka družina. Za vse najpomembnejše, življenje, delovne navade in vero, sem hvaležen staršem. Imam lepo domačijo, na katero se lahko vedno vrnem, ponosen sem na brate, imam že tudi nečake. Za duhovniški poklic sem se odločil čisto spontano. Imel sem zgled domačega župnika, iskanje v srednji šoli me je pripeljalo na teološko fakulteto. Tam sem se našel, videl sem, da me Bog kliče takšnega, kot sem, da se mi ni treba spreminjati. Med počitnicami med drugim in tretjim letnikom sem se odločil, da grem v bogoslovno semenišče. Prišel sem do posvečenja in mislim, da bi se še enkrat odločil enako.

Ste razmišljali tudi o kakšnem drugem poklicu?

Nameraval sem prevzeti domačo kmetijo. Vendar bi mi manjkal stik z ljudmi. Delati s kravami je lepo, delati z ljudmi pa je izziv. Zanimalo me je tudi novinarstvo, študij na fakulteti za družbene vede ali filozofski fakulteti.

Ste, kot je pri duhovnikih pogosto, študirali še kje drugje kot v Ljubljani?

Ne. Izkušnje sem nabiral s prakso po župnijah. V četrtem letniku sem bil v Dolu pri Ljubljani, v šestem pa v Stari Loki pri Škofji Loki.

Vas ni vleklo v tujino, na primer na slovite papeške univerze v Rimu?

Ne. Poleg tega načeloma na študij v tujino duhovnike pošilja škof. Očitno v meni niso videli tovrstnega potenciala. Nisem zelo študiozen tip, raje delam z ljudmi.

Je bila vaša želja podeželska župnija ali kaj drugega?

Vedno sem se videl na podeželju, navsezadnje sem od tam doma. Mislim pa, da bi se lahko znašel tudi kje drugje. Kot kaplan sem bil na Vrhniki in v Zagorju ob Savi, ki sta večja kraja in sem se dobro počutil. Vendar sem rad na vasi, da sem med ljudmi, ne pa uradnik.

Ste škofijski duhovnik ali ste član kakšnega meniškega reda?

Sem škofijski duhovnik.

Sprašujem zato, ker me zanima, ali ste šli v duhovništvo s kalkulacijo, da bo Cerkev sčasoma odpravila celibat.

Redovništvo mi ni bilo nikoli preveč blizu, redovnikov tudi nisem poznal od prej. Na bogoslovju sem imel zelo dobrega prijatelja frančiškana in takrat sem celo pomislil, da bi šel k njim. Vendar mi niso bile všeč njihove rjave kute, ha, ha. No, dejanski razlog je, da ni vsak za redovniško življenje.

Kakšno je vaše mnenje o celibatu?

Če je celibat samo surovo pravilo Cerkve, potem nima smisla. Težo in vrednost ima kot vez z Bogom. Celibat sem osmislil, da sem oče celotnemu kraju v občestvu župnije in se vsem tem ljudem dajem na razpolago. Ne morem reči samo eni osebi, da ji dajem srce. Lahko pa sem to rekel Bogu. To se mora pokazati v odnosu in življenju z ljudmi. Če samo rečeš, da boš dal srce Bogu, in ne delaš za ljudi, potem je to težko. Celibat mi omogoča, da se dam ljudem. Ne predstavljam si, kako bi opravljal svoje delo, kot ga opravljam zdaj, če bi imel družino. Ni pa celibat božjepravna zapoved, ne bomo ga našli v Svetem pismu.

Družine imajo protestantski duhovniki in pravoslavni popi, če se omejimo samo na krščanstvo.

Imajo, vendar živijo na drugačen način. Sam imam veliko dela in to me izpolnjuje.

Ste imeli kdaj kakšno zvezo?

Ne, resne zveze nisem imel. Kar pa ne pomeni, da nisem imel kakšne simpatije ali da nisem bil zaljubljen v kakšno punco.

Izteka se postni čas. Ste se držali posta?

Sem.

V kakšni obliki?

Držal sem se 40 dni brez alkohola, razen Kristusove krvi pri svetih mašah, ker se temu pač ni mogoče odpovedati. Pri maši se posveti kruh in vino, brez tega ne gre. Vsak dan sem tudi zmolil rožni venec. Ne maram pa pisarniškega dela in v postnem času sem se mu malo bolj posvetil. Pri tem mi je šla na roko tudi epidemija, da sem imel več časa.

Kaj pa brezmesna prehrana?

Držal sem se je ob petkih.

Letos bo velika noč, največji krščanski praznik, bolj turobna, čeprav bo mogoče lepo vreme. Kaj nameravate početi ta konec tedna?

