Druženje za rast v duhovnosti

Pogreznjeni v tisočletno tišino duhovnega življenja so se stiški menihi prebudili v nenavaden živžav, ki ni običajen. Na odru pod baziliko Žalostne matere božje je Stična bend z animatorji po rockovsko nažigal uglasbene verske pesmi, prijetne za uho. Mladi so se veselili življenja in obenem iskali pot do Boga.

Nihče ni bil ravnodušen

To je Stična mladih, ki tradicionalno zaživi vsako tretjo soboto v septembru. Pod sloganom »Tukaj sem, zgodi se« je prireditev, na kateri se je zbralo več kakor 5000 mladih katoličanov, organizirala Katoliška mladina. Na ta dan je mladina zamenjala vsakdanje skrbi za zabavo brez alkohola in drugih opojnih substanc. Še pred nekaj desetletji si je bilo zaradi strogosti cerkvene hierarhije nemogoče zamisliti bučno zabavo ob samostanu in cerkvi, toda veselemu rajanju mladih so se pridružili tudi duhovniki, menihi in redovnice. Niti mariborski nadškof Alojzij Cvikl ob pogledu na množico mladih ni bil videti ravnodušen in se je povsem prepustil cerkvenim pesmim, prirejenim v sodoben in za mladež sprejemljiv zabaven ritem.



Letos so imeli udeleženci na izbiro 21 različnih delavnic, med katerimi je bila tudi tista o spolnosti, na kateri so spregovorili o telesnem stiku deklet in fantov, pornografiji, sekstingu in iskali odgovore na večno vprašanje mladih: kako to vpliva name?



Zbranim je sveto mašo daroval nadškof Cvikl in mladi verniki so z zanimanjem prisluhnili njegovi pridigi o dečku Samuelu, ki ga je mati darovala Bogu, o tem, da Jezus nikoli ne spi, in med drugim o veri v božjega sina, ki vsakogar vabi, da gre z njim na pot in da vztraja z njim.

Dogodek, kot ga v Sloveniji ni

Prav tu, na območju starodavnega cistercijanskega samostana, se je zbralo na tisoče mladih, željnih slediti dobrim delom Jezusa Kristusa, ki številnim generacijam že dobri dve tisočletji kaže pot do njegovega očeta. In čeprav se zdi, da je ta pot nepremagljiva, s trnjem posuta, je končni cilj za vsakega vernika pri Bogu, ki je brezmejno dober in pravičen. Prav tega se zaveda tudi Martina Poklukar iz Naklega, ki se je veselila sobotnega življenja v Stični, kamor hodi vse od leta 2013. »To je kraj, kamor hodijo vsi, ki jih poznam.



Skupaj smo na oratoriju in drugih duhovnih vajah, pogovarjamo se o Bogu in skupaj rastemo v duhovnosti,« je povedala Poklukarjeva, ki si želi, da bi še naprej živela po navodilih Jezusa Kristusa in njen končni cilj je, kakor je povedala, nebeško kraljestvo. Ker smo začutili njen duhovni potencial, smo jo vprašali, ali morda razmišlja, da bi vstopila med redovnice, vendar je mlada sogovornica odgovorila, da ne, ker bi si nekoč rada ustvarila družino.



Tudi Lenart Poljanšek iz Žirov je povedal, da je veren ter da mu Jezus Kristus pomeni druženje z ljudmi, ki mislijo podobno in jih družijo podobna moralna načela. »Ko se mladi ljudje pod cerkvijo Žalostne matere božje veselimo brez opojnih substanc, je to dogodek, ki ga v Sloveniji ni,« je prepričan 23-letni Poljanšek, sicer vodja tehnične ekipe, ki je skrbela, da je vse potekalo brezhibno.



O tem se je zagotovo prepričal tudi predsednik republike Borut Pahor, ki je prišel pozdravit mlade vernike in izrazil navdušenje nad imenitnim vzdušjem. »Zdaj, ko vas gledam, zaupam v našo prihodnost,« so bile med drugim predsednikove besede.

Klic Boga je bil močnejši od srca

Zdenka Prevolšek, mlada redovnica, že deveto leto živi v skupnosti Marijinih sester v Mariboru. Vsako leto prihaja z mladimi v ta del Dolenjske, kjer se naleze njihovega veselja, vere in zaupanja ter razigranosti. »V Stični živim zdaj, ta trenutek in z Bogom. Tu sem tudi zato, da se Jezusu priporočim, naj nam vsem skupaj pomaga v letu, ki je pred nami,« je povedala sestra Zdenka za uvod pogovora. Redovnica, ki ne sliši na naziv gospa, izhaja iz kmečke družine. Povedala je, da je bila že v času osnovne šole povezana z Marijinimi sestrami na duhovnih vajah, pozneje pa je pri duhovnih vajah pomagala mlajšim vernikom v domači župniji.



»Privlačile so me vse stvari, ki so bile povezane z Bogom in Cerkvijo. Po končani srednji šoli pa sem zaslišala klic in začutila močno željo, da tudi sama postanem sestra. Misel na to sem sprva zavračala. Zavedala sem se, da imam slabosti in grehe, saj sem bila prepričana, da so sestre povsem brez napak. V molitvi in pogovoru se je izkristaliziralo, da sem potem tudi sama postala redovnica,« je razkrila sestra Zdenka. Na vprašanje, ali je bila morda razočarana v življenju, da se je odločila za delo, ki ga opravlja, je odgovorila: »Želela sem si družino in tudi fanta sem imela, s katerim pa nisem bila razočarana. Le klicu Boga se nisem mogla upreti, zato sva se s prijateljem razšla.«