Dlje zdrži pod vodo kot doma

Njen glas je nemogoče zgrešiti. V njem odzvanja smeh. Ker je pač ni stvari, ki je ne bi zanimala, zato se vsega loti z navdušenjem, in to se sliši. Anja Hlača Ferjančič, radijska novinarka, voditeljica in dnevna urednica, občasno – a z največjim veseljem – tudi športna reporterka, zaljubljena predvsem v odbojko in zimske discipline. Jezična športnica, budilka – govorilka na Valu 202, kakor se je opisala na twitterju, pravi, da ima najboljšo službo na svetu, a zato nima prav nič manj rada prostih vikendov in potepanj po različnih koncih sveta.

Na radio je (po mednarodni maturi) prišla še kot študentka mednarodnih odnosov, a je kot nekdanja odbojkarica in športna privrženka spremljala prav šport. Tik preden je Slovenija prevzela predsedovanje Evropski uniji leta 2008, pa je sprejela službo na Valu 202, predvsem za pokrivanje mednarodnih tem, a ker je želela ohraniti stik s športom, je odtlej zraven vsaj pri večjih športnih dogodkih, kot so Planica, olimpijske igre, Eurovolley ...

»Moj problem je, da me vse zanima, zato delam malodane teme od A do Ž, od odbojke do nazadnje, na primer, novosti pri vrednotenju nepremičnin. Ko se lotim teme, jo preštudiram do potankosti, a to gre pogosto na račun mojega prostega časa.« Vendar ničesar ne obžaluje, ker je, kakor prizna – in taka je, kakor pravi, celotna približno dvajsetglava ekipa valovcev –, precej deloholična. Zato niti ne preseneča, da 36-letnica, ki tekoče govori nemško in angleško, ob delu na radiu izvaja še delavnice javnega nastopanja, na katerih malo izživi tudi podedovano pedagoško žilico. »Vedno sem mislila, da bom delala v diplomaciji – no, vse je še mogoče –, a doslej nisem našla bolj zanimive službe od te, v kateri sem zdaj.«

Na radiu ste v več vlogah. Katera vam je najljubša?

Enkrat na teden sem dnevna urednica, torej spodbujam sodelavce, da se lotijo relevantnih oziroma osrednjih oddaj – Vroči mikrofon, Med poslovnimi krivuljami ... –, voditelju v studiu sugeriram, kaj naj pove, koordiniram vsebine z drugimi uredništvi in podobno, a najraje sem na terenu kot športna reporterka in voditeljica programa. Studio je zame najboljši prostor na svetu. Všeč mi je, ker se lahko kot glas z radia peljem z nekom v službo, na sestanek ali počitnice. Občutek, da lahko povem kaj spodbudnega ali pikrega. Na vodenje se temeljito pripravim, saj s tem poslušalcem izkažeš spoštovanje, najraje pa prepletam aktualne in meni ljube teme – aktiven življenjski slog, tuji kraji, šport ...

Ravno pri slednjem vas je slišati z različnih terenov oziroma športnih dvoran, kar zagotovo zahteva precej iznajdljivosti?

Ena ključnih stvari pri tem je zagotovo neka osnovna radovednost, ker če te nekaj zanima, ponavadi zanima tudi poslušalce. Poleg tega ti znanje o enem kolektivnem športu lahko pride prav tudi pri drugih, imajo skupne imenovalce, kot so navijači, domač teren, slačilnica, kvalifikacije ... Večino športov sicer spremljam toliko, da sem na tekočem, novinarsko korektno pa sem sposobna pokriti odbojko, odbojko na mivki, tudi smučarske skoke ... Sem pa, na primer, na OI v Sočiju delala vse mogoče, od biatlona do hokeja, in to je bil zagotovo eden od kariernih vrhuncev, saj so slovenski športniki tam osvojili osem kolajn in sem imela kot leteča reporterka privilegij kraju samem intervjuvati kar sedem nosilcev odličij! To je bilo res noro!

Kot verjetno pred dvema tednoma končano evropsko prvenstvo v odbojki, na katerem je Slovenija res blestela.

Res je, nepozabno! Večino teh fantov poznam od njihovih začetkov in sem jim iskreno privoščila vso to podporo občinstva in dobre rezultate, ki so potrdili, česa vse so sposobni, ter zaprli usta tistim, ki so jih pred začetkom razglašali za preambiciozne, ker so si upali razmišljati o zlati medalji. Res sem bila vesela, ker so ji prišli tako blizu. In priznam, težko je bilo na trenutke ne kričati (smeh).

A ko ste na večjih večdnevnih dogodkih, so dnevi res intenzivni, noči pa kratke ...