Pomembno je, da bo. V nedeljo, na veliko noč, bom imel ob desetih sveto mašo, sam, brez ljudstva. Tudi ne bo procesije, ampak bom šel po vasi sam z Najsvetejšim [posvečeno hostijo v monštranci]. In prižgal bom zvonove. Seveda si bom pripravil tudi zajtrk. Zdaj, v času koronavirusa, sem se po sili razmer naučil kuhati. Naredil sem tako dobre tortilje, da sem bil kar ponosen na sebe, ha, ha.

Ste do zdaj veliko noč običajno praznovali z družino?

Ne, za veliko noč in božič je v župniji toliko dela, da ne morem kam drugam. Navadno sem šel domov po praznikih. Če sem iskren, bi rad šel domov tudi v teh dneh, a je vmes preveč občin. Pa tudi slabega zgleda nočem dajati. Bom že potrpel, tako kot večina.

Kaj svetujete tistim, ki so za veliko noč ponavadi z družino, pa letos ne bodo mogli biti?

Škofje so nam dali uro, kdaj naj zajtrkujemo, ob osmih. Tako se bomo v duhu povezali v istem dejanju, obredu, vzdušju. To se mi zdi dobra ideja. Je pa drugačna velika noč zelo lepa priložnost za vse, da se nekaj naučimo. Da praznujemo veliko noč zaradi vere, ne zaradi navade. Zato mislim, da bo letos zelo lepa.

Ste povezani z družino?

Zelo. Z očetom in mamo se slišim tako rekoč vsak dan, z brati si pošiljamo tudi slike in se šalimo. Vse vemo drug o drugem.

Se je kateri od petih mlajših bratov odločil iti po vaših stopinjah?

Peti brat je končal prvi letnik teologije in je zdaj na bogoslovju. Zelo sem vesel za to. Se je pa odločil čisto samostojno, nihče ga ni silil.

Imate veliko dela s svojo faro?

Ja, posebno pred prazniki. Vodim tudi veliko turističnih skupin in bohinjsko turistično društvo me je lani predlagalo za naj prostovoljca v turistični dejavnosti v Bohinju. Delo župnika je podobno kmetu, ves čas moraš biti na voljo za delo. Maše, sestanki, predavanja, verouk, priprave ministrantov … Celo v nedeljo, ki je prosta za skoraj vse, imam tri maše, poleti, ko je Bohinj poln turistov in jih veliko pride tudi k maši, pa pet.

Plača je dobra?

Nimamo plače, župniki živimo od darov za svete maše in kadar nam da kdo kaj za krste in te stvari.

Kako je s tem na Gorenjskem?

Gorenjci so zelo radodarni.

Se pravi, da je tisto o njihovi pregovorni, recimo, varčnosti samo plod hudobije drugih Slovencev?

Ne morem se pritoževati, res ne.

Kaj počnete v prostem času?

Zelo rad hodim. Če imam več časa, na primer ves dan, grem za dlje časa v hribe ali pa se odpeljem domov in grem na traktor. Zelo rad tudi smučam. Največkrat grem na Vogel, ki je blizu in je krasno smučišče. Letos sicer nisem šel, ker je sneg padel pozno, zdaj pa je tako ali tako vse zaprto.

Ker televizije ne gledate, verjetno več berete ali pa greste v kino?

V kino večkrat peljem mladino, berem pa tudi rad. Nazadnje sem prebral Moč tihote Roberta Saraha.

Kaj pa glasba?

Trenutno precej poslušam skupino Bee Gees. Pri srcu mi je tudi rock 80. let, Queeni so zakon. Nimam pa neke najljubše skupine.

Imate najljubšega svetnika?

Imam jih več. Janez Pavel II., pa Janez VI., zavetnik župnikov arški župnik [Janez Marija Vianney], velik svetnik 20. stoletja pater Pij, sveti Benedikt. Večkrat uporabljam njegovo geslo »Moli in delaj«. Janez Pavel II. je s svojima dvema obiskoma v Sloveniji zaznamoval moje otroštvo. S starim očetom sva šla na srečanje z njim v Ljubljano.

Kdo pa je vaš vzornik?

Moj oče. Med duhovniki pa župnik iz Dola pri Ljubljani Alojz Grebenc in moja strica, duhovnika Lojze Golob ter pomožni ljubljanski škof Franci Šuštar.

Kako pogosto molite?

Vsak dan zjutraj, opoldne in zvečer, včasih še večkrat. Včasih pa mi ne uspe. Vse svoje delo poskušam opravljati kot molitev. Tudi najin pogovor, ha, ha.

In za kaj prosite Boga trenutno?

Da nas ne bi bilo strah in za zdravje ljudi. Tudi za mlad par, ki ga osebno ne poznam, je pa doživel osebno tragedijo. Pa za vse, ki trpijo zaradi te bolezni.