Seks na eks

Starša sta bila stara komaj osemnajst let, ko sem se rodil. To pojasni številne specifike in pojavnosti mojega značaja, pogleda na svet in ne nazadnje pisanja kolumn. Še nedavno sva imela z očetom sočasno otroka na osnovni šoli, zdaj pa počasi, a vztrajno postajava ista generacija. Vedno bolj. Še malo, pa si bova lahko delila očala za branje, si izposojala hoduljice ali kar se pač uporablja, ko si star, in obrekovala urologa. Ampak za zdaj še nisva stara, v žametnih hlačah z velikimi uhlji in brezskrbnim prdenjem med družinskimi srečanji, kar vse prinaša prisluženi status starostnika.

Še bolj nenavadni so moji odnosi z nekaterimi prijatelji staršev, ki so bili že takrat mlajši od očeta in mame, potem sta starša postala zanje preodgovorna in prestara, pa so pač postali moji prijatelji. In zdaj sem celo sam že prestar za te iste modele. Pred časom sem srečal enega izmed njih, prihaja iz maminega nabora prijateljev, ki predstavlja tako nenavadno bombonjero, da je še Forrest Gump ne bi zmogel.

Omenjeni unikat je Mariborčan, to razkrijem, nisva se videla več deset­letij. Po naključju sta se sekali najini poti, lagal bi, če bi trdil, da se prej dolga leta nisva srečala prav tako po naključju. Kakor koli, usoda je hotela, da obvisiva za šankom, in kot se spodobi, rečeva kakšno o dobrih starih časih. Najprej sem mu moral obljubiti, da bom pozdravil celo svojo družino, ga razočarati, da teta še vedno ni samska, potem pa je končno prišel trenutek, ki me je spet postavil v najstniška leta. Dvignila sva vsak svoje pivo in nazdravila, ko je rekel: »Seks na eks.«
Tega izraza že tako dolgo nisem slišal, da se je v meni sprožila veriga skritih spominov, tako resničnih in intenzivnih, da sem jih lahko vohal, in malo je manjkalo, da bi jih lahko prijel in spravil v žep. A s tem se ni končalo. Začel je govoriti o ljudeh in dogodkih, na katere sem v celoti pozabil oziroma vsaj spomin nanje zakopal v neko skrito in oddaljeno mapico v manj ugledni in redko obiskani možganski gubi. In potem je spet dvignil kozarec, rekel »seks na eks« in naprej obujal spomine. Do njega sem začutil neskončno hvaležnost za ta neverjetni klistir.

Bilo je še bolje kot po premieri Schindlerjevega seznama, ko sem pred začetkom filma popil tri piva, potem pa sem moral do konca trpeti, preden sem lahko šel na stranišče, film je trajal več kot tri ure. Tisti obisk stranišča so bile moje prve čisto prave solze radosti, kljub temu pa so kar malce bledele ob spominih, ki jih je prinesel seks na eks.

Po mojem se nekaj podobnega dogaja med terapijami, ko pride do preboja in končnega spoznanja, da nisi bil kriv ti, ampak gre za pogojeno reakcijo na strašljivi spomin, ko si kot majhen videl goloba, ki ga je čez glavo povozil avtomobil, da je bil prilepljen na asfalt, s krili pa je še kar plapolal, da bi poletel v nebo, četudi bi oblake obarval s svojo krvjo, a tega itak ne bi videl, ker ni imel več glave, ki bi okupirala tridimenzionalni svet. In ta strašni spomin se sproži vsakič, ko vidiš kosmato žensko pazduho, ker se je vse zgodilo poleti na kopališču Mariborski otok, ko so bila osemdeseta in so bile vse pazduhe kosmate in so bile frizure večje od razuma. In je bilo nerazumljivo, kako je bilo sploh mogoče, da je nekdo s fičotom povozil goloba. Na prav to me je spomnil seks na eks.

Druga stvar, na katero me je opomnil, pa je bila prijaznost njegove generacije, neprisiljena dobrota, radodarnost in radost, ki so danes močno pridušene, če že ne izgubljene. Bilo mi je tudi malo hudo, ker sem toliko sebe ves ta čas skrival pred seboj. Le kako mi je lahko vse skupaj iz spomina priklical tako bebav izraz, kot je seks na eks? Kdo si take stvari sploh zmišljuje? Kakor koli, zelo sem bil vesel, da sem ga videl. Izmenjala sva si telefonski številki, se zaobljubila, da se kmalu spet vidiva, potem pa sem mu od ganjenosti dal kis na fris.