Drži, naporno je. Na Eurovolleyju smo delali do dveh, treh zjutraj, saj so se tekme končale zvečer, do jutra, ko radio posluša največ ljudi, pa je bilo treba pripraviti poudarke, izjave in odzive ... Dan po sprejemu na Kongresnem trgu sem si vzela prosto, se dobro naspala in šla pozneje na Šmarno goro, v sredo pa sem bila spet v službi s približno polnimi baterijami.

Očitno se hitro regenerirate?

Sem v fizični kondiciji, kar že veliko pomeni. Rekreiram se vsak dan, jutro začnem z dvajsetimi minutami joge, v službo se – tudi ker nerada vozim avto – peljem s kolesom. V snegu, dežju ... in pogosto se zaradi moje pelerine vsi delajo norca iz mene (smeh). Če še dovolj spim in normalno jem – toplo kosilo –, lahko delam cele dneve, le ob šestih zjutraj ne morem začeti. Zdaj sem si izborila nekaj pavze pri jutranjem programu, ker jutra res niso moj del dneva, in bognedaj, da me kdo zbudi, ker sem potem res zoprna, prav tako, če sem neprespana.

Imate potem na kariernem področju še kake neuresničene želje?

V veliko veselje in izziv mi je delati z mladimi, ki pridejo k nam na prakso, kar me ne čudi preveč, saj je v moji družini precej učiteljev. Zdi se mi, da bi bila lahko tudi sama učiteljica, a trenutno svoje službe ne menjam za nič! Bi se pa rada udeležila kakega svetovnega prvenstva v nogometu, pa v odbojki na mivki, izkusila še kakšne olimpijske igre, pa kak velik teniški turnir ...


 

Službeno ste res veliko na poti.

Tudi glede tega imam srečo. Lani sem bila, na primer, na OI v Južni Koreji, pa na svetovnem prvenstvu v odbojki v Italiji, na tekmah tu in tam.
 

In vsako leto v Berlinu? To je menda mesto, kjer bi z lahkoto živeli?

Drži. Letos sem šla tja službeno, ker pripravljam dokumentarec ob 30. obletnici padca berlinskega zidu, pogosto se dobimo tudi z nekdanjimi sošolci na tako imenovanih alumni srečanjih, januarja prihodnje leto bodo tam olimpijske kvalifikacije za odbojkarje, tako da ... Berlin je po svoje res moje mesto zunaj Slovenije.

Sicer pa veliko in z veseljem potujete tudi zasebno.

Kolegi me zbadajo, da dlje zdržim pod vodo kot doma (smeh). Je pa res, da z možem počasi, a vztrajno odkrivava svet. Med prvomajskimi prazniki sva bila na Tajskem, naju pa decembra še čaka letošnje glavno potovanje v Oman. Kako bova potovala in kje spala, sicer še ne veva (smeh). Vrnila bi se v katerokoli državo, ki sva jo že spoznala, nama je pa med izredno ljubimi Šrilanka, kjer sva bila že drugič, in ne bi imela nič proti, če bi šla tja prav vsako leto. Prvič sva naredila klasično turo po državi, v drugo pa obiskala eno od surferskih središč na vzhodu, kjer so lepe plaže, super vzdušje, domačini ...
 

Sta na dopustu zelo aktivna ali znata tudi lenariti?

Izredno rada plavam, tako da na dopustu izvajam prave plavalne ture, medtem ko mož Primož surfa, ne teživa pa k aktivnosti za vsako ceno. Rada tudi dobro jeva, si privoščiva tujo kulinariko, sva pa tudi zelo družabna in se znava zaklepetati z domačini ...

Kaj pa konci tedna v Sloveniji?

Imam kar precej delovnih vikendov, vodim nedeljsko športno popoldne ali spremljam športne dogodke: če sem v Planici, se mi seveda zdi delo fajn, če sem pa »samo« dežurna, se mi ne zdi tako fajn (smeh). Sicer pa poskušam iti vsaj enkrat na mesec v svoje rodno Novo mesto, na obisk k staršem, nečaku, bratu ... Se pa moj konec tedna začne že v petek pozno popoldne, ko z družbo odigramo odbojko na mivki v Črnučah in potem nekaj spijemo, v soboto spim, kolikor dolgo lahko. Poleti se za eno noč pogosto odpraviva na slovensko obalo, najraje prespiva v Kortah.

Slabo vreme vpliva na vajine načrte?

Pravzaprav ne, doma nisva skoraj nikoli, če se ne da biti zunaj, grem pa plavat v Tivoli. Serij in filmov ne gledam, ker se mi zdi to izguba časa, mož pa v tem res uživa in nadoknadi predvsem takrat, ko mene ni. Tudi kuha zelo rad, tako da ob sobotah pogosto odide na tržnico, jaz tisti čas precej nerada pospravljam, potem sledi dobro kosilo ... Se pa pogosto ob večerih dobiva s prijatelji, ki prav tako veliko potujejo, in imamo potem mini spontana potopisna predavanja. Ko se vrneva iz Omana, se bomo seveda dobili pri naju!