Dogaja se nam življenje

Skozi vsakdan se trudim krmariti po načelu živi in pusti živeti. Ne uspeva mi prav sleherno minuto dneva, ker se mi pač dogaja – življenje. Pogosto me zmoti kakšna stvar, ki bi koga drugega morda pustila ravnodušnega, meni pa pač pretrese duševni mir. Stiska, ki je marca silovito udarila na plan zaradi epidemije koronavirusa, je pred kakšnim mesecem dni popustila in spet sem globoko zadihala. Pravo olajšanje je to bilo za duh in telo. Sprostila sem se za hip, čutila, da smo morda preživeli najhujše.

Zdaj spet čutim, da name lega nemir. Po eni strani občudujem ljudi, ki so (bili) zmožni odmisliti dnevne neprijetnosti, nositi masko pod brado, hoditi vsak petek na hrvaško obalo in se v nedeljo mirne vesti vračati v Slovenijo. Bom kar iskrena – moti me vse to. Še zmeraj. Ta brezskrbnost, odnos do sveta, ki se slika v »meni nihče nič ne more«. Morda res. Morda pa bomo za to brezbrižnost jeseni vsi plačali strahovito visoko ceno.

Sicer razumem to sproščenost – poletje je, vsi krvavo potrebujemo počitek, odklop, prazno glavo. In ne le da to potrebujemo, tudi zaslužimo si v enaki meri. A dr. Alojz Ihan je konec junija v svoji kolumni Virusne veselice pisal o drugem valu, ki bo enako, če ne še bolj »boleč«, kot je bil prvi. »Če namreč Sloveniji v sezono jesensko-zimskih prehladov ne bo uspelo vstopiti brez krožečega pandemskega koronavirusa, bomo prisiljeni vsako vročino in prehlad obravnavati z mislijo na covid-19. Da si tega ekonomsko in družbeno ne moremo privoščiti, je mogoče izračunati enako preprosto, kot je mogoče predvideti posledice tega, če s tremi litri goriva zapeljemo mimo avtocestne črpalke, ki ji šele čez petdeset kilometrov sledi naslednja.«

Jeseni ne bo šlo samo za zdravstveni boj proti covidu-19, ampak bo v igri predvsem ekonomsko in družbeno preživetje naše države ter nas državljanov, je še opozoril priznani imunolog. Sama njegovih besed ne jemljem kot pretiravanje, pač pa kot razumno svarilo človeka z izkušnjami.



Če imam še tako neskončno rada modrino (hrvaške) obale, bom letos ostala doma. Ravnala bom razumno in postavila (za spremembo) svoje ugodje na drugo mesto. Zaradi tega se nimam za nikakršno svetnico, da ne bo pomote. Koronavirus mi je namreč »uničil« kar nekaj časa skrbno načrtovano praznovanje okrogle obletnice, me prikrajšal za potovanje v Turčijo in obisk najmanj ene razstave v Italiji, zato ga imam poln k****, se opravičujem, ampak izraz je tako na mestu, da bolj ne bi mogel biti. Dejstvo pa je, da imam svoje in zdravje svojih bližnjih raje kot teden dni lenarjenja na hrvaški obali, službo pa tudi. Tako se mi zdi cena, ki jo bom »plačala«, majhna.

Plava laguna bo naslednje leto točno tam, kjer je zdaj. Čakala bo name. Turistični bon, ki sem ga kot vestna in davke vplačujoča državljanka sicer neprostovoljno podarila sama sebi, pa tudi ne bo obstal v predalu. Neuresničenih idej za pohajkovanje je kup, med njimi me letos še najbolj »srbi« nova daljinska pohodniška pot Juliana.

Speljana okrog meni strašno ljubih Julijskih Alp in dolga več kot 270 kilometrov je zahteven zalogaj. Ne, ker bi pred pohodnika postavila kup višincev, skorajda jih nima, pač pa, ker zanjo potrebuješ najmanj 10 dni. Zato vem, da na njej trpijo noge in glava. Po drugi strani ravno s takim »trpljenjem« rastemo in se krepimo. Morda res pade, morda pa bo tako kot modra laguna počakala na prihodnje leto. Vsekakor nameravam iz poletja 2020 izvleči največ, kot mi bo dopustilo. Tudi če se teden dni svaljkam po domačem kavču s knjigo v roki, naslednjega pa preživim kje na relaciji med Aljaževim domom in Kriškimi podi ali na Soški poti, vem, da mi ne bo hudega.

Dogajalo se mi bo pač – življenje.